Jedro

Tožena stranka je (vsaj) preuranjeno sklepala, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, saj okoliščine, ki jih kot dejansko podlago sprejete odločitve navaja v svoji obrazložitvi, (še) ne morejo predstavljati utemeljenih razlogov za to domnevo. Tožena stranka ni argumentirano pojasnila, ali so sploh izkazane okoliščine, zaradi katerih se lahko zavrne izdajo zaprošenega dovoljenja, podane v konkretnem primeru, ker to ne izhaja niti iz podatkov v tožnikovi prošnji z dne 26. 11. 2015 s priloženimi listinami, do katerih se Upravna enota v svoji dokazni oceni ni niti opredelila, ampak se je v izpodbijani odločbi sklicevala na podatek, da je tožnik zabeležen v uradni evidenci FIO, da ima zabeleženo kaznivo dejanje ter na navedbe v dopisu PP Ravne na Koroškem z dne 11. 12. 2015, ki pa tožniku na ustnem zaslišanju niso bile predočene, kot je razvidno iz zapisnika o ustnem zaslišanju z dne 12. 1. 2016, na podlagi česar je po presoji sodišča brez podlage navedba v izpodbijani odločbi, „da ima prosilec zabeleženo kaznivo dejanje“, saj to ne izhaja niti iz podatkov evidence FIO niti iz citiranega dopisa PP Ravne na Koroškem. Iz slednjega namreč izhaja zgolj to, da je bil tožniku izdan plačilni nalog.

Tožena stranka ni obravnavala s strani tožnika predloženih dokazov na način, kot ga določa 10. člen ZUP. Obenem pa tožniku tudi ni bila dana dejanska možnost, da se skladno z določili 9. člena in 146. člena ZUP izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, zato je po presoji sodišča (vsaj) preuranjeno zaključila, da je treba prošnjo tožnika kot neutemeljeno zavrniti, ne da bi z vsemi relevantnimi razlogi, ki so jo vodili k sprejeti odločitvi seznanila tožnika še preden je bila izdana zavrnilna odločba.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-14504/2015-14 z dne 25. 2. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka mora tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju: Upravna enota oziroma tožena stranka) z izrekom pod točko 1 zavrnila prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tožniku. Obenem je z izrekom pod točko 2 še odločila, da stroški v postopki niso nastali. Pri odločitvi se sklicuje na določila 33., 35., 37. in 55. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki jih v svoji obrazložitvi tudi povzema.

2. Iz obrazložitve izhaja, da si je Upravna enota v zvezi z ugotovitvijo, da je tožnik zabeležen v policijski evidenci, pridobila odgovor Policijske postaje (v nadaljevanju PP) Ravne na Koroškem, ki navaja, da je bila tožniku s plačilnim nalogom z dne 17. 7. 2013 zaradi kršitve 2. točke 2. odstavka 145. člena ZTuj-2 izrečena globa, ki jo je poravnal 19. 7. 2013, izdana pa mu je bila tudi odločba o vrnitvi, št. 2253-32/2013/1 z dne 17. 7. 2013, s katero mu je bil določen 7-dnevni rok za prostovoljno vrnitev, na podlagi ugotovitev policistov pri kontroli na gradbišču A. dne 16. 7. 2013, da je tožnik bival v Sloveniji v nasprotju z namenom vstopnega naslova, saj je vse od prihoda dne 2. 6. 2013 opravljal gradbena dela za podjetje B. d.o.o., brez da bi bila zanj predhodno pridobljena predpisana dovoljenja. V nadaljevanju obrazložitve povzema navedbe tožnika na ustnem zaslišanju, ki je 12. 1. 2016 potekalo na slovenskem veleposlaništvu v Sarajevu. Tedaj je navedel, da trenutno ni zaposlen, po pridobitvi zaprošenega dovoljenja pa bi se zaposlil v Ljubljani kot gradbeni delavec pri podjetju C. d.o.o., ki se ukvarja z gradbeništvom, pri katerem je zaposlen že njegov stric in tudi živel bo pri svojem stricu. Na posebno vprašanje, zakaj ga je dne 17. 7. 2013 obravnavala PP Ravne na Koroškem je izpovedal, da je to bilo zaradi dela na črno podjetja iz D. - tedanjega tožnikovega delodajalca, ki mu je obljubil zaposlitev in ga je brez dokumentov sprejel na poskusno delo, ki ga je tožnik opravljal približno 40 dni tako, da je opravljal različna gradbena dela, večinoma fasade na več različnih objektih. Obljube o zaposlitvi pa navedeni delodajalec iz D. ni izpolnil, pač je tožniku vrnil vso dokumentacijo, ki mu jo je po vrnitvi v Bosno v ta namen posredoval tožnik.

