Jedro

Tožnica je v prošnji za dodelitev BPP v zvezi s (podedovano) stavbo (oz. njenim deležem) na naslovu ..., namreč navedla, da tam "razgrajajo pijanci in je neuporabljiva in se jo niti ne da prodati". Tožnica je s tem dejansko uveljavljala, da so podane okoliščine po tretjem odstavku 14. člena ZBPP oz. po sedmem odstavku 27. člena ZSVarPre, zaradi katerih navedeno premoženje ne bi smelo biti upoštevano oz. bi ji morala biti BPP kljub njenemu solastništvu tega vseeno dodeljena.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 408/2023 z dne 10. 1. 2024, se odpravi in se zadeva vrne toženki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo z dne 10. 10. 2023 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka zaprosila za BPP za pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu zaradi začasne nezmožnosti za delo in izplačila predujma, ki se vodi pod opr. št. V Ps 782/2023. BPP ni mogoče odobriti, če ima prosilec ali njegova družina prihranke ali premoženje, ki dosega ali presega višino 22.336,32 EUR (prvi odstavek 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih - ZSVarPre). Tožnica je solastnica do 1/4 nepremičnine - stanovanja v enostanovanjski stavbi s parcelo na naslovu ... Vrednost solastnega deleža prosilke na navedeni nepremičnini znaša 26.501,50 EUR. Z navedenimi ugotovitvami, ki jih je toženka pridobila po uradni dolžnosti iz evidence nepremičnin GURS, je toženka seznanila tožnico, ki pripomb s tem v zvezi ni podala. Ker ima tožnica premoženje, ki presega znesek, do katerega je prosilcu še mogoče odobriti BPP, je toženka njeno prošnjo zavrnila.

3. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Navaja, da je bila poškodovana v delovni nesreči leta 1989, zdravljenje je bilo neustrezno, kar se v njeno škodo prikriva. Sklicuje se na več sodnih postopkov, ki so bili in so še v teku pred Delovnim in socialnim sodiščem, ter zatrjuje, da je prišlo do hude sodniške malomarnosti in kršitve predpisov. Predlaga, da sodišče ugotovi kršitve predpisov in moralnih načel ter zoper sodnice omenjenega sodišča v intervencijo pozove pristojne organe odkrivanja in pregona uradno pregonljivih kaznivih dejanj. Iz sodnih spisov je dokazljivo, da ji je sodišče nastavljalo neustrezne pravne zastopnike, čeprav ji je bilo po uradni dolžnosti dolžno zagotoviti enakopravno pravno zastopanost na sodišču. Zdravstvena komisija ji je neutemeljeno zaključila bolniško odsotnost z dela. Tožnica ni pravnica, od nje se ne more pričakovati poznavanja prava, toženko pa zastopa Državno odvetništvo, ki mu je že poslala svoj predlog za sporazumno poravnavo škode.

4. V zvezi z izpodbijano odločbo uveljavlja, da je bila njena prošnja za BPP ustavno legitimna in podana na ustreznem obrazcu. V vlogi je pojasnila, da vzdržuje družinskega člana, ki je bil izbrisan iz vseh evidenc in je brez osebnih dokumentov. Je brez rednih prihodkov, edino njeno lastnino predstavlja podedovano premoženje. V vmesnem času je bila tožnica izseljena iz stanovanja na naslovu, ki ga navaja, dediščino uporablja za začasno nastanitev in jo tako tudi iz tega razloga ne more prodati. Ta pojasnila tožnice niso zalegla, sodišče ima očitno namen kršiti njene pravice. V vlogi je tožnica pojasnila tudi, zakaj dediščina po materi ni tržno zanimiva za nikogar. Tožničina vloga je bila označena za nepopolno, a je toženka kljub temu ni pozvala k dopolnitvi. Izpodbijana odločba pomeni kršitev temeljnih ustavnih zahtev po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank na sodišču. Tožnica pričakuje, da se jo oprosti sodnih taks in vseh stroškov postopka, tj. tudi stroškov za pravno pomoč, oz. za dodelitev takšnega odvetnika, ki bo na sodišču zastopal njene pravice in ne "skorumpiranih interesov države".

5. Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnice in vztraja pri izpodbijani odločbi. Pojasnjuje, da je bila tožničina vloga formalno popolna in razumljiva, a neutemeljena; ne drži tako, da bi jo morala pozivati na dopolnitev vloge. Tožnica je solastnica nepremičnine parc. št. 67/2, k. o. A., vrednost solastnega deleža te nepremičnine presega znesek 22.363,32 EUR, zato tožnici ni mogoče odobriti BPP (prvi odstavek 27. člena ZSVarPre). Iz previdnosti toženka pojasnjuje, da tožnica ne izpolnjuje niti pogojev za dodelitev BPP po drugem odstavku 27. člena ZSVarPre; stalnega prebivališča namreč nima prijavljenega na naslovu njej lastne nepremičnine, tam, po navedbah iz tožbe, tudi dejansko ne prebiva, saj sama navaja, da je bila iz stanovanja izseljena. Ravno tako tožnica ne izpolnjuje pogojev po sedmem odstavku 27. člena ZSVarPre, saj ni izkazala, da si z njej solastno nepremičnino preživetja ne more zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne more vplivati. Tožnica v prošnji navaja, da v nepremičnini razgrajajo pijanci in je neuporabljiva ter se ne da prodati, česar pa ne pojasni ali izkaže. V zvezi z morebitnimi motenji posesti lahko tožnica uporabi pravna sredstva, njena solastinska pravica pa ostaja neomejena. Toženka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

6. Tožba je utemeljena.

7. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožničino prošnjo za BPP. Iz tožbe smiselno izhaja, da si tožnica prizadeva za odpravo izpodbijane odločbe ter ugoditev njeni prošnji. Tožnica v tožbi med drugim uveljavlja, da premoženja, ki ga je upoštevala toženka pri odločanju o BPP, ne more prodati, česar toženka ni upoštevala.

8. Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v prvem odstavku 13. členu določa, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek). Skladno s 14. členom ZBPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek). Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prejšnjega odstavka se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (drugi odstavek). Ne glede na določbe prejšnjih dveh odstavkov se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine _premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji_ (tretji odstavek).

9. ZSVarPre v prvem odstavku 27. člena, na katerega se v izpodbijani odločbi sklicuje toženka, določa, da se ne glede na določbe tega poglavja denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Skladno s prvim odstavkom z 18. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUJF) se med premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja.

10. V konkretni zadevi je nesporno, da je tožnica solastnica do 1/4 nepremičnine parc. št. 67/2, k. o. A. (na kateri stoji stavba z naslovom ...), prav tako je nesporna vrednost solastnega dela te nepremičnine, tj. 26.501,50 EUR. S tem povezanih ugotovitev toženke (s katerimi je bila slednja seznanjena še pred izdajo izpodbijane odločbe) tožnica namreč ne prereka.

11. Iz tožničine prošnje za dodelitev BPP dalje izhaja, da v času njene vložitve tožnica ni imela prijavljenega stalnega prebivališča na naslovu navedene nepremičnine - na prošnji je namreč navedla drug naslov stalnega prebivališča, ta pa izhaja tudi iz uradnih evidenc, v katere je vpogledala toženka - izpis iz teh je del upravnega spisa. Tožnica v prošnji tudi ni navedla, da prebiva v stavbi na naslovu ... (iz njenih tožbenih navedb nasprotno izhaja, da je ob vložitvi prošnje prebivala na drugem naslovu). Iz upravnega spisa zadeve obenem ne izhaja, da bi tožnica toženko pred izdajo izpodbijane odločbe kakorkoli seznanila z morebitno spremembo navedenih okoliščin (tj. spremembo naslova stalnega prebivališča ali dejanskim prebivanjem na naslovu omenjene nepremičnine).

