Jedro

Sodišče se strinja s tožnikom, da upravni organ z ničemer ni obrazložil, kako je pri svoji odločitvi upošteval osebnost samega obdolženca oziroma tožnika, saj v odločbi ni navedenih nobenih okoliščin, ki bi bile povezane z njegovo osebnostjo. Tako ni razvidno, ali se je tožnik v kazenskem postopku sposoben sam zagovarjati in braniti svoje interese.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 319/2011 z dne 23. 9. 2011 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420,00 EUR v 15-ih dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2. člena, 34. člena in 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 s spremembami, v nadaljevanju ZBPP) odločila, da se prošnja tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: Bpp) z dne 19. 8. 2011 zavrne. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 19. 8. 2011 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za zastopanje v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Črnomlju opr. št. I K 36143/2011 (prva stopnja kazenskega postopka). Sklicuje se na 24. člen ZBPP, po katerem mora organ kot dodatni pogoj upoštevati tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo: med drugim tudi, da zadeva ni očitno nerazumna, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma da je pričakovani izid zadeve za prosilca oziroma njegovo družino življenjskega pomena. Pri presoji prošnje in priložene dokumentacije organ ugotavlja, da je prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v navedeni zadevi neutemeljena. Zoper tožnika kot obdolženca teče kazenski postopek, ker naj bi 2. 5. 2011 okoli 17. ure v Črnomlju z metrskim kosom lesa napadel in udaril v predel hrbta A.A., nato pa še B.B. in pri tem prizadejal lahko telesno poškodbo. Oškodovani A.A. je kot napadalca prepoznal ravno tožnika, ki ga je na videz in po imenu tudi poznal, oškodovani B.B. pa je kot napadalca označil osebo, za katero je policija naknadno ugotovila, da ni mogla biti prisotna na kraju dejanja. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve obrazlaga 3. člen Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/1994 s spremembami, v nadaljevanju ZKP), ki vsebuje domnevo nedolžnosti. Poudarja, da mora sodišče v dvomu vedno odločiti v korist obdolženca. Vsa odločilna dejstva, ki so obdolžencu v škodo, morajo biti v kazenskem postopku ugotovljena z gotovostjo, sicer se šteje, da niso podana. Nasprotno pa se šteje, da so določena dejstva, ki so obdolžencu v korist, podana, če niso bila z gotovostjo izključena. Pravico obdolženca v kazenskem postopku precizirajo določbe 12. člena ZKP, ki določa, da ima obdolženec pravico, da se brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika, ki si ga izbere sam izmed odvetnikov. V primeru obvezne obrambe pa, če si obdolženec ne vzame zagovornika sam, mu le-tega postavi sodišče. V obravnavani zadevi ni sporno, da teža očitanega kaznivega dejanja (zagrožena kazen) ne zahteva postavitve zagovornika v okviru obvezne obrambe, zato lahko obdolženec po določbah ZBPP zaprosi za brezplačno pravno pomoč, vendar mora enako kot vsi drugi prosilci po ZBPP izpolnjevati v določbi 24. člena ZBPP navedene pogoje. Tožena stranka nadalje navaja, da je pravica do obrambe s pomočjo zagovornika bistveni element pravice do poštenega sojenja in je njen namen zagotoviti dejansko enakost strank v kazenskem postopku. Vendar pa je v skladu s slovensko in tudi mednarodno zakonodajo ta pravica ali fakultativna ali obligatorna. Tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v 6. členu določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Torej, če obramba ni obvezna, je potrebno v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava gledati na interes pravičnosti, na ta pojem pa se na abstraktni ravni opira 3. odstavek 24. člena ZBPP, ki pravi, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Zakonodaja tega pojma ne definira. Zato je v skladu s sodno prakso pri odločanju o postavitvi zagovornika potrebno gledati na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo zagovornikov. Tožena stranka poudarja, da je ena temeljnih načel ZKP načelo iskanja resnice, po katerem sodišče odločilnih dejstev ne ugotavlja samo na predlog strank, temveč tudi po uradni dolžnosti. Sodišče v kazenskem postopku torej ugotavlja tudi dejstva, ki so obdolžencu v korist in jih sam zaradi svoje nevednosti ne uveljavlja. Načelo iskanja resnice pa ne velja samo za sodišče, temveč tudi za policijo in državnega tožilca ter za ves potek postopka. Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju: organ za Bpp) tako ugotovi, da je prošnja tožnika neutemeljena. V obravnavanem primeru se namreč tožniku očita storitev dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08 s spremembami, v nadaljevanju KZ-1). Za to kaznivo dejanje zakon predpisuje denarno kazen ali kazen zapora do enega leta. Ne glede na težo kaznivega dejanja, ki kot rečeno ne zahteva obvezne obrambe, pa organ za Bpp tudi glede na okoliščine samega primera, upoštevajoč pri tem podatke kazenskega spisa, ocenjuje, da očitki kaznivega dejanja niso takšni, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se prosilcu za navedeni kazenski postopek dodeli strokovna pomoč zagovornika v okviru Bpp. Po oceni organa za Bpp v konkretni zadevi zaenkrat ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj, poleg tega pa ni dodatnih konkretnih okoliščin, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel prosilec pomoč strokovne obrambe. Glede na neutemeljenost objektivnega pogoja dodelitve Bpp, tožena stranka finančnega pogoja pri tožniku niti ni ugotavljala.