3. Upravna enota nadalje v obrazložitvi povzema tožnikove navedbe v odgovoru na njen poziv, da se skladno z 9. in 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izreče o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah. V svojem odgovoru je tožnik predlagal, da naj Upravna enota ugodi njegovi vlogi za izdajo zaprošenega dovoljenja in mu tako omogoči, da se zaposli v podjetju C. d.o.o., pri katerem je v preteklosti že delal leta 2011, na podlagi izdanega delovnega dovoljenja za določen čas, vendar mu daljše zaposlitve tedaj niso mogli ponuditi, zato se je tedaj vrnil v domovino. Zatem je bil zaradi življenjskih razmer prisiljen sprejeti vabilo na poskusno delo omenjenega delodajalca iz D., podjetja B. d.o.o., za kar je tožniku zelo žal in meni, da je svojo napako odplačal s plačilom kazni in takojšnjim prostovoljnim odhodom iz Slovenije. Ker je dobil novo priložnost za ponovno zaposlitev pri podjetju C. d.o.o. iz Slovenije, ki je že začelo pripravljati dokumente za legalno delo v Sloveniji, tožnik v primeru, če bo njegovi prošnji ugodeno, obljublja, da bo upošteval vsa pravila in zakonodajo ter se bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, ker je to njegova edina priložnost za zaposlitev, ki bi mu omogočala dostojno življenje, saj je že vse od konca leta 2011 brez zaposlitve, zato živi v BIH v zelo težkih razmerah, ker ne dobi dela. Dalje v obrazložitvi povzema tudi navedbe podjetja C. d.o.o., ki v svoji pisni vlogi pojasnjuje, da so bili obveščeni, da naj bi obstajali zadržki za izdajo zaprošenega dovoljenja tožniku, ki je bil pri njih zaposlen v letu 2011, in sicer od 8. 8. 2011 do 28. 10. 2011 na podlagi dovoljenja, ki so ga zanj pridobili, vendar so bili tedaj zaradi zaostrenih gospodarskih razmer in zimske sezone prisiljeni prekiniti delovno razmerje, sedaj pa ob povečanem obsegu del ter sklenjenih pogodb želijo ponovno zaposliti nove kadre in so ponovno pripravljeni zaposliti tudi tožnika za najmanj za eno leto, saj ne podpirajo dela na črno ter vse od začetka poslovanja v letu 1993 svojim zaposlenim redno izplačujejo plače in imajo urejeno vso dokumentacijo, ki je potrebna za njihovo delo in prebivanje v Sloveniji; to je že večkrat ugotovil tudi Inšpektorat za delo RS (zapisnik z dne 21. 4. 2015 in 8. 10. 2015 v prilogi), tako da garantirajo, da bo tožnik zaposlen in bo delal v njihovem podjetju, tako da mu bo v njihovem podjetju omogočena zaposlitev in preživetje. Na podlagi vsega navedenega Upravna enota zaključuje, da obstajajo zavrnitveni razlogi za izdajo dovoljenja po 6. alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, in sicer, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, saj se je tožnik „za zgoraj navedeno in storjeno kršitev zakonskih določil Republike Slovenije zavestno odločil, kljub temu, da je vedel zanje“. Odločitev o stroških postopka temelji na določilu 1. odstavka 118. člena v zvezi s 113. členom ZUP.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in jo v celoti izpodbija iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev določb upravnega postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi opisuje dotedanji potek postopka in navaja, da je v letu 2015 vložil vlogo za pridobitev zaprošenega dovoljenja za prebivanje in delo. V postopku ga je zastopal v Sloveniji živeči stric E.E., ki mu je bila izpodbijana odločba vročena 26. 2. 2016. Prav tako je kot udeleženec v postopku sodelovala gospodarska družba C. d.o.o., oziroma njen direktor F.F., ki je izrazil željo, da zaposli tožnika za najmanj eno leto. Po mnenju tožnika gre v konkretnem primeru za prekoračitev meja prostega preudarka po 2. odstavku 6. člena ZUP, saj na podlagi enega samega prekrška z izrečeno globo v znesku 400 EUR, kar je izpod 1.000 EUR, ki jo je tožnik nemudoma poravnal, ni mogoče govoriti o razlogih za domnevo, da se tujec ne bo podrejal predpisom RS. Pri tem pa upravni organ v okviru prostega preudarka sploh ne opravi nujne prognoze tožnikovega bodočega ravnanja ter ne upošteva izrecnega pisnega zagotovila delodajalca, da je pripravljen tožnika ponovno zaposliti, saj je tožnika pred časom že zaposlil in bil z njegovim delom zadovoljen, kar govori proti temu, da bi v prihodnje šlo za delo na črno. Prav tako tožena stranka ni upoštevala tega, da iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik v dveh dneh poravnal denarno globo in zapustil RS ter vestno ravnal po navodilih državnih organov, kar ne utemeljuje neobrazložene domneve, da naj bi tožnik v prihodnje kršil predpise RS. Poleg tega ni nikakršnih