Jedro

Sodišče prve stopnje prav tako ni storilo procesne kršitve relativnega značaja s tem, ko je dokazno oceno izpodbijane sodbe oprlo na izpovedbo kot priče zaslišane priče M.P. o tem, kar je ta izpovedala v zvezi z vpisom v zdravstveno kartoteko tožnice o utrpeli poškodbi iz obravnavanega škodnega dogodka dne 24. 4. 2014. Ne gre za dokaz, ki ga je sodišče potrditvah pritožbe uporabilo v nasprotju s 7. in 212. členom ZPP. Zdravstvena kartoteka tožnice namreč ni kot dokaz predmet presoje v dokazni oceni izpodbijane vmesne sodbe sodišča prve stopnje, ampak je to izpovedba kot priče zaslišane M.P. v zvezi s tem, kar je o škodnem dogodku zapisala v tožničino zdravstveno kartoteko. Njena izpovedba je zaradi tega zapisa le še bolj prepričljiva.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je toženka po temelju 70% odškodninsko odgovorna tožnici za škodo iz škodnega dogodka dne 24. 4. 2014, 30% pa je za škodo soodgovorna tožnica sama.

2. Zoper tako odločitev sodišča prve stopnje se pravočasno (s pritožbo in z njeno dopolnitvijo, ki ju sodišče obravnava kot celoto) pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov.

- Tako v pritožbi uveljavlja relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje v nasprotju s pravilom, da mora dokazne predloge predlagati stranka in ne priča, sledilo izpovedbi kot priče zaslišane zdravnice tožnice M.P., ki je na obravnavi sama predložila zdravstveno kartoteko tožnice. Navedene priče sodišče tudi ni ustrezno opozorilo, da ji ni potrebno pričati v smislu 231. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), prav tako pa je ta izpovedala, kar je izvedela kot zdravnica in je zato s svojo izpovedbo kršila dolžnost varovanja uradne skrivnosti, česar je pristojni organ ni odvezal. - Sodišče prve stopnje je prav tako odločilo izven trditvene podlage v tožbi in gradilo dokazno oceno predvsem na tem, kar je izpovedala kot priča zaslišana M.P. o tem, kakšna luknja oziroma vdolbina bi naj bila na parkirišču pred L.L. in o tem, ali je podana vzročna zveza med domnevno luknjo oziroma vdolbino in poškodbo tožnice. V zvezi s tem se sklicuje na obstoječo sodno prakso v podobnih primerih.

- Zaradi navedenih kršitev je po oceni toženke sodišče prve stopnje zagrešilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj so te vplivale na odločitev v obravnavani zadevi.

Toženka uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker dopis P.l., z dne 4. 12. 2015, toženki ni bil vročen in se zato o njem ni mogla izjasniti.

- Prav tako uveljavlja absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba sodišča prve stopnje nima razlogov za zaključek, zakaj je bila toženka dolžna na mestu, kjer je domnevno padla tožnica, namestiti opozorilno tablo, ki bi opozarjala stranke, ki so prihajale v lekarno, na možnost padca. Sodba sodišča prve stopnje tudi nima razlogov o ugovoru toženke, da se bi tožnica poškodovala na zatrjevanem kraju, torej na vdolbini v asfaltu pred vhodom v L.L..

- Po mnenju toženke je sodišče prve stopnje nadalje zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zapisalo, da „kraj te luknje oziroma vdolbine ni bil zavarovan ali označen,...., kar izhaja iz izpovedbe priče dr. M.P.“, tega pa ta priča ni nikoli izpovedala.

- Po mnenju toženke tožnica ni dokazala zatrjevanega kraja padca, to je, da se je poškodovala pred vhodom v L.L., saj priča M.P. tega padca ni videla, iz medicinske dokumentacije pa izhaja, da je padla v lekarni. Tudi fotografije kraja dogodka, so bile posnete v času po škodnem dogodku in iz njih ne izhaja globina, širina, dolžina luknje oziroma vdolbine.

- Zaradi navedenega toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, prav tako pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljanih relativnih in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tudi vse odločilne dejanske okoliščine je pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbo toženke pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljeno zaradi razlogov navedenih v nadaljevanju.

6. V pritožbi uveljavljane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prepričanju pritožbenega sodišča niso podane.

- Tako sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na nezatrjevana dejstva (o vdolbini na asfaltu parkirišča pred vhodom v L.L. ter o vzročni zvezi med to luknjo in poškodbo tožnice) teh trditev pa tudi ni nadomestilo z izpovedbo kot priče zaslišane M.P.. Res je, da utemeljenost tožbenega zahtevka mora izhajati iz dejstev, ki so navedena v tožbi (pritožbeno sodišče sodno prakso, na katero se sklicuje pritožba, pozna), vendar zadošča minimum trditev, iz katerih izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Po prepričanju pritožbenega sodišča trditvena podlaga o pravno pomembnem dejstvu, to je o vdolbini - luknji v asfaltu, v katero je neposredno pred vhodom v L.L. stopila tožnica in padla ter si poškodovala desno roko, zadošča. Izpovedba kot priče zaslišane zdravnice tožnice M.P. trditev o pravno pomembnih dejstvih ne nadomešča, ampak jih opredeljuje in konkretizira.