Tožnik vlaga tožbo, saj zavrnitev tožnikove prošnje predstavlja bistveno kršitev odločb postopka, prav tako pa tudi kršitev ustavne pravice iz 29. člena Ustave RS, ki določa pravna jamstva v kazenskem postopku, in sicer eno temeljnih jamstev, da se obdolženi lahko brani z zagovornikom (za katerega pa nima sredstev kot prejemnik socialne pomoči). Enako je kršen 6. člen Evropske konvencije o varstvu temeljnih pravic in svoboščin, saj ima po njem vsakdo pravico, da se mu omogoči zagovornika brezplačno, če to zahteva interes pravičnosti. Tožena stranka je tudi kršila tožnikovo pravico do izjave, ki je bistven element načela kontradiktornosti, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave RS. Ravno v konkretnem primeru bi tožena stranka pri oceni interesa pravičnosti skladno s 6. členom Evropske konvencije, če bi razpolagala z izjavo tožnika videla, da ima tožnik še dva brata, ki sta mu tako podobna, da teh bratov na prvi pogled ni mogoče razlikovati, oškodovanec A.A. pa naj bi obdolženega poznal le na videz. Oškodovanec B.B. pa je kot napadalca označil tretjo osebo. Navedeno povzema sama tožena stranka v izpodbijani odločbi. Pravi storilec pa je njegov brat C.C., od bratov pa A.A. po imenu pozna samo prosilca, zato ga je tudi navedel. V konkretnem primeru tožnik ni bil s strani tožene stranke zaslišan, da bi lahko pojasnil svoje stališče. Tožnik se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1482/2010. Tožnik se tudi ne strinja z oceno tožene stranke, da gre za nezapleten primer, prav tako pa se ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da noben obdolžen ni obsojen. Tožnik poudarja, da Višje sodišče kot pritožbeno kazensko sodišče kar nekaj obsodilnih sodb razveljavi, torej je mogoče, da bi bil kdo nedolžen obsojen že na prvi stopnji. Pri oceni zapletenosti primera tožena stranka ni upoštevala niti ni mogla, ker prosilec tega ni imel priložnosti navesti, da gre za tri izredno podobne brate ter če oškodovanec vidi kateregakoli od njih, bo nanj pokazal kot na storilca. V tem primeru bo videl obdolženega, kateri bo sedel na klopi, namenjeni obdolženemu. Prav tako tožena stranka ni upoštevala, da prosilec že ima pogojno obsodbo zaradi podobnega kaznivega dejanja, ter mu v konkretnem primeru gotovo grozi zapor, če ga sodišče spozna za krivega. Tožnik se tudi ne strinja z uporabo 24. člena ZBPP na način, kot ga uporablja tožena stranka. V konkretnem primeru namreč je kaznivo dejanje storil eden od bratov, za kar pa obdolženi ne more odgovarjati, glede na njihovo podobnost in obdolženčevo predkaznovanost pa gotovo potrebuje zagovornika, pa še kljub zagovorniku ni zagotovila, da ne bo, glede na predkaznovanost in podobnost s storilcem, po nedolžnem obsojen, če nanj oškodovanec pokaže kot na storilca. Če bi bili vsi trije bratje skupaj pa zagotovo ne bi pokazal nanj. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožniku odobri brezplačno pravno pomoč, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek. Tožeča stranka predlaga, da ji tožena stranka povrne stroške v zvezi s tožbo.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Glede očitka, da tožniku ni bilo omogočeno, da pojasni svoje stališče glede obtožb, navaja, da je tožena stranka v konkretni zadevi pridobila kazenski spis I K 36143/2011 in vpogledala v njegovo vsebino. Svoje ugotovitve je v odločbi jasno in razumljivo povzela in pri njih tudi v odgovoru na tožbo vztraja. Tožena stranka poudarja, da je ob odločanju v zadevi ocenila, da tožnikovo zaslišanje ni potrebno, saj so podatki kazenskega spisa dajali zadostno podlago za odločitev o njegovi prošnji za Bpp. Iz toženi stranki neznanih razlogov s tožnikom v kazenski zadevi ni bil opravljen nikakršen razgovor ali zaslišanje, vendar le-to niti ne bi prispevalo k drugačni odločitvi o utemeljenosti prošnje za Bpp. Tožniku že pozitivno pravo dopušča, da se brani z molkom, zaradi česar tožena stranka tega dejstva ni štela tožniku niti v škodo niti v korist, temveč je svojo odločitev v odločbi z dne 23. 