podatkov, da bi tožnik v tem času storil kakšen prekršek ali celo kaznivo dejanje. Po mnenju tožnika gre za kršitev določil o obrazložitvi odločbe po 5. odstavku 214. člena ZUP, saj izpodbijana odločba ne navaja načina, kako je tožena stranka uporabila namen in obseg prostega preudarka, ampak iz obrazložitve izhaja, kot da gre v nasprotju z načelom ne bis in idem za ponovno kaznovanje tožnika za v letu 2013 storjeni prekršek, za katerega mu je že bila izrečena globa in izdana odločba o vrnitvi, medtem ko razlogov za prognozo po 6. alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 odločba ne navaja. Prav tako tudi ni razvidno, kako je tožena stranka upoštevala načelo sorazmernosti, pač pa je ključni razlog zgolj v tem, da je tožnik pred leti zavestno storil prekršek. Tožbeni očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja uveljavlja z navedbo, da upravni organ zgolj navede, da so podani razlogi po 6. alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, pri čemer pa ne opravi prognoze tožnikovega ravnanja in ne ugotovi, da tožniku delodajalec C. d.o.o. zagotavlja zaposlitev na zahtevnem delovnem mestu, za katero je tožnik usposobljen, kar že samo po sebi objektivno govori proti temu, da bi v prihodnje lahko prišlo do kršitev zaradi dela na črno, za kar v dokazne namene predlaga tudi zaslišanje predlagane priče, in sicer F.F., zastopnika C., d.o.o.,. Nadalje poudarja, da gre za zahtevno delo, za katero delodajalec v normalnih nekriznih razmerah težko najde primeren kader, za kar v dokazne namene prav tako predlaga zaslišanje predlagane priče, in sicer direktorja C. d.o.o., F.F. Posebej pri tem še poudarja, da tožnik ni storil nobenih drugih prekrškov ali celo kaznivih dejanj, kar govori proti temu, da so podane osebne subjektivne okoliščine, ki bi govorile o nagnjenosti k prekrškom ali drugim kršitvam veljavnih predpisov, za kar v dokazne namene predlaga vpogled v javne evidence o prekrških in kaznivih dejanjih Ministrstva za pravosodje. Pri tem še dodaja, da bi tožnik imel v primeru dovoljenja za prebivanje in delo zagotovljeno stanovanje pri svojem v RS živečem stricu E.E., ki ga je zastopal v upravnem postopku in je bil tudi sam dolga leta zaposlen pri istem delodajalcu, pri katerem je v letu 2010 doživel težko delovno nesrečo z trajnimi posledicami, za ker v dokazne namene predlaga vpogled v upravni spis in zaslišanje E.E. iz Ljubljane. Po stališču tožnika gre tudi za kršitev materialnega prava, ki je podana zaradi nepravilne razlage 6. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, saj navedene določbe ni mogoče razlagati tako, da vsaka pretekla kršitev predpisov, najsi bo lažja ali težja, avtomatično pomeni trajno prepoved izdaje dovoljenja za prebivanje in delo tujca, pač pa je upravni organ pri tem dolžan opraviti potrebno prognozo tujčevega ravnanja in upoštevati ustavno zagotovljeno načelo sorazmernosti ter se v tej zvezi sklicuje tako na nemško (sodba Upravnega sodišča v Muenchnu št. Az M 25 K 10.2088 z dne 26. 1. 2011) kot tudi na slovensko upravno-sodno presojo v izpostavljeni sodbi III U 158/2014 z dne 10. 10. 2014, iz katere izhaja, da se prošnja za dovoljenje po 55. členu ZTuj-2 zavrne v primeru, ko je tujec storil kakšno težje kaznivo dejanje, upravni organ pa mora vedno ravnati v skladu z namenom in v mejah pooblastil za odločanje po prostem preudarku po 55. členu ZTuj-2 ter na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja obvezno opraviti prognozo tujčevega bodočega ravnanja in jo smiselno obrazložiti, ko gre za uporabo 6. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Na podlagi posamičnega tožnikovega ravnanja izpred več let po stališču tožnika ni mogoče pravilno odločati po prostem preudarku in kar apriorno sklepati na tožnikovo kršitev pravnega reda v bodoče, še zlasti ne v primeru, ko podatki spisa kažejo, da je šlo za eno samo lažjo kršitev, ki je zakonodajalec ni izrecno izpostavil kot zavrnitveni razlog po določilih 55. člena ZTuj-2 in da tožnik ni v preteklosti storil nobenega drugega prekrška ali celo kaznivega dejanja ter da se j e v preteklosti dosledno ravnal po zapovedih državnih organov, ki jim svojih odločb ni bilo nikoli treba prisilno izvrševati, kot tudi, da je tožnika delodajalec pripravljen ponovno zaposliti, pa tudi, da ima tožnik zagotovljeno stanovanje pri sorodniku. Glede na vse navedeno tožnik v tožbenem zahtevku predlaga, naj sodišče na podlagi 59. in 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek in ji naloži povrnitev stroškov tožniku v skladu s Pravilnikom.

5. Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 18. 4. 2016 pojasnjuje, da je plačilo sodne takse zagotovil njegov nekdanji in v primeru uspeha v upravnem sporu tudi bodoči delodajalec, družba C. d.o.o. Navedeno dejstvo samo še dodatno potrjuje zatrjevano prekoračitev meja diskrecijskega odločanja upravnega organa oziroma njegovo nepravilno prognozo, ker dodatno kaže na neprimernost njegovega zaključka glede prihodnjih ravnanj tožnika. V podkrepitev dotedanjih navedb, da predstavlja tožnikov prekršek v letu 2013 zgolj posamično lažjo kršitev, tožnik dodatno prilaga kopijo sodbe nemške upravnega sodišča iz Muenchna, na katero se sklicuje v tožbi.

6. Tožena stranka je po pozivu sodišča, v skladu z določili 38. člena ZUS-1, dne 19. 4. 2016 predložila predmetne upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem enako kot v nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 13. 5. 2016 vztraja pri izdani odločbi, ki je ne spreminja in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 29. 4. 2016 odgovarja na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo ter poudarja, da v zvezi s tožniku leta 2013 izrečeno odločbo in globo slovenskim organom le-teh sploh ni bilo potrebno izvršiti, saj je tožnik po plačilu globe Republiko Slovenijo prostovoljno zapustil in dosledno upošteval vse naložene obveznosti. Sklicevanje tožene stranke na zastaralni rok, ki služi le izključitvi pregona za storjeni prekršek, je po mnenju tožnika neumestno pri odločanju o podelitvi zaprošenega dovoljenja za delo in bivanje, saj bi tak avtomatizem kršil ustavno načelo ne bis in idem. Tožnik vztraja, da je upravni organ z neupoštevanjem navedenih okoliščin kršil meje prostega preudarka, kar je še zlasti očitno, ko glede predložene pogodbe o zaposlitvi navede, „da ni mogoče izključiti, da ne bo prišlo do kršitev v prihodnje“, saj je zakonodajalec izrecno določil, da morajo obstajati „razlogi za domnevo“, da utegne tujec pomeniti nevarnost za javni red oziroma varnost oziroma razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS. Prav iz tožnikovega ravnanja po storjenem prekršku v letu 2013 pa jasno izhaja, da se je tožnik dosledno podrejal pravnemu redu in izvršil vse naložene obveznosti, dosledno pa je sprožil tudi predmetni postopek za pridobitev zaprošenega dovoljenja in predložil vsa potrebna dokazila. Še več, tudi njegov potencialni delodajalec, C. d.o.o., se je na lastno iniciativo vključil v upravni postopek in sam plačal sodno takso v upravnem sporu, ker se je prepričal, da gre za vestnega delavca. To pa pomeni, da ni prav nikakršnih razlogov za domnevo po peti oziroma šesti alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Tudi trditev o tožnikovem naklepnem dejanju izpred treh let ne spremeni dejstva, da je šlo za posamično kršitev, ki ni bila težje narave in zato ne opravičuje zavrnitve izdaje zaprošenega dovoljenja. Glede na izpostavljeno upravno-sodno prakso glede uporabe prostega preudarka v tovrstnih primerih tožnik izrecno vztraja pri svojem tožbenem zahtevku.

