Jedro

Ker mora biti odškodnina takšna, da postane premoženjski položaj oškodovanca takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve (načelo popolne odškodnine; 169. člen OZ) mora sodišče oškodovancu prisoditi odškodnino za premoženjsko škodo zaradi izgube zaslužka v bruto znesku.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v zadnji vrstici II. točke izreka tako, da mora tožena stranka tožeči stranki poleg v prvem odstavku II. točke prisojenega zneska plačati še 151,4 EUR in zakonske zamudne obresti od vsakokratnega mesečnega zneska 7,57 EUR od datumov, navedenih od vključno 9. vrstice na 3. strani izpodbijane sodbe do vključno tretje vrstice na 4. strani sodbe; - v zadnji vrstici IV. točke izreka tako, da mora tožena stranka tožeči stranki poleg v prvem odstavku IV. točke izreka prisojenega zneska plačati še 2.097,89 EUR (skupaj torej 23.015,57 EUR) in zakonske zamudne obresti od zneskov: 299,69 od 5. 5. 2016; 299,69 od 5. 5. 2017 in 299,69 od 5. 5. 2018 dalje; - ter glede odločitve o stroških postopka tako, da mora tožena stranka v 15 dneh iz naslova pravdnih stroškov v korist proračuna Okrožnega sodišča v Ljubljani s sklicem, kakor je naveden v V. točki izreka izpodbijane sodbe, poleg tam naloženega ji zenska plačati še 1.321,63 EUR (skupaj torej 13.383,51 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh iz naslova pritožbenih stroškov v korist proračuna Okrožnega sodišča v Ljubljani s sklicem, kakor je naveden v V. točki izreka izpodbijane sodbe, plačati 1.714,15 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče v tej zadevi obravnava še tožbeni zahtevek v prometni nesreči poškodovane tožnice zoper zavarovalnico za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi prevozov k zdravnikom in zaradi izgube zaslužka. O odgovornosti, odškodnini za nepremoženjsko škodo in delu zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo je bilo odločeno z vmesno in delno sodbo s 6. 7. 2017, ki je postala pravnomočna v zvezi s sodbo tega sodišča II Cp 118/2018 s 5. 9. 2018. 2. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici plača: 287,71 EUR odškodnine za premoženjsko škodo v zvezi s prevozi do zdravnikov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 (prvi odstavek I. točke izreka); 6.862,36 EUR (kot izgubo zaslužka) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, natančneje navedenih v izreku sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek II. točke izreka); 292,12 EUR mesečne rente od 1. 4. 2013 do 30. 11. 2013 in 299 EUR mesečne rente za čas od 1. 12. dalje (III. točka izreka); od tega do dne izdaje sodbe zapadle obroke rente v skupnem znesku 20.917,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, natančneje navedenih v izreku sodbe sodišča prve stopnje (IV. točka izreka); zavrnilo kar je tožnica zahtevala več ali drugače (drugi odstavek I. točke izreka, drugi odstavek II. točke izreka, drugi odstavek IV. točke izreka). Toženki je še naložilo, da mora iz naslova pravdnih stroškov plačati 12.061,88 EUR v korist proračuna Republike Slovenije; tožnici pa, da mora toženki povrniti 18,13 EUR pravdnih stroškov.

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki. Obe predlagata spremembo ali vsaj razveljavitev sodbe. Pritožbeno sodišče bo zaradi preglednosti pritožbene navedbe predstavilo v nadaljevanju obrazložitve ob hkratnem odgovoru nanje.

4. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena; pritožba tožene stranke ni utemeljena.