9. 2011 naslonila na ostale obstoječe podatke v kazenskem spisu. Tožena stranka tudi opozarja, da bi dejansko zaslišanje tožnika o vsebini obtožbe zoper njega neizogibno vodilo k temu, da bi se toženka spustila v vsebinsko obravnavanje utemeljenosti kazenske obtožbe, pri tem pa bi lahko z veliko verjetnostjo prejudicirala končno odločitev v zadevi ter s tem v zvezi odločala o tožnikovi kazenski odgovornosti, za kar niti ni pristojna. Na nadaljnji očitek kršenja pravice do obrambe z zagovornikom, če bi bilo to v interesu pravičnosti, tožena stranka poudarja, da je v zadevi nesporno, da teža očitanega kaznivega dejanja ali kakršnekoli druge okoliščine ne zahtevajo postavitve zagovornika v okviru obvezne obrambe. Tretji odstavek 24. člena ZBPP določa, da se zadeva med drugim šteje za nerazumno, če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Tožena stranka je v izpodbijani zadevi odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje oprla na ugotovitev, da bi bila odobritev Bpp v nasprotju z interesom pravičnosti in morale, saj tožeči stranki že splošna načela kazenskega postopka, kot so načelo iskanja materialne resnice, domneva nedolžnosti ter načelo in dubio pro reo zagotavljajo pošten postopek. Na tem mestu se tožena stran v celoti sklicuje na svojo obrazložitev izpodbijane odločbe, takšno stališče pa je tudi v skladu s trenutno veljavno sodno prakso. Interes pravičnosti terja presojo osebnosti tožeče stranke, težo kaznivega dejanja in ugotovitev, ali gre v kazenski zadevi za obravnavo pravno in dejansko zapletenih vprašanj. Tožena stranka še enkrat poudarja, da v konkretnem primeru ne gre ne za dejansko ne za pravno zapleteno problematiko. Tožnik pri svoj obrambi, s katero želi dokazovati, da kaznivega dejanja ni storil on, temveč njegov brat C.C., ne potrebuje strokovne pomoči zagovornika, saj bo sodišče, skladno z instrukcijsko maksimo izvedla tudi dokaze, ki jih ta predlaga in so mu v prid. Tako se bo lahko sodišče samo prepričalo, ali je podobnost med brati tako velika, da ni mogoče z gotovostjo trditi, da je storilec ravno tožnik. Če bo torej ob koncu kazenskega postopka še vedno podan dvom o tem, bo kazensko sodišče moralo izdati oprostilno sodbo. Prav tako iz podatkov spisa ni zaključiti, da tožnik brez zagovornika ne bo deležen poštenega sojenja. Tožena stranka zavrača insinuacije tožnika v zvezi s tem in opozarja na njegov žaljiv odnos do dela kazenskih sodišč, ki sodijo v skladu z zakonskimi predpisi. Nadalje k utemeljenosti tožnikove prošnje ne more prispevati niti njegova navedba, da je predkaznovan in da bi ta okoliščina zahtevala upoštevanje interesa pravičnosti in posledično dodelitev Bpp. Tožena stranka poudarja, da to ni smisel določil ZBPP. V kolikor bi namreč organi za Bpp le-to odobrili v slehernem primeru, ko gre za obdolženca s predkaznovanostjo, ne da bi pri tem presojali okoliščine vsakega posameznega primera, bi takšno njihovo ravnanje vodilo h kršitvi načela enakosti v odnosu do obdolžencev, ki te okoliščine nimajo, poleg tega bi to pomenilo posredno odobritev zagovornika po uradni dolžnosti. Takšna skrajnost bi bila nedvomno v očitnem nasprotju z načelom pravičnosti, kot je to zaobseženo v 3. odstavku 24. člena ZBPP.