Jedro

V obravnavani zadevi ima tožena stranka položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje, dolžnost ravnanja po pravnomočni sodni odločbi pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v izreku pod točko 1 ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo sklep tožene stranke z dne 28.7.2003, s katerim je zavrgla prijavo tožeče stranke na javni razpis za pripravo in izvedbo programa sofinanciranja izgradnje objektov lokalne gospodarske infrastrukture, varstva okolja za obdobje 2004 do 2006 na področju odvajanja komunalnih, odpadnih in padavinskih voda, za investicijo kanalizacije P., F., R. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljenje po določbah ZUS, pa ne izpolnjujejo pogojev za pritožbe po določbah ZUS-1, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Z navedeno določbo pa zakon ne omejuje revizijskega sodišča, da v vsaki posamezni zadevi presodi obstoj zakonskih razlogov, določenih v 3. odstavku 83. člena ZUS-1, zaradi katerih revizija ni dovoljena. Zato se v primeru njihovega obstoja zavržejo s sklepom kot nedovoljene tudi tiste revizije, ki se po določbi že navedenega 2. odstavka 107. člena ZUS-1 obravnavajo kot dovoljene.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je po določbi 1. odstavka 83. člena ZUS-1 izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji. Njen namen je zagotoviti pravilno uporabo procesnega in materialnega prava v konkretnem upravnem sporu (ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja) ter preko tega prispevati k enotnosti pravnega reda in enotni uporabi predpisov. Uresničevanje tega namena je smotrno, ko je postopek odločanja v upravni zadevi zaključen in je izdana dokončna odločitev, ki jo v skladu s 1. členom ZUS-1 omogoča sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic in posameznikov ter organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, čemur je upravni spor kot sodni postopek tudi namenjen.

V obravnavani zadevi je s 1. točko izreka pravnomočne prvostopenjske sodbe bil odpravljen sklep tožene stranke, s katerim je bila zavržena vloga tožeče stranke za pripravo in izvedbo programa sofinanciranja izgradnje objektov lokalne gospodarske javne infrastrukture, varstva okolja za obdobje 2004 do 2006 na področju odvajanja komunalnih odpadnih in padavinskih voda, za investicijo kanalizacija P., F., R. Nasproti strankam je učinek pravnomočnosti prvostopenjske sodbe nastopil z njeno vročitvijo (2. odstavek 320. člena ZPP). V obravnavani zadevi pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe tožene stranke vrnitev v stanje, ko o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke v upravnem postopku še ni dokončno odločeno. Ker je s pravnomočnostjo prvostopenjske sodbe odpravljen sklep tožene stranke de iure in de facto prenehal obstajati, bo morala tožena stranka postopek ponovno voditi in ga čimprej, v 30 dneh od vročitve prvostopenjske sodbe, ker sodišče prve stopnje ni določilo drugačnega roka (4. odstavek 64. člena ZUS-1), zaključiti s sprejemom nove odločitve. V 4. odstavku 64. člena določa namreč ZUS-1 učinke pravnomočne sodbe (s katero je bilo ugodeno tožbi in odpravljen v upravnem sporu izpodbijani upravni akt ter zadeva vrnjena v ponovno odločanje), ki pristojnemu organu (v obravnavani zadevi toženi stranki) zapovedujejo določena ravnanja. Navedenih učinkov pravnomočne sodbe pa vložena revizija ne more zadržati, kajti ZUS-1 ji daje učinke zadržanja samo v zvezi z izvršitvijo (84. člen).

Res je v 4. odstavku 64. člena ZUS-1 tudi določeno, da je upravni organ pri novem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, vendar ta vezanost ni absolutna, saj ima upravni organ kot organ izvršilne oblasti, ki je pristojen za odločanje, možnost odločiti tudi v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči sodišča, če ima za to utemeljene razloge pri ravnanju po načelu zakonitosti, kar mora tudi navesti v svoji odločitvi. Da je temu tako, potrjuje tudi določba 2. točke 1. odstavka 65. člena ZUS-1, ki daje sodišču, ki odloča v upravnem sporu, možnost odločanja o stvari (spor polne jurisdikcije) tudi v primeru, če upravni organ v novem postopku odloči nasprotno že izraženemu mnenju in stališčem sodišča. V 3. odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo revizije lahko izboljša svoj pravni položaj, nima pa na razpolago druge možnosti varstva svojih pravic v upravnem sporu. V obravnavani zadevi ima tožena stranka položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje, dolžnost ravnanja po pravnomočni sodni odločbi pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo. Podvajanje sodnega varstva pred Upravnim sodiščem (vložitev tožbe zaradi molka pristojnega organa) s sočasnim revizijskim postopkom pred vrhovnim sodiščem pa tudi ni dopustno. Prav tako ostaja izid ponovnega odločanja do nove odločitve pristojnega organa negotov tudi zato, ker v novem odločanju lahko pride do spremembe dejanskega stanja, zato pred dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, kateri interesi bodo z odločitvijo prizadeti in kdo bo posledično upravičen do sodnega varstva. Zgolj potencialna možnost, da bo v ponovljenem postopku odločitev za kakšno stranko manj ugodna kot je bila tista, ki je bila vsebovana v odpravljenem aktu, pa za revizijo tudi ne zadošča. Zato je revizijsko sodišče vloženo revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.