O potnih stroških (I. točka izreka izpodbijane sodbe; pritožba tožeče stranke)

5. Pritožbeno sodišče, kot že ob prejšnjem sojenju1, pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnica ni podala navedb o obiskih pri zdravnikih, ki bi (ob toženkinem delnem nasprotovanju zahtevku) omogočale preizkus utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, na način, za kakršnega se zavzema v pritožbi. Tožničine trditve ob postavitvi zahtevka za povrnitev potnih stroškov v zvezi z zdravljenjem v tožbi in kar devetih nadaljnjih vlogah so bile splošne in nediferencirane. Za vsakokratno obdobje je navedla le skupno število obiskov, razdaljo in s tem povezan strošek2, ni pa navedla, kdaj je bila pri zdravniku in praviloma tudi ne, kolikokrat pri katerem od njih. Res je v zvezi z obiski pri zdravnikih predložila dokaze - posamezne izvide, a praviloma za dokazovanje trditev o poteku zdravljenja, ne trditev o opravljenih poteh k zdravnikom.3 Naloga sodišča ni, da z dokazi dopolnjuje manjkajoče trditve strank, ampak da opravi dokazno oceno, ali predloženi dokazi trditvam pritrjujejo. Tega tožničine trditve ne omogočajo že zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ji ne pripada odškodnina za prevoze v ustanove, kamor se je peljala zaradi zdravljenja, ki ni bilo v vzročni zvezi s poškodbo v prometni nesreči, torej h ginekologu, optiku, internistu (temu zaključku sodišča prve stopnje pritožnica ne nasprotuje), tožbene trditve pa niso zastavljene tako, da bi bilo mogoče ugotoviti, kateri so bili ti prevozi in koliko jih je bilo. Poleg tega vpogled v zdravstveno dokumentacijo sam po sebi ne potrjuje opravljenih poti.4

6. Odločanje o podlagi in višini zahtevka iz tega naslova je glede na dolgotrajnost zdravljenja in veliko število (zatrjevanih) obiskov pri zdravnikih nedvomno oteženo (tožnica je zbirnik poti pripravila prvič v pritožbi5, a tudi ta je bil nekonkretiziran) in je tudi pretirano zamudno. Hkrati je sodišče z izvedencem ugotovilo, da je tožnica k zdravnikom nedvomno hodila, torej ima pravico do odškodnine za potne stroške, izvedenec je (v okviru ocene nevšečnosti med zdravljenjem) tudi ocenil kolikokrat. Ob tem, ko nedvomno velja, da odločitev o zahtevku glede na celoto po vrednosti predstavlja le neznaten del6, je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 216. člen ZPP o dejstvih, ki se nanašajo na podlago in višino tega dela zahtevka utemeljeno odločilo po prostem preudarku.7 Tako je tožnici priznalo stroške kilometrine za 50 poti k lečečemu kirurgu v ..., 100 poti k izbranemu zdravniku, 3 obiske URI ..., sedem obiskov Psihiatrične klinike ter vožnjo v terme in domov.

7. Posledično pa je sodišče tudi pravilno tožnici prisodilo zakonske zamudne obresti od dne, ko je bilo zdravljenje zaključeno.8 O vplivu zakonske obveznosti obračuna in plačila davka (II., III. in IV točka izreka; pritožba tožeče in tožene stranke)

8. Kar je bilo tožnici za nazaj in za v bodoče prisojenega z izpodbijano sodbo kot odškodnina za izgubljeni dohodek9, je po določbi 5. točke 27. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) obdavčljivo - od odškodnine za izgubljeni dohodek se plača dohodnina. Obračun akontacije in plačilo v korist javnih prihodkov mora pa določbah 127. člena ZDoh-2 izvršiti izplačevalec obdavčljivega dohodka. To je v konkretnem primeru tožena zavarovalnica.

9. Materialnopravno vprašanje, kakšen mora biti izrek sodne odločbe zaradi davčne obveznosti obračunati in plačati dohodnino, in nadaljnje vprašanje, ali sodišče prisodi odškodnino za premoženjsko škodo zaradi izgube zaslužka v neto ali bruto10 znesku, načenjata (vsaka s stališči, ki so v njeno korist) pritožbi obeh pravdnih strank, pomembno pa je tako pri odločitvi o premoženjski škodi zaradi izgube zaslužka zaradi nižje plače v času bolniškega staleža kot pri odločitvi o renti. Višje sodišče zato najprej odgovarja na pritožbene navedbe obeh pravdnih strank o tem vprašanju. Sodna praksa o njem ni bila enotna.

