Jedro

Splošni petletni zastaralni rok, ki se uporablja pri zastaranju verzijskih zahtevkov, se namreč uporablja le, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok (346. člen OZ). Pri tem lahko posamezna terjatev izpolnjuje pogoje za različne terjatve, ki zastarajo vsaka v drugačnem roku. Posamezna terjatev je lahko npr. obenem odškodninska terjatev in terjatev iz gospodarske pogodbe, zato je potrebno pri uporabi pravnih pravil o zastaralnih rokih upoštevati, da posebno pravilo nadomesti splošno pravilo.(1)Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vtoževane terjatve upravnika za povračilo založenih sredstev od etažnega lastnika izpolnjujejo elemente verzijskega zahtevka, za katerega se uporabi splošni zastaralni rok in elemente dejanskega stanu iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ, za katerega je potrebno uporabiti enoletni zastaralni rok. Glede na to, da se splošni zastaralni rok uporabi le takrat, ko s posebnimi pravili ni določen krajši zastaralni rok, je v tako obravnavanem primeru potrebno uporabiti enoletni zastaralni rok.

V obravnavanem primeru, ko je toženec na podlagi petega odstavka 24. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) za obratovalne stroške najemnika odgovarjal subsidiarno, po mnenju pritožbenega sodišča tudi ne bi bilo primerno, da bi etažni lastnik oziroma najemodajalec za dolgove svojega najemnika odgovarjal v obdobju petih let, saj bi tako dolgo obdobje zmanjševalo možnost učinkovitega dokazovanja etažnega lastnika, da je najemnik pravočasno in pravilno izpolnil obveznosti iz najemne pogodbe.(2)

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremeni tako, da se v I. točki zavrne zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 599,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 58,19 EUR od dne 30. 6. 2008 do plačila; zneska 71,36 EUR od dne 31. 7. 2008 do plačila; zneska 86,36 EUR od dne 31. 8. 2008 do plačila; zneska 85,43 EUR od dne 30. 9. 2008 do plačila; zneska 69,27 EUR od dne 30. 10. 2008 do plačila; zneska 57,73 od dne 30. 11. 2008 do plačila; zneska 86,74 EUR od dne 31. 12. 2008 do plačila; zneska 84,51 EUR od dne 28. 2. 2009 dalje do plačila, da ne bo izvršbe; da je v III. točki tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni od vročitve te sodbe plačati 215,88 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku tega roka, do plačila.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 260,16 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 599,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa (I. točka izreka) in zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo preostalih zneskov v skupni vrednosti 2.190,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni od prejema sodbe plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 84,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka).

2. Zoper obsodilni del sodbe prvostopenjskega sodišča se iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec). Poudarja, da je sodišče zaradi zmotne presoje razmerij med pravdnima strankama nepravilno uporabilo splošni petletni zastaralni rok. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) je bil kot upravnik večstanovanjske stavbe upravičen in pogodbeno zavezan, da sam poravna obratovalne stroške posameznim dobaviteljem in nato te stroške obračuna in razdeli med etažne lastnike. Ne sprejema stališča sodišča prve stopnje glede razlikovanja položajev, ko dolžnik dolguje obratovalne stroške upravniku ali neposredno dobavitelju, ker ne glede na to, komu dolguje dolžnik plačilo stroškov, slednje ne spremeni narave tovrstne terjatve, za katere je predpisan specialni enoletni zastaralni rok. Tudi v primeru, ko dolžnik plačila dobaviteljem oziroma upravniku ne izvrši in je ta neupravičeno obogaten, to ne pomeni, da je za navedene terjatve, ki izvirajo iz razmerij neupravičene obogatitve, moč upoštevati zgolj splošni zastaralni rok. Prav zaradi specialne določbe, po kateri terjatev dobavitelja do dolžnika zastara v krajšem enoletnem roku, velja v razmerju med pravdnima strankama uporabiti enak zastaralni rok. Pravičnost namreč narekuje, da za istovrstno terjatev velja enak zastaralni rok. Zmoten je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da terjatev upravnika, z naravo verzijskega zahtevka, ne zapade v plačilo v trimesečnih ali krajših rokih. Tožnik je namreč na podlagi konsezualnega pravnega posla račune etažnim lastnikom izstavljal mesečno in v tem obdobju so tudi zapadle v plačilo vtoževane obveznosti. Toženec prav tako meni, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker iz listin v spisu ne izhaja, da bi tožnik poravnal prav vse obveznosti do dobaviteljev, ki jih je zahteval od toženca. Trdi tudi, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko se ni opredelilo do ugovora toženca, da plačila terjatev, ki jih je tožnik v računih opredelil kot „lastne storitve“, sodijo med terjatve upravnikov iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ. Ob tem nadaljnja absolutna bistvena kršitev določb ZPP izhaja tudi iz izreka sodbe, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti, ker so razlogi sodbe glede tega dela med seboj v nasprotju. Zavzema se za spremembo sodbe tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek, skupaj s stroškovnim delom.