12. Toženka je po povedanem po presoji sodišča utemeljeno štela, da navedena nepremičnina predstavlja premoženje, ki se po ZUJF upošteva - tožnica v njem namreč ni prebivala niti na naslovu nepremičnine ni imela prijavljenega stalnega prebivališča. Ker je ugotovila, da vrednost navedenega premoženja presega 22.336,32 EUR (kolikor je v času izpodbijane odločbe znašala višina 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka), je toženka pravilno zaključila tudi, da pogoj iz prvega odstavka 27. člena ZSVarPre ni izpolnjen.

13. Vendar pa je toženka ob tem spregledala uvodoma citiran tretji odstavek 14. člena ZBPP, skladno s katerim se pri ugotavljanju premoženja ne upošteva premoženje, za katerega prosilci izkažejo, da je _razpolaganje z njim omejeno, tega pa prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji_. Smiselno enako izhaja tudi iz sedmega odstavka 27. člena ZSVarPre, ki določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena lahko center za socialno delo odloči, da se denarna socialna pomoč dodeli samski osebi ali družini, ki ima v lasti nepremičnino oziroma nepremičnine, katere vrednost oziroma katerih skupna vrednost presega višino iz prvega odstavka tega člena, ne presega pa višine 50.000 eurov, in za katero _je mogoče sklepati, da si s to nepremičnino oziroma s temi nepremičninami preživetja začasno ne more zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne more vplivati._

14. Tožnica je v prošnji za dodelitev BPP v zvezi s (podedovano) stavbo (oz. njenim deležem) na naslovu ..., namreč navedla, da tam "razgrajajo pijanci in je neuporabljiva in se jo niti ne da prodati". Tožnica je s tem dejansko uveljavljala, da so podane okoliščine po tretjem odstavku 14. člena ZBPP oz. po sedmem odstavku 27. člena ZSVarPre, zaradi katerih navedeno premoženje ne bi smelo biti upoštevano oz. bi ji morala biti BPP kljub njenemu solastništvu tega vseeno dodeljena.

15. Toženka se v izpodbijani odločbi do navedenega ni opredelila, pač pa je tožničino prošnjo za BPP zavrnila že na podlagi ugotovitve o neizpolnjevanju pogoja iz prvega odstavka 27. člena ZSVarPre. Tožničinih tožbenih očitkov, da s tem povezane okoliščine niso bile ustrezno upoštevane, posledično ni mogoče preizkusiti, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter 1. točki prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

16. Toženka v odgovoru na tožbo sicer ("iz previdnosti") navaja dodatne razloge, ki po njenem prepričanju narekujejo zavrnitev tožničine prošnje tudi ob upoštevanju navedenih pravnih podlag, vendar pa s tem povezanih stališč toženke ni mogoče upoštevati, saj predstavljajo nedopustno širitev razlogov za zavrnitev tožničine prošnje, ki v izpodbijani odločbi niso bili vsebovani.

17. Sodišče je po povedanem na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s četrtim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Toženka mora v ponovnem postopku izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na stališča sodišča, ki izhajajo iz sodbe (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

18. Sodišče vezano na ostale navedbe v tožbi dodaja še, da v upravnem sporu ni mogoče presojati očitkov, ki se nanašajo na zatrjevane nepravilnosti v sodnih postopkih pred drugimi sodišči. Uveljavljanju teh so namreč namenjena redna in izredna pravna sredstva zoper konkretne sodne odločbe, ki se lahko vložijo v rokih in pod pogoji, določenimi v predpisih, ki urejajo takšne sodne postopke. Naslovno sodišče tudi ni pristojno za odkrivanje in pregon kaznivih dejanj, zato ni sledilo predlogu tožnice po pridobitvi sodnih spisov v sodnih postopkih drugih sodišč, v katerih naj bi prišlo do takšnih dejanj. Glede na splošnost tožničinih s tem povezanih očitkov v podani tožbi naslovno sodišče tudi nima podlage za uporabo prvega odstavka 145. člena Zakona o kazenskem postopku, predlagano intervencijo organov odkrivanja in pregona pa lahko tožnica zahteva neposredno pri teh organih (tj. pri policiji oziroma tožilstvu).

19. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v postopku pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).