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa za Bpp o zavrnitvi prošnje tožniku za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V 1. členu ZBPP je opredeljen namen brezplačne pravne pomoči po tem zakonu kot uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Po 3. odstavku 11. člena ZBPP se se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (redna brezplačna pravna pomoč). Po 1. odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (1. alineja) in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (2. alineja). Po 3. odstavku istega člena ( na ta člen je organ oprl sporno odločitev) pa med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Tudi po presoji sodišča je organ (glede na to, da ZBPP pojma pravičnosti ne definira) pravilno izhajal iz ustaljene sodne prakse, ki pristojnemu sodišču (oziroma v tem primeru pristojnemu organu) nalaga, da je treba pri odločanju o postavitvi zagovornika v kazenskem postopku gledati na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. V zvezi s tem je organ v obrazložitvi svoje odločbe navedel, da glede na okoliščine obravnavane zadeve, ki jih tudi podrobneje pojasni, v predmetnem postopku ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj, poleg tega pa ni dodatnih konkretnih okoliščin, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel prosilec na prvi stopnji kazenskega postopka pomoč strokovne obrambe, zlasti ob (v kazenskem postopku) upoštevanju načela materialne resnice ter načela in dubio pro reo. Ob sicer (najprej) pravilni opredelitvi pojma načela pravičnosti ter nato v nadaljevanju navedenim razlogom, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločitev organa, pa se sodišče strinja s tožnikom, da organ z ničemer ni obrazložil, kako je pri svoji odločitvi upošteval osebnost samega obdolženca oziroma tožnika (če jo sploh je), saj v odločbi ni navedenih nobenih okoliščin, ki bi bile povezane z njegovo osebnostjo. Tako tudi ni razvidno, ali se je tožnik v kazenskem postopku sposoben sam zagovarjati in braniti svoje interese (tožnik v zvezi s prej omenjenimi dejstvi tudi ni bil zaslišan, da bi jih lahko sploh pojasnil). Razlogi izpodbijane odločbe so tako v tem delu bistveno pomanjkljivi, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka (7. točka 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), posledično pa je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, kar je razlog za odpravo odločbe. Tako je odločilo naslovno sodišče tudi v zadevi s podobnim dejanskim in enakim materialnopravnim stanjem (opr. št. I U 754/2011 z dne 8. 6. 2011).

Sodišče je zato na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 do 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo po 3. odstavku istega člena vrnilo organu za Bpp v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral organ ponovno presoditi, ali tožnik izpolnjuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči oziroma natančneje ali je njena dodelitev v obravnavanem primeru v skladu z načelom pravičnosti, pri čemer bo moral ugotoviti tudi okoliščine, ki se nanašajo na osebnost obdolženca, vključno s presojo tožnikovih navedb. Če bo ugotovil, da je pogoj iz 24. člena ZBPP izpolnjen, pa bo moral tudi ugotoviti, ali je izpolnjen še finančni pogoj iz 13. člena ZBPP glede na obvezno kumulativno izpolnjevanje vsebinskega in finančnega pogoja po ZBPP.

Odločitev o stroškovnem zahtevku temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanemu Pravilniku o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).