3. Tožnik je na pritožbo toženca odgovoril in navedel, da se odločitev v sporu majhne vrednosti ne more izpodbijati iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ob tem poudarja, da mora upravnik plačati obratovalne stroške šele, ko prejme plačilo s strani etažnih lastnikov, pri tem pa ni obvezan, da plačuje iz lastnih sredstev, ker ga temu ne obvezuje ne zakon, niti pogodba o upravljanju. Upravnik samo razdeli račune dobaviteljem glede na deleže etažnih lastnikov in jim posreduje zgolj njihov delež skupnega računa. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je bila izpodbijana sodba izdana v postopku v sporu majhne vrednosti. Takšna sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena v zvezi s prvim odstavkom 495. člena ZPP). Navedeno je pritožbeno sodišče upoštevalo pri odločanju o pritožbi.

6. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da ugovor zastaranja, ki ga je toženec uveljavljal glede terjatev iz naslova povračila sredstev, ki jih je upravnik založil za etažnega lastnika, ni utemeljen. Svojo odločitev glede zastaranja tožbenega zahtevka je oprlo na pravni zaključek, da so položaji, ko dolžnik dolguje dobaviteljem po temelju različni od položajev, ko dolžnik dolguje upravniku. Gre namreč za drugačno pravno podlago obligacijskega razmerja ter drugačnega upnika, kar pogojuje tudi različen zastaralni rok terjatve. Dolžnik dolguje obratovalne stroške upravniku iz razloga, ker je ta zanj izpolnil njegovo zakonsko dolžnost, medtem ko dobavitelju dolguje na podlagi konsezualnega pravnega posla. Verzijski zahtevek, ki ga ima upravnik, ne zapade v plačilo v trimesečnih ali krajših rokih in zato zanj ni možno uporabiti zastaralnega roka iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ, ampak je potrebno za omenjeno razmerje uporabiti splošni petletni zastaralni rok po določbah o neupravičeni obogatitvi (346. člen OZ).

7. Po prepričanju pritožbenega sodišča je takšno stališče prvostopenjskega sodišča zmotno. OZ v 355. členu določa zastaranje t. i. gospodinjskih terjatev. Gre za terjatve manjše vrednosti, ki večinoma nastajajo med dobaviteljem neke dobrine ali storitve in kupcem oziroma naročnikom. V enem letu tako zastarajo terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, plin, vodo, za dimnikarske storitve in vzdrževanje snage, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva (1. točka prvega odstavka 355. člena OZ). V istem časovnem obdobju zastarajo tudi terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih (6. točka prvega odstavka 355. člena OZ).

