Jedro

Tožnik se je poškodoval na delu pri toženi stranki (delodajalcu) pri odpiranju vrat skladišča. Tožena stranka je opustila zagotavljanje pogojev za varnost in zdravje pri delu. Na podlagi 2. odstavka 8. člena ZZVZ morajo sredstva za delo, med katera spada tudi objekt, namenjen za delovne in pomožne prostore, glede na naravo dela, tožniku zagotavljati varnost in ne sme ogrožati njegovega zdravja. Tožena stranka je vedela, da se vrata skladišča zatikajo, vendar kljub temu ni poskrbela za njihovo popravilo. Zato je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke za nastanek nezgode. Tožnik je zatikanje vrat poskušal odpraviti s silo, čeprav je vedel, da bi moral poklicati pomoč. Zato znaša njegov soprispevek k nastali nezgodi 10 %.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki v zvezi z II. točko izreka delno spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 4.635,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2012 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka v višini 845,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku izpolnitvenega roka, vse v 15 dneh in pod izvršbo.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 276,59 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 3.285,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2012 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka v višini 657,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka vse v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Višji zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje tožniku prenizko prisodilo denarno odškodnino za negmotno škodo v skupnem znesku 3.500,00 EUR (po odbitju soodgovornosti 3.150,00 EUR), kar predstavlja 3,5 povprečne plače v RS. Navedeno je v nasprotju s sodno prakso v primerih podobnih poškodb, saj znaša odškodnina v podobnih primerih od pet povprečnih plač do devet povprečnih plač (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 28/2009), deset povprečnih plač (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 176/2009), dvanajst povprečnih plač (VSLJ CP 1428/99) pa vse do sedemnajst povprečnih plač (oziroma celo 24 povprečnih plač), zato dosojena odškodnina znotraj bistveno odstopa od primerljive sodne prakse. Sodišče je iz naslova pretrpljenih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem tožniku prisodilo znesek 3.000,00 EUR. V razlogih sodbe je povzelo mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke o trajanju bolečin in sicer, da je tožnik trpel bolečine srednje intenzitete približno dva meseca ter lažje intenzitete 4 mesece ter občasne še danes ob spremembah vremena in obremenjevanju leve roke. Te občasne bolečine bodo po prognozi izvedenca ostale trajne in so pogoste, saj so spremembe vremena dokaj pogost pojav. Upoštevaje nevšečnosti med zdravljenjem in primerljivo sodno prakso, je ob pravilni uporabi materialnega prava tožnik upravičen do celotne vtoževane odškodnine iz tega naslova, torej 4.000,00 EUR, glede soodgovornosti pa torej 3.600,00 EUR in ne le 2.700,00 EUR. Sodišče je v celoti zavrnilo tožnikov zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, čeprav je izvedenec medicinske stroke ugotovil, v čem se kažejo tožnikove trajne funkcionalne posledice, sodišče jih je tudi v grobem povzelo v razlogih sodbe. Kljub temu pa je zahtevek iz tega naslova zavrnilo, češ da pri tožniku ni podan subjektivni element in sicer tožnikove duševne bolečine zaradi ugotovljenih trajnih posledic. Tožnik je prepričljivo izpovedal, da pri delu obremenjuje drugo roko, ker ga je strah za poškodovano in poleg tega mu delajo težave gibi, pri katerih mora z roko seči nazaj za hrbet. Podan je torej subjektivni element tožnika, zato je le-ta upravičen do denarne odškodnine iz tega naslova v vtoževani višini ne glede na soodgovornost. Tožnik se ne strinja tudi z odmero stroškov postopka, saj je sodišče napačno ocenilo tožnikov uspeh v pravdi. Po temelju je uspel z 90 %, po višini pa s 55 %, zato znaša tožnikov uspeh v pravdi 72,5 % in ne le 50 %. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je sodišče presodilo primerno odškodnino glede na podobne primere in da sodna praksa, ki jo navaja tožnik v pritožbi, ni primerljiva, saj gre za poškodbe v prometnih nesrečah, ki jih je povzročil drug udeleženec in so poškodovanci utrpeli zvine in druge težje poškodbe ramen. Tožnik ni upravičen do celotne vtoževane odškodnine 4.000,00 EUR, saj se zahtevek nanaša tudi na druge bolečine, ki bi naj jih tožnik trpel takoj po poškodbi, česar pa izvedenec ni potrdil. Po mnenju tožeče stranke je prisojena odškodnina primerna.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijan del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pa na ugotovljeno dejansko stanje ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je pravna podlaga za odločanje v tem individualnem delovnem sporu podana v 1. odstavku 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ki določa, da je delodajalec dolžan delavcu povrniti povzročeno škodo pri delu ali v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka za nastalo škodo tožniku krivdno odgovorna, ker je opustila zagotavljanje pogojev za varnost in zdravje pri delu, na podlagi 1. odstavka 43. člena ZDR. Na podlagi 2. odstavka 8. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu morajo namreč sredstva za delo, med katera spada tudi objekt, namenjen za delovne in pomožne prostore, glede na naravo dela, tožniku zagotavljati varnost in ne sme ogrožati njegovega zdravja.