- Sodišče prve stopnje prav tako ni storilo procesne kršitve relativnega značaja s tem, ko je dokazno oceno izpodbijane sodbe oprlo na izpovedbo kot priče zaslišane priče M.P. o tem, kar je ta izpovedala v zvezi z vpisom v zdravstveno kartoteko tožnice o utrpeli poškodbi iz obravnavanega škodnega dogodka dne 24. 4. 2014. Ne gre za dokaz, ki ga je sodišče potrditvah pritožbe uporabilo v nasprotju s 7. in 212. členom ZPP. Zdravstvena kartoteka tožnice namreč ni kot dokaz predmet presoje v dokazni oceni izpodbijane vmesne sodbe sodišča prve stopnje, ampak je to izpovedba kot priče zaslišane M.P. v zvezi s tem, kar je o škodnem dogodku zapisala v tožničino zdravstveno kartoteko. Njena izpovedba je zaradi tega zapisa le še bolj prepričljiva.

- Sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno priče M.P. opozoriti v smislu tretjega odstavka 231. člena ZPP, da sme odreči pričanje, saj ni bila zavezana ohraniti kot tajnost dejstva, ki ga je izpovedala (tožnica je njeno zaslišanje predlagala zato, da bo izpovedala o kraju in načinu njenega poškodovanja). V zvezi s tem kot pričo zaslišano zdravnico tožnice tudi ne zavezuje dolžnost varovanja uradne skrivnosti v smislu 230. člena ZPP, kot to dokaj neresno uveljavlja pritožba.

- Zaradi navedenih razlogov sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi uveljavljanih relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane vmesne sodbe.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker bi naj sodišče prve stopnje toženki z opustitvijo vročitve dopisa P.l., z dne 4. 12. 2015, odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Ta dopis je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 14. 12. 2015 v prisotnosti toženke prebralo, tako da se je toženka imela možnost z vsebino dopisa seznaniti in se do njegove vsebine opredeliti.

8. Sodba sodišča prve stopnje prav tako vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na zaključek sodišča za očitek toženki, da bi morala na mestu, kjer je bila vdolbina na asfaltu pred vhodom v L.L. namestiti opozorilno tablo, ki bi stranke lekarne opozarjala na možnost padca. Razloge o tem sodišče navaja v točkah 8 in 9 razlogov izpodbijane vmesne sodbe (zaradi kraja padca, ki je pred vhodom v lekarno in opisa luknje, kot ga je opisala priča M.P.).

- Sodba sodišča prve stopnje prav tako vsebuje razloge o odločilnih dejstvih zaradi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženke, da se tožnica ni poškodovala na kraju, kot zatrjuje. Sodba sodišča prve stopnje razloge o tem vsebuje v točkah 6 in 8 obrazložitve izpodbijane sodbe.

- Zaradi v tej točki navedenega zato v pritožbi uveljavljani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani.

9. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker bi naj o odločilnih dejstvih bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izvedbi dokaza (zapisnika o zaslišanju priče M.P.) in med samim zapisnikom.

- Pritožba tako uveljavlja, da priča M.P. ni izpovedala, da „kraj te luknje oziroma vdolbine ni bil zavarovan ali označen“, kar sodišče prve stopnje navaja v točki 9 izpodbijane vmesne sodbe. Očitek toženki, da bi vdolbina morala biti ustrezno zavarovana, sodišče prve stopnje gradi na dejstvu, ki ga je izpovedala kot priča zaslišana M.P., ki je vdolbino v asfaltu opisala kot 13 ali 14 cm globoko luknjo s premerom okrog 12 cm. Res je, da ni izrecno izpovedala, da kraj te luknje oziroma vdolbine ni bil zavarovan ali označen, vendar je to mogoče zaključiti iz smisla njene izpovedbe. Zato ne gre za nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o njeni izpovedbi in o samem zapisniku o njeni izpovedbi ter zato v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. Tudi pritožbeni očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju so neutemeljeni. Po prepričanju pritožbenega sodišča v postopku izvedeni dokazi podpirajo zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je podana krivdna odgovornost toženke za padec tožnice na v tožbi zatrjevanem kraju in na zatrjevani način v obsegu 70% (prepričljiva izpoved tožnice, ki jo potrjuje izpovedba kot priče zaslišane M.P. v povezavi z odgovorom pomočnika direktorja P.l., z dne 4. 12. 2015, o tem, da je bila njihova delavka v L.L. obveščena o tem, da bi naj tožnica kritičnega dne padla na parkirišču, ki se nahaja pred lekarno). Prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje zato ne more omajati pritožba, ki uveljavlja, da je izpovedba kot priče zaslišane M.P. neverodostojna, ker samega padca ni videla, da so bile fotografije kraja dogodka posnete po spornem dogodku, in da iz zdravniške dokumentacije izhaja, da se je tožnica poškodovala v lekarni. Ne glede na to, da priča M.P. neposredno ob padcu na kraju ni bila prisotna, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča vsebina njene izpovedbe v celoti potrjuje trditve in izpovedbo tožnice, fotografije (priloga A9) pa potrjujejo, da je sporna vdolbina oziroma luknja pred vhodom v lekarno obstojala. Vse navedeno nudi zadostno podlago za zaključek, da je do škodnega dogodka prišlo na v tožbi zatrjevan način, pri čemer navedba v ambulantnem izvidu, z dne 14. 4. 2014, da je padla v lekarni, po oceni pritožbenega sodišča nima odločilne teže. 11. Zaradi vsega navedenega pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP in izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (164. v zvezi s 165. členom ZPP).