8. Sporni del terjatve tožnice se v obravnavanem primeru nanaša na stroške dobaviteljev za različne storitve in dobavljeno energijo, ki jih najemnica toženke, kot etažne lastnice v večstanovanjski hiši, ni poravnala tožnici.(3)V zvezi s tem vprašanjem je 2. člen Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja večstanovanjske hiše (priloga A2) določal, da upravnik zagotavlja opravljanje stanovanjskih storitev, vzdrževanje in obratovanje večstanovanjske hiše (prvi odstavek 2. člena) in da stanovanjske storitve zajemajo obračunavanje in razdeljevanje stroškov obratovanja večstanovanjske hiše, ki gredo v breme uporabnikov stanovanj (skupna elektrike, odvoz smeti, vodarine,...) v skladu z dogovorjenim načinom plačila oziroma razdelitve ter skrb za izterjavo (5. alineja drugega odstavka 2. člena). Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče je storitve distributerjem po računu tožnik najprej plačal dobavitelju, šele nato je račun razdelil med stanovalce (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).(4)

9. V zvezi s tem pritožbeno sodišče sprejema trditve pritožnika, da je šlo pri tem za terjatve upravnika, ki so mesečno zapadle v plačilo. Na podlagi pogodbe o upravljanju je tožnik namreč v mesečnih časovnih intervalih periodično izstavljal račune za dobavljene dobrine in storitve. Tako po prepričanju pritožbenega sodišča vtoževane terjatve predstavljajo terjatve upravnika večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih. Ob tem pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je šlo v predmetnem sporu za terjatve, ki so imele pravno naravo verzijskega zahtevka, vendar je pritožbeno sodišče prepričano, da je v tem primeru, za presojo vprašanja zastaranja takšnih terjatev, potrebno uporabiti enoletni zastaralni rok iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ.

10. Splošni petletni zastaralni rok, ki se uporablja pri zastaranju verzijskih zahtevkov, se namreč uporablja le, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok (346. člen OZ). Pri tem lahko posamezna terjatev izpolnjuje pogoje za različne terjatve, ki zastarajo vsaka v drugačnem roku. Posamezna terjatev je lahko npr. obenem odškodninska terjatev in terjatev iz gospodarske pogodbe, zato je potrebno pri uporabi pravnih pravil o zastaralnih rokih upoštevati, da posebno pravilo nadomesti splošno pravilo.(5) Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vtoževane terjatve upravnika za povračilo založenih sredstev od etažnega lastnika izpolnjujejo elemente verzijskega zahtevka, za katerega se uporabi splošni zastaralni rok in elemente dejanskega stanu iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ, za katerega je potrebno uporabiti enoletni zastaralni rok. Glede na to, da se splošni zastaralni rok uporabi le takrat, ko s posebnimi pravili ni določen krajši zastaralni rok, je v tako obravnavanem primeru potrebno uporabiti enoletni zastaralni rok.

11. Nadalje se pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi bil glede na položaj, ko dolžnik dolguje plačilo obratovalnih stroškov dobavitelju in glede na položaj, ko dolguje upravniku, enak zastaralni rok nepravičen. Dejansko so terjatve upravnikov za storitve in dobave primerljive s terjatvami iz 1. točke 355. člena OZ, zato ni smiselno, da bili etažni lastniki v slabšem položaju, ko bi dolgovali plačilo upravniku (ker bi veljal daljši zastaralni rok), kot takrat, ko plačilo za iste dobrine in storitve dolgujejo neposredno dobavitelju.(6) OZ je na ta način, ko je določil enoletni zastaralni rok tudi za terjatve upravnikov, postavil zavezanca za plačilo v razmerju do upravnika v enak pravni položaj, kot v primeru, ko bi plačilo od njega terjal neposredno dobavitelj oziroma izvajalec storitve iz 1. točke prvega odstavka 355. člena OZ.(7) Predhodnik OZ, to je Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), namreč ni poznal posebnega določila, ki bi ustrezal zakonskemu dejanskemu stanu iz 6. točke prvega ostavka 355. člena OZ. (8) V času veljavnosti ZOR je za terjatve upravnikov tako veljal splošni petletni zastaralni rok. Ob sprejemu OZ pa je zakonodajalec očitno ocenil, da je tudi za terjatve upravnikov potrebno predvidevati krajši zastaralni rok, in je iz tega razloga v določbo 355. člena OZ vnesel 6. točko.(9)