10. Delovna sodišča so zneske denarnih prejemkov iz delovnega razmerja ali v zvezi z njim prisojala tako, da so delodajalcem poleg obveznosti plačila prisojenega zneska naložila tudi obveznost obračuna in plačila davkov (in prispevkov). V odločbi VIII Ips 226/2017 pa je Vrhovno sodišče RS od tega stališča odstopilo. V kasnejši odločbi II Ips 264/2017 je izrecno pojasnilo, da dostavek v izreku, da mora toženec od prisojenega zneska obračunati in plačati davke in tožniku izplačati neto znesek, sicer predstavlja konkretizacijo zakonske obveznosti toženke, ki pa nastane šele po pravnomočnosti sodbe11, zato lahko predstavlja le opozorilo tožencu, da izvrši zakonsko obveznost obračuna in plačila davka. Zaradi svoje pojasnilne narave sodi v obrazložitev sodne odločbe (kot je pravilno ravnalo sodišče prve stopnje), kadar sodišče prisoja denarne zneske, ki so predmet obdavčitve. V izrek sodbe, ki predstavlja izvršilni naslov in v katerem mora sodišče odločiti o postavljenem tožbenem zahtevku in v njegovih mejah, takšen dostavek ne sodi. Pritožbeno zavzemanje tožene stranke za drugačno oblikovanje izreka sodbe je torej neutemeljeno.

11. Tožena stranka je, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, dolžna ob plačilu izračunati, odtegniti in plačati davčni odtegljaj. Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 313/2015 in tudi v odločbi II Ips 264/2017 pojasnilo, da je tudi plačilo davčnega odtegljaja pravzaprav plačilo upniku oziroma za upnika (a ne na njegov račun, ampak zanj državi). Ker pa mora biti odškodnina takšna, da postane premoženjski položaj oškodovanca takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve (načelo popolne odškodnine; 169. člen Obligacijskega zakonika; OZ) mora sodišče oškodovancu prisoditi odškodnino za premoženjsko škodo zaradi izgube zaslužka v bruto znesku.12

12. Tožničino pritožbeno zavzemanje gre res v to smer, a po nepotrebnem. Sodišče prve stopnje ji je namreč prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo zaradi izgube zaslužka v pravilnem znesku. Pritožnica napačno razume pojasnila izvedenca o tem vprašanju. Izvedenec je v 4. točki dopolnitve izvedenskega mnenja (list. št. 418 v spisu) pojasnil, da je treba ločiti tri kategorije plače: bruto plačo, plačo in neto plačo. Bruto plača je vedno s prispevki za socialno varnost (kar v tej zadevi ni pravno relevantno).13 Bruto plača, zmanjšana za prispevke, je, kot pojasnjuje izvedenec, plača. Slednja skupaj z ostalimi prejemki (regresom, honorarji, …) predstavlja osnovo za dohodnino.14 Med letom se sicer plačuje akontacija dohodnine, ki jo delodajalec izračuna glede na višino plače in olajšav, zato je, kot nadalje pojasnjuje izvedenec, izplačilo (neto) skoraj vedno manjše od plače, a pri tožnici ni bilo tako. Izvedenec v 5. točki dopolnitve izvedenskega mnenja ugotavlja, da za tožnico delodajalec ni plačeval akontacij dohodnine zaradi prenizke plače (minimalna plača) in olajšav. Plača, kakršno je ugotovil izvedenec, je torej plača pred plačilom dohodnine oziroma brez plačila dohodnine. Ker tožnica zaradi prejemanja nizke plače ni bila zavezanka za dohodnino, je bila njena plača enaka tistemu, kar je prejemala oziroma izplačilu. Razloga za zviševanje ugotovljenega zneska torej ni. Pojasnilo sodišča prve stopnje v 46. in 53. točki obrazložitve o vplivu plačila akontacije dohodnine pa je pravilno.

