Jedro

Kljub temu pa pritožbeno sodišče dodaja, da iz dopis in uradnega zaznamka o zbranih obvestilih A. R., zdravnice psihiatrične bolnišnice ..., res da izhaja, da se obdolženec zdravi zaradi paranoidne shizofrenije ter da je odvisen od več psihoaktivnih snovi in da je bil v tej bolnišnici že večkrat hospitaliziran, kar pa še ni zadostna podlaga za sklepanje, da je pripor zoper obdolženca potrebno izvajati v ustreznem zdravstvenem zavodu. To bo predmet nadaljnjega kazenskega postopka, po pridobitvi že odrejenih izvedeniških mnenj s področja psihiatrije in klinične psihologije. Pritožbeno sodišče pa je prepričano, da ima obdolženi že sedaj v priporu možnost jemanja vseh predpisanih zdravil.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zoper obdolženega J. J. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in sicer za dva meseca, to je do vključno 9. 10. 2020 do 11.45 ure. Obdolženec je v priporu od 9. 7. 2020 od 11.45 ure dalje.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožila obdolženčeva zagovornica brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče pravilno zaključilo, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitana mu kazniva dejanja, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.

5. Danost vseh zakonskih pogojev za podaljšanje pripora zoper obdolženca, ki jih je glede na podatke v spisu prvo sodišče pravilno ugotovilo ter v izpodbijanem sklepu obsežno obrazložilo, zagovornica konkretno ne izpodbija. V kratki pritožbi zgolj na načelni ravni zatrjuje, da je obdolženi psihični bolnik, zaradi česar ne sodi v pripor, pač pa v zdravstveno ustanovo, s tem pa da niso podani razlogi po 3 točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Takšna pritožba pa je povsem nekonkretizirana, zaradi česar ne omogoča preizkusa sklepa v okviru pritožbenih navedb. Kljub temu pa pritožbeno sodišče dodaja, da iz dopis in uradnega zaznamka o zbranih obvestilih A. R., zdravnice psihiatrične bolnišnice ..., res da izhaja, da se obdolženec zdravi zaradi paranoidne shizofrenije ter da je odvisen od več psihoaktivnih snovi in da je bil v tej bolnišnici že večkrat hospitaliziran, kar pa še ni zadostna podlaga za sklepanje, da je pripor zoper obdolženca potrebno izvajati v ustreznem zdravstvenem zavodu. To bo predmet nadaljnjega kazenskega postopka, po pridobitvi že odrejenih izvedeniških mnenj s področja psihiatrije in klinične psihologije. Pritožbeno sodišče pa je prepričano, da ima obdolženi že sedaj v priporu možnost jemanja vseh predpisanih zdravil. Podatkov, ki bi temu nasprotovali namreč v spisu ni, tega pa tudi pritožnica ne zatrjuje. Zato je njena pritožba neutemeljena.

6. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

7. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, odmerilo sodišče prve stopnje in sicer po pravnomočnosti sodbe.