12. Smisel določbe glede enoletnega zastaranja terjatev iz 355. člena OZ je namreč enak tako v primeru, ko dolžnik plačuje stroške neposredno dobavitelju dobrine ali storitve, kot tudi v položaju, ko dolžnik plača te stroške upravniku. Skupna značilnost teh terjatev je, da se plačujejo periodično, v krajših časovnih intervalih in da gre pri posameznih terjatvah za relativno majhne zneske. Zavezanci za plačilo teh obveznosti iz teh razlogov ne hranijo potrdil o plačilu daljši čas. Prav ta okoliščina je narekovala zakonsko rešitev, ki bo upnike silila h hitrejšemu in ažurnemu uveljavljanju svojih pravic, kar pomeni varovanje pravnega položaja dolžnikov in preprečevanje dolgoletnih sporov na sodišču.(10) Tako dobavitelji kot upravniki opravljajo svojo dejavnost kot pridobitno dejavnost, zaradi česar se od njih pričakuje povečana skrbnost pri uveljavljanju svojih pravic. Dobavitelji in upravniki morajo poskrbeti za pravočasno uveljavljanje sodnega varstva glede terjatev, ki izvirajo iz dobavljenih dobrin in storitev, zato ne bi bilo primerno, da bi upravnik lahko zahteval prisilno izpolnitev obveznosti dlje časa (pet let).

13. V obravnavanem primeru, ko je toženec na podlagi petega odstavka 24. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) za obratovalne stroške najemnika odgovarjal subsidiarno, po mnenju pritožbenega sodišča tudi ne bi bilo primerno, da bi etažni lastnik oziroma najemodajalec za dolgove svojega najemnika odgovarjal v obdobju petih let, saj bi tako dolgo obdobje zmanjševalo možnost učinkovitega dokazovanja etažnega lastnika, da je najemnik pravočasno in pravilno izpolnil obveznosti iz najemne pogodbe.(11)

14. Sicer drži, da je Višje sodišče v Ljubljani in Mariboru v odločbah, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, in sicer v zadevah VSL II Cp 197/2009, I Cp 1327/2010 in VSM I Cp 1484/2011, zavzelo stališče, da je potrebno v obravnavanih razmerjih, ko upravnik za etažnega lastnike založi obratovalne stroške, uporabiti splošni zastaralni rok, vendar pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da je novejša sodna praksa zavzela stališče, da v takih razmerjih velja enoletni zastaralni rok iz 6. točke prvega odstavka 355. člena, prav iz razlogov, ki so bili že pojasnjeni v obrazložitve te sodbe.(12)

15. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je za presojo ugovora zastaranja toženke v zvezi s terjatvijo tožnice uporabilo splošni zastaralni rok iz 346. člena OZ, namesto da bi ugovor toženke presojalo po posebnem določilu 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ. Pravilna uporaba materialnega prava narekuje ugotovitev, da je ugovor zastaranje toženke utemeljen. Pritožbeno sodišče v tej zvezi ugotavlja, da je zadnji zahtevek tožeče stranke za povrnitev obratovalnih stroškov zapadel v plačilo 28. 2. 2009 (priloga A42).(13) Na podlagi drugega odstavka 355. člena je zastaranje tega zahtevka začelo teči 1. 1. 2010, zato se je rok, v katerem je lahko tožnik zahteval izpolnitev obveznosti iztekel 31. 12. 2010. Tožnik je vložil tožbo 28. 7. 2011, torej več kot sedem mesecev prepozno.