Posebej o premoženjski škodi zaradi izgube zaslužka zaradi nižje plače v času bolniškega staleža (II. točka izreka izpodbijane sodbe; pritožba tožeče stranke)

13. Sodišče je toženki naložilo, da tožnici iz tega naslova plača 6.862,26 EUR. Izrecnega odgovora na pritožbeno vprašanje tožnice, „čemu je prvi navedeni znesek v izreku, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti od 5. 2. 2009 dalje v izreku zapisan v višini 74,32 EUR“ v obrazložitvi izpodbijane sodbe res ni, to pa vseeno ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Odgovor na pritožbeno dilemo, ki je procesne narave, sme dati pritožbeno sodišče, na dlani pa je tudi iz povzetka tožbenega zahtevka tožeče stranke na 10. strani izpodbijane sodbe - tožnica je v tožbi trdila, da je v januarju 2009 izguba na zaslužku znašala 74,32 EUR in tudi postavila tak tožbeni zahtevek (list. št. 15 v spisu). S svojim zahtevkom za ta mesec je torej v celoti uspela.15

14. Tudi odsotnost izrecne obrazložitve tega, zakaj sodišče toženki ni naložilo v plačilo 100 % od ugotovljene razlike v plači, ampak le 80 %, ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Dovolj jasen odgovor na to vprašanje daje v 1. točki obrazložitve izpodbijane sodbe korektno povzeta vsebina pravnomočne vmesne sodbe s 6. 7. 2017 v zvezi s sodbo tega sodišča II Cp 118/2018 s 5. 9. 2018, na podlage katere je tožbeni zahtevek tožnice utemeljen po pravni podlagi do 80 %. Ker je zahtevek po pravni podlagi utemeljen do 80 %, je tožena stranka tožnici dolžna plačati 80 % od ugotovljene razlike v plači. 15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica v obdobju od 18. 1. 2009 do 4. 7. 2012 pri plači prikrajšana povprečno za 202,03 EUR mesečno, pri tem pa se naslonilo na ugotovitve izvedenca za ekonomijo, devizno poslovanje in finance T. H. Tožeča stranka utemeljeno izpostavlja, da je sodišče spregledalo dopolnitev izvedenskega mnenja, v kateri izvedenec pojasnjuje, da je izračunane zneske škode v obdobju od januarja 2011 do novembra 2013 treba mesečno povečati za 9,47 EUR.16 Višje sodišče je v tem delu pritožbi tožeče stranke na podlagi druge alineje 358. člena ZPP ugodilo in ji za obdobje od januarja 2011 do vključno avgusta 2012 priznalo še po 80 % od 9,47 EUR, torej 7,57 EUR mesečno.

Posebej o renti (pritožba tožeče stranke)

16. Očitana bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v izreku ni podana. IV. točka izreka se nedvomno navezuje na III. točko izreka, kar je še bolj jasno iz drugega odstavka III. točke izreka izpodbijane sodbe. Izrek bi bil sicer jasnejši (in bolj usklajen s sistematiko preostalega dela izreka), če ne bi bilo številke (IV.) pred besedilom: do dneva izdaje natekle obroke rente …, a je ne glede na to dovolj jasen in izvršljiv.

17. Utemeljeno pa tožnica izpostavlja, da je sodišče napačno zavrnilo obrestni del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na rente, ki so zapadle 5. 5. 2016, 5. 5. 2017 in 5. 5. 2018 ter napačno seštelo prisojene zapadle mesečne rente za čas od maja 2013 do septembra 2019. V tem delu je višje sodišče pritožbi na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ugodilo ugodilo in sodbo v zavrnilnem delu spremenilo tako, da mora tožena stranka tožeči stranki poleg v prvem odstavku IV. točke izreka prisojenega zneska plačati še 2.097,89 EUR in zakonske zamudne obresti od zneskov: 299,69 od 5. 5. 2016; 299,69 od 5. 5. 2017 in 299,69 od 5. 5. 2018 dalje.