7. Med strankama v postopku ni bilo sporno dejstvo, da so se vrata skladišča zatikala in da je tožena stranka vedela za okvaro, vendar vseeno ni poskrbela za popravilo vrat. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je odgovornost za nesrečo predvsem na strani tožene stranke, ker ni zagotovila varnega dela, tožnikov soprispevek na podlagi 171. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, OZ) pa je pravilno ocenilo na 10 %.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo odškodnino iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in sicer znesek 3.000,00 EUR, tožnik pa je vtoževal 4.000,00 EUR. Tožnik v pritožbi navaja, da je znesek odškodnine iz navedenega naslova prenizek in da sodišče pri tem ni upoštevalo dejstva, da tožnik trpi občasne bolečine še danes ob spremembi vremena in da so spremembe vremena dokaj pogost pojav, vendar je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin upoštevalo ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo na podlagi izpovedi tožnika in izdelanega izvedeniškega mnenja. Zato se z dosojeno višino odškodnine iz tega naslova pritožbeno sodišče v celoti strinja. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo višino odškodnine upoštevaje individualno stanje tožnika in tudi veljavno sodno prakso pri odmeri odškodnine za podobne vrste bolečin.

9. Utemeljeno pa se tožnik pritožuje glede odločitve sodišča prve stopnje, ki mu ni priznalo odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je izvedenec v izvedeniškem mnenju zaključil, da funkcionalne posledice prestavljajo manjšo omejitev gibljivosti v ramenskem sklepu in prisotnost oslabitev mišic ramenskega obroča, kar se kaže pri delu z rokami nad horizontalo ramena ali dviganju nekoliko težjih bremen. Najbolj so pri tožniku omejeni sunkoviti gibi kot so zamah, poteg in pridržanje bremen. Zaradi navedenega je tožnik omejen pri vsakodnevnih opravilih, posledično je nekoliko manj uspešen pri delu in mora pogosteje počivati. Glede na ugotovitve izvedenca medicinske stroke je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika zavrnilo z obrazložitvijo, da pri tožniku ni podan subjektivni element, to je tožnikove duševne bolečine zaradi ugotovljenih trajnih posledic. Glede na ugotovitev izvedenca medicinske stroke, da ima tožnik lažjo obliko zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je po oceni pritožbenega sodišča tožnik upravičen do odškodnine v višini 1.500,00 EUR, zaradi česar je pritožbi tožnika delno ugodilo in tožniku priznalo tudi odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

10. Pritožbeno sodišče je odškodnino za nematerialno škodo zvišalo za 1.500,00 EUR, to je iz 3.500,00 EUR na 5.000,00 EUR, pri tem pa je upoštevalo še priznano odškodnino za materialne stroške v višini 150,00 EUR, tako da polna odškodnina znaša 5.150,00 EUR. Ob upoštevanju 10 % soprispevka tožnika je tožnik upravičen do odškodnine v višini 4.635,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2014 dalje do plačila. Pritožbeno sodišče je za svojo odločitev imelo podlago v 5. alineji 358. člena ZPP.

11. V posledici zvišanja odškodnine je pritožbeno sodišče ponovno odločilo o stroških postopka, saj se je uspeh tožnika s sodbo pritožbenega sodišča zvišal. Tožnik je skupaj vtoževal odškodnino v znesku 6.650,00 EUR, prisojeni znesek 4.635,00 EUR tako predstavlja 69,60 % uspeha. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka po Zakonu o odvetniških storitvah in predloženem stroškovniku v višini 657,87 EUR, h katerim je potrebno prišteti še stroške izvedenine v zneskih 423,20 EUR in 127,00 EUR, tako da skupaj znašajo stroški postopka 1.208,07 EUR oz. ob upoštevanju uspeha 69,60 % 845,64 EUR. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v tej višini.

12. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti tudi o pritožbenih stroških, ki jih je priglasil tožnik v skupnem znesku 276,59 EUR. S pritožbo je uspel 50 %, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 158,50 EUR pritožbenih stroškov (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).