16. Glede na to, da so vsi tožbeni zahtevki tožnika ob vložitvi tožbe že zastarali in je potrebno celoten zahtevek tožnika zavrniti, so ostale pritožbene navedbe toženca izgubile svoj pomen in se pritožbeno sodišče z njimi ni ukvarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožeče stranke za plačilo 599,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

18. Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, je moralo tudi odločati o pravdnih stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe (28. točka obrazložitve), znašajo pravdni stroški toženca 215,88 EUR, ki mu jih mora tožnik glede na to, da slednji v pravdi ni uspel, povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

19. Odločitev o pritožbenih stroških toženca temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Pritožbeno sodišče je skladno s 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo tožencu za pritožbo priznalo priglašenih 196,80 EUR (tar. št. 3210), 20 EUR kot pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) in 43,36 EUR DDV-ja, skupaj 260,16 EUR, ki ji jih mora povrniti tožnik v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od potega roka do plačila.

20. Stroške odgovora na pritožbo je tožnik dolžan kriti sam, ker strošek ni bil potreben (prvi odstavek 155. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena). V odgovoru na pritožbo namreč ni navedel nobenega dejstva, s katerim bi pripomogel k rešitvi zadeve.

Op. št. (1): Primerjaj z M. Juhart, N. Plavšak, et alt.: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003, 2. knjiga, str. 463. Op. št. (2): Če najemna pogodba ne določa drugače, je dolžnik vseh terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe najemnik, dolžnik vseh ostalih terjatev pa etažni lastnik – četrti odstavek 24. člena SZ-1. Op. št. (3): Sporni računi so se nanašali na plačilo stroškov porabe hladne in tople vode, hišniškega dela, odvozu smeti, čiščenja, skupne elektrike, elektrike v podpostaji ... – priloga A5-A43. Op. št. (4): Takšen zaključek je sodišče oprlo na trditve tožnika v pripravljalni vlogi z dne 1. 12. 2011, ki jih toženec ni prerekal, zato jih je sodišče na podlagi 214. člena ZPP štelo za dokazane.

Op. št. (5): Primerjaj z M. Juhart, N. Plavšak, et alt.: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003, 2. knjiga, str. 463. Op. št. (6):Prav tam, str. 488. Op. št. (7): Z ozirom na zakonsko določbo 355. člena OZ ni pomembna pravna narava zahtevka, določen krajši zastaralni rok velja za terjatve, ki imajo pogodbeno podlago, kot tudi za terjatve, ki imajo podlago v smislu povračila stroškov, ki jih je upravnik zalagal v korist uporabnika ali etažnega lastnika - primerjaj z VSL Sodba II Cp 2256/2011 z dne 1. 2. 2012. Op. št. (8): Primerjaj s 378. členom ZOR.

Op. št. (9): Primerjaj z VSL I Cpg 764/2010 z dne 17. 06. 2010, I Cp 3180/2009 z dne 11. 11. 2009 in I Cp 3464/2009 z dne 02. 12. 2009. Op. št. (10): Primerjaj z M. Juhart, N. Plavšak, et alt.: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003, 2. knjiga, str. 487. Op. št. (11): Če najemna pogodba ne določa drugače, je dolžnik vseh terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe najemnik, dolžnik vseh ostalih terjatev pa etažni lastnik – četrti odstavek 24. člena SZ-1. Op. št. (12): Primerjaj z VSL sodba I CP 2647/2011 z dne 23. 4. 2012, VSL sodba II Cp 3254/2011 z dne 4. 4. 2012, VSM sodba I CP 254/2011 z dne 4. 4. 2011, VSL Sodba I cp 1191/2011 z dne 20. 9. 2011, VSL sodba II Cp 2256/2011 z dne 1. 2. 2012. Op. št. (13): Drugi zahtevki tožnika so zapadli pred tem datumom, in sicer med 30. 6. 2008 in 28. 2. 2009.