Še o stroških (pritožbi obeh pravdnih strank)

18. Velik del pritožbe tožeče stranke je namenjen graji odločitve o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje ji namreč ni priznalo nekaterih priglašenih stroškov. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je to najverjetneje posledica izjemno nepregledne priglasitve stroškov – ti so v spisu priglašeni na kar štirinajstih mestih, nekateri večkrat, drugi le v nekaterih vlogah. Ob tem sta v spisu dva stroškovnika (list. št. 365 in list. št. 507), ki dajeta vtis, da predstavljata končni zbir stroškov, a to ne drži, saj nekateri od prej priglašenih stroškov v nobenem od stroškovnikov niso zajeti (nekateri od prej priglašenih pa so). Takšna priglasitev stroškov po nepotrebnem otežuje stroškovno odmero tudi pritožbenemu sodišču. 19. Sicer pa pritožnica utemeljeno izpostavlja, da bi ji moralo sodišče priznati še nagrado za predpravdni postopek (kar je priglasila v pripravljalni vlogi na list. št. 43 v spisu) in za pritožbene postopke (zoper procesne sklepe in zoper sodbe). Prav ima pritožba tudi glede vprašanja materialnih stroškov za fotokopiranje. Tožnica ni predložila le fotografij, ampak vrsto listinskih dokazov (njenih prilog v spisu je 873, številne imajo več strani), poleg tega pa še vrsto vlog, za katere ni mogoče trditi, da so bile v večji meri nepotrebne. Priglašene stroške za 2648 kopij (po 1324 strani za sodišče in za nasprotno stranko), torej 267,30 EUR, je zato višje sodišče priznalo v celoti.

20. Neutemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje za dodatno nagrado za ponovni postopek - po izdaji vmesne sodbe ponovnega postopka ni, po razveljavitvi sodbe s sklepom II Cp 801/2019 pa tožeča stranka nagrade za ponovljeni postopek niti ni (pravočasno) priglasila. Odvetnici tudi ne pripada nagrada za pritožbo zoper vodenje zapisnika, saj to ni pravno sredstvo v smislu 2. poglavja 3. dela tarife Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) ter za predlog za postavitev novega izvedenca medicinske stroke – nagrada za ta opravila je zajeta v nagradi za postopek.

21. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje za priznanje višjih potnih stroškov za prihode tožnice na naroke za glavno obravnavo. Da tožnica javnega prevoza ne more uporabljati, ni sporno. Prav zato ji je sodišče prve stopnje za prihode na naroke priznalo kilometrino. V skladu s 4. odstavkom 9. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku se povrnitev stroškov za prevožene kilometre obračunava v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi. Po 2. odstavku 168. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ se zaposlenemu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov. Podlage za obračun s količnikom 0,37 EUR za prevoženi kilometer, za kakršnega se zavzema pritožnica, torej ni. Utemeljeno sicer pritožnica izpostavlja, da količnik 0,095 na kilometer, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, ni pravilen. Pritožbeno sodišče je stroške za tožničin prihod na vsak narok izračunalo ob upoštevanju 8 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov na dan opravljenega naroka (16.1. 2014, 8. 5. 2014, 4. 4. 2016, 23. 2. 2017 6.7. 2017 in 3. 12. 2018) in ob upoštevanju (pravilne) razdalje med tožničinim domom ter sedežem sodišča. Tako je ugotovilo, da tožnici pripada 62,07 EUR torej celo manj, kot ji je priznalo sodišče prve stopnje. Ker se tožena stranka v tem delu zoper odločitev o stroških ne pritožuje, in zaradi prepovedi reformatio in peius na pritožbo tožeče stranke, višje sodišče v tem delu v odločitev o stroških ni poseglo.

22. Podlage za priznanje sodnih taks, ki jih je bila tožnica oproščena in jih torej ni plačala, ni. Ti stroški tožnici (še) niso nastali, že zato ni podlage za njihovo priznanje v pravdnem postopku.17 V skladu s 4. odstavkom 15. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) mora stranka, ki v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, res plačati ta del takse. Ta del takse oz. del takse, ki ga mora plačati (in ga bo morala tudi tožnica), je torej del, ki ustreza njenemu neuspehu v pravdi in ga tožena stranka ne bi bila dolžna plačati; preostali del takse mora plačati nasprotna stranka (prim. 2. in 3. odstavek 15. člena ZST-1), o čemer sodišče prve stopnje odloči po uradni dolžnosti. S tem je povsem ustrezno upoštevano načelo uspeha v pravdnem postopku, tožnici pa ne bo naloženo v plačilo nič, česar gleda na (ne)uspeh v tem postopku ne bi bila dolžna plačati oziroma nič, kar bi ji morala (če bi tožnica takso plačala pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje) povrniti tožena stranka.