8. K točki 1:

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje zavrnilna odločitev o prošnji tožnika za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca v Republiki Sloveniji, ki jo tožena stranka opira na določilo 6. alineje 1. odstavka 55. člena v povezavi s 37. členom ZTuj-2 oziroma na obstoj razlogov za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

11. Zakonodajalec je pravila glede vstopa in prebivanja tujcev v Republiki Sloveniji uredil z določili ZTuj-2 v posebnem IV. poglavju – Prebivanje tujcev, in sicer v določilih od člena 31 do 59. Tako je med drugim v 1. odstavku 31. člena ZTuj-2 opredelil dovoljenje za prebivanje, ki pomeni dovoljenje za vstop v Republiko Slovenijo in prebivanje za določen čas in za določen namen ali prebivanje za nedoločen čas. V skladu z določilom 1. odstavka 32. člena ZTuj-2 se dovoljenje za prebivanje izda bodisi kot dovoljenje za začasno prebivanje (1. točka), bodisi kot dovoljenje za stalno prebivanje (2. točka). Z določili 33. člena ZTuj-2 je zakonodajalec predpisal še pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se tujcu lahko izda dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji. Tako je z določbo 3. odstavka 33. člena ZTuj-2 predpisal, da mora tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, imeti veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. Skladno z določbo 4. odstavka 33. člena1 ZTuj-2 pa mora tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, poleg pogojev iz citiranega 3. odstavka 33. člena ZTuj-2, izpolnjevati tudi pogoje, ki so s tem zakonom določeni za posamezne vrste dovoljenja za prebivanje. Za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje v smislu določil 34. člena2 zvezi s 1. alinejo 1. odstavka 35. člena3 in 1. odstavkom 37. člena4 ZTuj-2, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, so dodatni posebni pogoji podrobneje predpisani z določili 37. člena ZTuj-2, med katerimi je zakonodajalec v 2. odstavku 37. člena ZTuj-2 izrecno predpisal poseben negativni pogoj oziroma zadržek s tem, da je izrecno določil, da se zaprošeno dovoljenje tujcu ne izda, če obstaja katerikoli izmed razlogov za zavrnitev izdaje zaprošenega dovoljenja iz 1., 2., 3., 4., 5. 6., 7., 9., 10. ali 11. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. 12. Na podlagi v času vložitve prošnje tožnika veljavnega določila 1. odstavka 37. člena ZTuj-2 se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela v smislu 1. alineje 1. odstavka 35. člena ZTuj-2, lahko izda enotno dovoljenje, če kumulativno izpolnjuje vse predpisane pogoje iz 3. odstavka 33. in 2. odstavka 37. člena ZTuj-2, vključno s pogojem, da niso podani razlogi za zavrnitev iz 1., 2., 3., 4., 5. 6., 7., 9., 10. ali 11. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, ki med drugim v 6. alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 določa, da se tujcu ne izda dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