23. Dve strani pritožbe sta namenjeni graji uporabe 5. odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv), ki določa, da je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Najprej naj pritožbeno sodišče pojasni, da pritožbene navedbe o nepoštenosti (nižje) odmere nagrade odvetniku, ki izvaja brezplačno pravno pomoč, in neenaki obravnavi odvetnikov na položaj tožeče stranke, ki ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, v ničemer ne vplivajo.18 Pritožnica za zavzemanje, da se toženi strani naloži plačilo višje odvetniške nagrade (ki je sama ni in ne bo plačala), nima pravnega interesa. Pritožbeno stališče, da sta pravdni stranki zaradi uporabe 5. odstavka 17. člena ZOdv obravnavani neenako, že zato ni utemeljeno. Ob tem pritožbeno sodišče le še pojasnjuje, da je iz pripravljalnega gradiva k Predlogu Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (obrazložitev 1. člena ZOdv-D; Poročevalec EPA 215-VII, 2014) razvidno, da je bila določba 5. odstavka 17. člena ZOdv v zakon vnešena zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države, saj naj bi bili na ta način učinki OT na državni proračun dolgoročno ustrezno omejeni, kar nedvomno ni nerazumen razlog.19 Ureditev, na kateri temelji izpodbijana odločitev, odvetnikov, ki se sami prostovoljno odločijo za izvajanje storitev brezplačne pravne pomoči, ne obravnava različno. Vsi so upravičeni do enakega plačila za te storitve. Odvetniki, ki delujejo v okviru brezplačne pravne pomoči, so v primerjavi z odvetniki, ki si stranke (po)iščejo na trgu, z vidika plačila za svoje storitve v različnih položajih glede bistvene okoliščine. Prvi imajo zagotovljene stranke in plačilo, drugi pa si morajo prizadevati za pridobitev strank, poleg tega so lahko v negotovosti glede plačila. Iz načela enakosti pred zakonom ne izhaja zahteva po enakem obravnavanju različnih položajev.20

24. Utemeljeno pa tožnica izpostavlja, da zmanjšanje po 5. odstavku 17. člena ZOdv velja le za nagrado za odvetnikovo delo, ne pa tudi za materialne stroške.

25. Višje sodišče je torej pritožbi tožeče stranke zoper odločitev o stroških delno ugodilo in ji priznalo materialne stroške v polni vrednosti, priglašene stroške fotokopij v celoti, obenem pa še odvetniško nagrado za predpravdni postopek (ob upoštevanju opombe 3 tretjega dela Tarife 675 EUR) ter za pritožbene postopke (1,678,4 EUR21, 2.161,6 EUR22 in po 50 EUR za vsako od dveh pritožb zoper procesne sklepe). Pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče pravilno priznane stroške tožeče stranke napačno seštelo in zato toženi stranki naložilo plačati 12.061,88 EUR namesto 11.361,51 EUR, ker je ob dodatno in višje priznanih stroških le-te ponovno izračunalo, višje sodišče ni posebej obravnavalo. Odvetniške nagrade skupaj z DDV torej znašajo 11.728,71 EUR, ob uporabi 5. odstavka 17. člena ZOdv pa 5.864,36 EUR. Toženka mora tožnici plačati še materialne stroške odvetnice in stranke ter izvedenine v skupni višini 14.725,66 EUR. Skupaj tako stroški znašajo 20.590 EUR. Glede na oceno sodišča prve stopnje, da je tožnica uspela s približno 65 % zahtevka, ki je kljub delni ugoditvi pritožbi celokupno gledano še vedno pravilna, je toženka dolžna povrniti 13.383,51 EUR. Opisano velja tudi za stroške obravnavane pritožbe. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije pritožbene stroške (odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe). Stroški tožničinega odgovora na pritožbo toženke pa glede na vsebino sodbe in pritožbe ter odgovora ne zadostijo kriteriju potrebnosti iz 155. člena ZPP, zato jih toženka ni dolžna povrniti.

1 V sklepu VSL II Cp 801/2019. 2 Npr. na list št. 10 v spisu: 40 obiskov U., P. in S.; na list. št. 42 v spisu: obračunava še potne stroške do KC 3x 44 km; na list. št. 62 v spisu: tožnica je morala hoditi dodatno tudi na preglede, in sicer v K., iz K. do L. je bila 27 x 44 km v obe smeri x 0.37, kar znaša …; list. št. 165 v spisu: v Ljubljani na pregledih in preiskavah pa je bila najmanj 6x; list. št. 201 v spisu: v L. na pregledih in preiskavah pa je bila najmanj 14 x; list. št. 257/2: v UKC je bila v letu 2016 že 3x …; v U. in Bolnišnici P. je bila skupaj 4x ... 3 Prim. dokazni predlogi na list št. 63 in 64 ... 4 Še bolj pa to velja za pritožbeno izpostavljanje ugotovitev izvedenca, da je bila pritožnica enajstkrat hospitalizirana, v bolnišnici preživela 320 dni, opravila osem zelo zahtevnih operacij in še štiri posege v lokalni anesteziji ter artroskopijo kolena, bila 140 krat izpostavljena rentgenskim žarkom, imela vsaj 300 prevez … Že podatek, da je bila tožnica kar 320 dni hospitalizirana namreč kaže, da je bilo veliko od naštetih posegov (nedvomno tudi velik del od vsaj 300 prevez) opravljenih v času hospitalizacij. 5 O kateri je bilo odločeno s sklepom VSL II Cp 801/2019. 6 Z delno sodbo s 6. 7. 2017 je bilo tožnici prisojeno 113.800 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in 18.497,86 EUR odškodnine za premoženjsko škodo; z izpodbijano sodbo 28.067,75 EUR, s to sodbo pa še dodatnih 2.249,29 EUR. 7 To, kakšen pomen ima uveljavljani zahtevek za tožnico nasploh, za uporabo 216. člena ZPP ni pravno relevantno, odločilno je, da gre za neznatni del glede na uveljavljani zahtevek. 8 Kar je deloma tudi v tožničino korist, saj ob razširitvah zahtevka mestoma niti ni zahtevala plačila zakonskih zamudnih obresti (list. št. 257/2, list. št. 285). 9 Za še ne zapadlo oz. bodočo škodo sodišče prisodi odškodnino v obliki rente. 10 Pri čemer bruto pomeni znesek, povišan za akontacijo dohodnine. 11 Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 313/2015 v zvezi z obveznostjo plačila akontacije dohodnine pojasnilo, da davčna obveznost plačnika davka, da v imenu davčnega zavezanca in za njegov račun izračuna, odtegne in plača davek, nastane šele v trenutku izplačila dohodka. To pomeni, da obveznost plačila davčnega odtegljaja nastane šele, ko dolžnik v korist tožnika dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki, ki velja v času izplačila. 12 Pri čemer bruto v tem kontekstu pomeni znesek, povišan za akontacijo dohodnine. 13 Pojmovanje bruto zneska v odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 264/2017 je drugačno od izvedenčevega, kot je navedeno že v prejšnji opombi. 14 In takšen znesek mora po prepričanju pritožbenega sodišča prejeti oškodovanec. 15 Ne glede na to višje sodišče še dodaja, da obstaja tudi vsebinski razlog za to, da je odškodnina za prvi mesec (januar 2009) nižja - ta je v tem, da je do prometne nesreče prišlo 18. 1. 2009, dotlej torej tožnici zaradi nesreče ni mogla nastajati izguba zaslužka. 16 List. št. 422 v spisu. 17 Prim. tudi VSL sklep I Cp 1677/2019. 18 Pritožnica pojasnjuje, da je pooblaščenka delo opravila korektno, intenzivno in zavzeto, kot v drugih postopkih, v kar pritožbeno sodišče ne dvomi. 19 Prim. odločba Ustavnega sodišča U_I-149/11. 20 Odločba VS RS X Ips 36/2017. 21 Stroškovnik na list. št. 455 v spisu. 22 Stroškovnik na list. št. 538 v spisu.