13. Prav na citirano določbo 6. alineje 1. odstavka 55. člen ZTuj-2 se je v obravnavani sporni zadevi oprla tožena stranka in zavrnila prošnjo tožnika z dne 26. 11. 2015 po dne 12. 1. 2016 opravljenem ustnem zaslišanju tožnika na slovenski ambasadi v Sarajevu (BIH). Vendar je po presoji sodišča tožena stranka (vsaj) preuranjeno sklepala, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije v smislu 6. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, saj okoliščine, ki jih kot dejansko podlago sprejete odločitve navaja v svoji obrazložitvi, (še) ne morejo predstavljati utemeljenih razlogov za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Sodišče se lahko strinja s tožnikom, da tožena stranka ni argumentirano pojasnila, ali so sploh izkazane okoliščine, zaradi katerih se lahko zavrne izdajo zaprošenega dovoljenja, podane v konkretnem primeru, ker to ne izhaja niti iz podatkov v tožnikovi prošnji z dne 26. 11. 2015 s priloženimi listinami, do katerih se Upravna enota v svoji dokazni oceni ni niti opredelila, ampak se je v izpodbijani odločbi sklicevala na podatek, da je tožnik zabeležen v uradni evidenci FIO, da ima zabeleženo kaznivo dejanje (2. odstavek na str. 1) ter na navedbe v dopisu PP Ravne na Koroškem z dne 11. 12. 2015, ki pa tožniku na ustnem zaslišanju niso bile predočene, kot je razvidno iz zapisnika o ustnem zaslišanju z dne 12. 1. 2016, na podlagi česar je po presoji sodišča brez podlage navedba v izpodbijani odločbi (v 2. odstavku na str. 1), „da ima prosilec zabeleženo kaznivo dejanje“, saj to ne izhaja niti iz podatkov evidence FIO niti iz citiranega dopisa PP Ravne na Kroškem, št. 209-381/2015/2 z dne 11. 12. 2015. Iz slednjega namreč izhaja zgolj to, da je bil tožniku izdan plačilni nalog, št. 000010634319 z dne 17. 7. 2013, zaradi prekrška po 2. točki 2. odstavka 145. člena ZTuj-2, ker je v Republiki Sloveniji (nezakonito) bival v nasprotju z namenom vstopnega naslova, kakor tudi, da je izrečeno globo tožnik poravnal dne 19. 7. 2013. Glede na povedano je po presoji sodišča (vsaj) preuranjen zaključek tožene stranke, da so podani zadostni razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Sodišče namreč lahko sledi tožbenemu očitku o bistveni kršitvi določb postopka zaradi zatrjevanih pomanjkljivosti izpodbijane odločbe, ki tudi onemogočajo njen preizkus (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP). Obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot je predhodno povzeta pod točkami 1 do vključno 3, je namreč tudi po presoji sodišča mogoče utemeljeno očitati pomanjkljivosti, ki onemogočajo njen preizkus, glede na njeno strukturo, obseg in izražene dejanske ugotovitve ter zaključke, ki jih tožena stranka utemeljuje zgolj z nekaterimi selektivno izpostavljenimi navedbami tožnika na njegovem ustnem zaslišanju dne 12. 1. 2016, četudi mu tedaj nista bila predočena ne podatek, da je zabeležen v uradni evidenci FIO, da je storil kaznivo dejanje, niti dopis PP Ravne na Koroškem z dne 11. 12. 2015. Glede na citirano zakonsko ureditev v ZTuj-2 se mora dejansko stanje vedno ugotavljati v povezavi z materialnim in procesnim pravom, ki določata materialno pravni in procesno pravni okvir odločanja, ob upoštevanju za odločitev relevantnih dejanskih okoliščin.

14. Po presoji sodišča pa tožena stranka v predmetni sporni zadevi (še) ni imela zadostne podlage za zavrnitev (tokratne) prošnje za izdajo zaprošenega dovoljenja za prebivanje tujca v RS. Četudi v izpodbijani odločbi Upravna enota izpostavlja dejstvo o obstoju predhodne zaposlitve tožnika že v letu 2011 na podlagi tedaj veljavnega dovoljenja za zaposlitev pri (istem) delodajalcu, C. d.o.o., (kot v letu 2015), kar je razvidno iz tožnikovi vlogi z dne 26. 11. 2015 priložene pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik skupaj s prošnjo predložil toženi stranki dne 26. 11. 2015. To dejstvo, ki med strankama niti ni sporno, samo po sebi ne daje nikakršne dejanske podlage za sprejem zavrnilne odločitve o tokratni prošnji tožnika, saj se tožena stranka pri svoji odločitvi ne opira na 144. člen ZUP, niti ni na tej podlagi odločila o tožnikovi prošnji v skrajšanem ugotovitvenem postopku, temveč je prošnjo tožnika vsebinsko obravnavala v rednem ugotovitvenem postopku, sklicujoč se na določila 9. in 146. člena ZUP. Vendar pri tem tožena stranka ni obravnavala s strani tožnika predloženih dokazov na način, kot ga določa 10. člen ZUP, po katerem presodi uradna oseba o tem, katera dejstva je šteti za dokazana na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, saj se tožena stranka v svoji obrazložitvi niti ni opredelila do posamičnih dokazov, ki jih je s svojo prošnjo predložil tožnik. Obenem pa tožniku tudi ni bila dana dejanska možnost, da se skladno z določili 9. člena in 146. člena ZUP izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, zato je po presoji sodišča (vsaj) preuranjeno zaključila, da je treba prošnjo tožnika kot neutemeljeno zavrniti, ne da bi z vsemi relevantnimi razlogi, ki so jo vodili k sprejeti odločitvi, ki izhajajo iz njene obrazložitve, zlasti glede ugotovitve, da ima prosilec v evidenci FIO zabeleženo kaznivo dejanje, niti glede navedb v dopisu PP Ravne na Koroškem z dne 11. 12. 2015, ki tožniku na ustnem zaslišanju niti pozneje niso bile predočene še preden je bila izdana zavrnilna odločba. S tem pa je bila tožniku odvzeta možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo izpodbijane odločbe, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

15. Po povedanem je torej utemeljen tudi tožbeni očitek, da presoje, ki ji jo nalagajo citirana določila 37. člena ZTuj-2, tožena stranka v izpodbijani odločbi ni izvedla na ustrezen način tako, da bi jo obrazložila s svojimi preudarki glede na relevantne dejanske okoliščine konkretnega primera. Tako je tožnik prvič šele v tožbi argumentirano odgovoril s svojimi razlogi na (nekatere) njene navedbe v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot je predhodno povzeta v obrazložitvi te sodbe pod točkami 1 do 3, saj tožena stranka postopka do sprejema svoje odločitve, čeprav bi to morala, v konkretnem primeru ni vodila v skladu s standardi, ki so se v zvezi z izvedbo rednega ugotovitvenega postopka izoblikovali v upravno sodni praksi, ob upoštevanju 9. in 10. člena ZUP v povezavi s 1. odstavkom 138. člena ZUP, po katerem je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa relevantna dejstva in okoliščine in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi, medtem ko je bila v obravnavanem primeru tožniku z opisanim ravnanjem Upravne enote odvzeta možnost, da se pred izdajo sedaj izpodbijane odločbe izjavi o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah za sprejeto zavrnilno odločitev o zaprošenem dovoljenju, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Zaradi učinkovitejšega vodenja postopka pri ponovnem odločanju o konkretni sporni zadevi sodišče kot posebej pomembno navaja stališče, ki ga je že večkrat izpostavilo v primerljivih zadevah, na primer v sodbi I U 531/2016 z dne 22. 2. 2017. Tedaj je sodišče navedlo, da zakonodajalec v določbah ZTuj-2 ni določil, da je domneva o tem, da se prosilec za izdajo dovoljenja za bivanje ne bo podrejal pravnemu redu, avtomatično izpolnjena, čim je prosilec storil kakršenkoli prekršek, ne glede na to, kdaj ga je storil, v kakšnih okoliščinah ali je bil s strani prekrškovnega organa spoznan za krivega in ne glede na težo prekrška ter morebitni izbris iz evidence (točka 7 obrazložitve), zato je v konkretnem primeru tudi po mnenju sodišča preuranjeno sklepati, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

16. Sodišče je po povedanem ugotovilo, da je izpodbijani akt nezakonit zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1) in posledično nepravilne uporabe materialnega prava (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

17. Sodišče je v tem primeru odločilo brez oprave glavne obravnave ter izvajanja v tožbi predlaganih dokazov, na podlagi 1. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi 1. odstavka 64. člena ZUS-1, predlagani dokazi pa do drugačne odločitve ne morejo pripeljati, sicer pa je izpodbijano odločbo sodišče vpogledalo skupaj z vsemi preostalimi listinami predloženega upravnega spisa (3. odstavek 38. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Zato je sodišče odločilo na seji sodnega senata, brez oprave glavne obravnave, ki jo je smiselno predlagal tožnik s tem, ko je v tožbi predlagal zaslišanje dveh imenovanih prič, in sicer F.F., direktorja gospodarske družbe C. d.o.o., ter E.E. K točki 2:

18. Odločitev o stroških temelji na določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1, ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je v tem upravnem sporu s tožbo uspel, saj je sodišče, kot izhaja iz izreka pod točko 1, izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zato mu je tudi prisodilo stroške postopka, ki mu jih mora v skladu s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti tožena stranka, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Pravilnik). Določba 2. odstavka 3. člena Pravilnika določa, da se tožeči stranki, če je bila zadeva rešena na seji senata in je tožečo stranko v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR. V konkretnem primeru je sodišče o stroških odločilo ob upoštevanju okoliščine, da je bila zadeva rešena na seji senata in da je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik in zavezanec za plačilo DDV, kakor tudi, da bo plačani znesek sodne takse sodišče povrnilo po uradni dolžnosti bodisi na njegov osebni bančni transakcijski račun, kolikor ga bo sporočil sodišču, oziroma, če bo to zahteval, na fiduciarni bančni račun za odvetnika ali odvetniško družbo, oziroma na bančni transakcijski račun, iz katerega je bilo plačilo sodne takse za tožbo izvršeno (opomba 6.1 c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju ZST-1).

1 Določilo 4. odstavka 33. člena ZTuj-2 se glasi: “Tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, mora poleg pogojev iz prejšnjega odstavka izpolnjevati tudi pogoje, ki so s tem zakonom določeni za izdajo posamezne vrste dovoljenja za prebivanje.“ 2 Določilo 1. odstavka 34. člena ZTuj-2 se glasi: „Prvo dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji je dovoljenje za začasno prebivanje, ki se ga izda ob izpolnjevanju pogojev, določenih s tem zakonom za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje“. Drugi odstavek 34. člena ZTuj-2 se glasi: “Prvo dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji mora tujec pridobiti pred vstopom v državo, če ta zakon ne določa drugače“. Tretji odstavek 34. člena ZTuj-2 se glasi: „Prošnja za izdajo dovoljenja iz prvega odstavka tega člena se vloži pri diplomatskem predstavništvu ali konzulatu Republike Slovenije v tujini ali pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji, če je tako določeno s tem zakonom“. Četrti odstavek 34. člena ZTuj-2 se glasi: „Če tujec zaradi nepredvidenih okoliščin prvo dovoljenje za začasno prebivanje ni mogel pridobiti pred vstopom v državo, mu lahko prvo dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji vroči pristojni organ, ki je dovoljenje izdal, če tujec v republiki Sloveniji biva zakonito in je bila prošnja za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje vložena pred njegovim vstopom v državo, tujec pa je že pred vstopom v državo pri diplomatskem predstavništvu ali konzulatu Republike Slovenije v tujini dal prstne odtise, po vstopu v državo pa je o vstopu naslovu ter trajanju nameravanega bivanja v državi ter o razlogih, zaradi katerih prvega dovoljenja za začasno prebivanje ni mogel pridobiti pred vstopom v državo, obvestil pristojni organ za izdajo dovoljenja“. 3 Določilo 1. alineje 1. odstavka 35. člena ZTuj-2 se glasi:“Dovoljenje za začasno prebivanje se izda tujcu, ki namerava v Republiki Sloveniji prebivati iz naslednjih namenov: zaposlitve ali dela;“ 4 Določilo 1. odstavka 37. člena ZTuj-2 se glasi: „Enotno dovoljenje za prebivanje in delo (v nadaljnjem besedilu: enotno dovoljenje ) je dovoljenje za začasno prebivanje in delo, ki tujcu omogoča da vstopi, prebiva in dela v Republiki Sloveniji“. Drugi odstavek 37. člena ZTuj-2 se glasi: “Tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, se lahko izda enotno dovoljenje za prebivanje in delo, če izpolnjuje pogoje iz 3. odstavka 33. člena tega zakona, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 1., 3., 3., 4., 5., 6., 7., 9., 10. ali 11. alineje 1. odstavka 55. člena tega zakona. Če tujec po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, za zaposlitev ali delo ne potrebuje soglasja k izdaji enotnega dovoljenja, soglasje ni pogoj za izdajo enotnega dovoljenja“. Tretji odstavek 37. člena ZTuj-2 se glasi: „Prvo enotno dovoljenje se tujcu izda za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali pogodbe, sklenjene za opravljanje dela, vendar ne dlje od enega leta“.