Jedro

Pristojnost sodišča se presoja na podlagi okoliščin, ki so bile podane ob vložitvi prošnje za brezplačno pravno pomoč, zato je sodišče, ki je bilo glede na določbo 31. člena ZBPP krajevno pristojno ob vložitvi prošnje, na podlagi določbe 2. člena ZUP (ustalitev pristojnosti), ob ugotovitvi, da je že začelo postopek ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za pridobitev brezplačne pravne pomoči, ostalo krajevno pristojno tudi za nadaljnji postopek, kljub kasnejši spremembi tožnikovega prebivališča.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Okrožnega sodišča na A, Organa za brezplačno pravno pomoč št. ... z dne 1. 3. 2004 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da Okrožno sodišče na A ni krajevno pristojno za odločanje o tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči in zadevo odstopila Okrožnemu sodišču v B, kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedla, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči pri Okrožnem sodišču na A, po opravljenih uradnih poizvedbah pa je bilo mogoče zaključiti, da je tožnikovo začasno prebivališče od 20. 10. 2003 dalje v Zavodu za prestajanje kazni zapora C. V nadaljevanju obrazložitve se je sklicevala na določbe Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 9/2001 - ZPPreb) in sicer določbo 3. točke 3. člena, ki opredeljuje stalno prebivališče kot naselje, kjer se posameznik naseli z namenom, da v njem stalno prebiva, ker je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, to pa se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi dejansko obstajajo tesne in trajne povezave, ter določbo 4. točke istega člena, ki opredeljuje začasno prebivališče kot vsako drugo prebivališče, kjer se posameznik zadržuje ali začasno prebiva zaradi dela, šolanja ali drugih razlogov, vendar v njem nima namena stalno prebivati. Glede na navedeno je začasno prebivališče tožnika Zavod za prestajanje kazni zapora C, ter tako tožena stranka ni krajevno pristojna za odločanje o tožnikovi prošnji. Pristojnost sodišča za odločanje v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči je namreč določena v prvem odstavku 31. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/2001 - v nadaljevanju ZBPP), ki med drugim določa, da o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči odloča pristojni organ za brezplačno pravno pomoč tistega sodišča, na območju katerega ima prosilec stalno ali začasno prebivališče oziroma sedež. Glede na dejstvo, da je tožnikovo začasno prebivališče C, Okrožno sodišče na A ni krajevno pristojno za odločanje o tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zato se zadeva odstopi stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v B. Tožnik v tožbi navaja, da je vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vložil takrat, ko je bil še v D in so mu vsa prebivališča spadala v regijo A. Sodišče je naklepno zavlačevalo z reševanjem njegovih vlog za brezplačno pravno pomoč tako dolgo, dokler ga niso premestili v Zavod za prestajanje kazni C. Mnenja je, da bi morala tožena stranka o njegovi vlogi za brezplačno pravno pomoč odločiti sama, saj je zahtevo vložil v času, ko je prebival na območju Okrožnega sodišča na A. Pravzaprav mu je vseeno katero sodišče mu bo dodelilo brezplačno pravno pomoč, meni pa, da tožena stranka to počne naklepno, saj je ovadil zaradi kaznivih dejanj sodnike. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženi stranki. Istočasno predlaga oprostitev plačila sodnih taks.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem sporu.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka, Okrožno sodišče na A, se je z izpodbijanim sklepom izrekla za krajevno nepristojno za odločanje o tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ker je tožnikovo začasno prebivališče od 20. 10. 2003 na območju Okrožnega sodišča v B, kjer tožnik v Zavodu za prestajanje kazni zapora prestaja kazen zapora, ter svojo odločitev oprla na določbo prvega odstavka 31. člena ZBPP. Skladno s citirano določbo o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči odloča pristojni organ za brezplačno pravno pomoč tistega sodišča, na območju katerega ima prosilec stalno ali začasno prebivališče oziroma sedež. Podatki priloženega upravnega spisa izkazujejo, da je tožnik prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vložil 15. 7. 2003, ter v njej navedel naslov stalnega prebivališča ... 102, E. Na prošnji je tožnik navedel tudi začasno prebivališče (... 16, D), ki pa ga glede na razlog prebivanja na tem naslovu (pripor), v zvezi z določbo 3. člena in 14. člena Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 9/2001 - ZPPreb) ni mogoče šteti kot začasno prebivališče. Glede na navedeni podatek in prej citirano določbo prvega odstavka 31. člena ZBPP, je torej tožnik prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vložil pri stvarno in krajevno pristojnem sodišču. Ker se pristojnost sodišča presoja na podlagi okoliščin, ki so bile podane ob vložitvi prošnje, je navedeno sodišče na podlagi ustalitve pristojnosti določene v 22. členu ZUP (organ, ki je kot krajevno pristojen začel postopek, ostane pristojen tudi tedaj, kadar nastanejo med postopkom okoliščine, po katerih bi bil pristojen kakšen drug organ), ob ugotovitvi ki izhaja iz podatkov upravnega spisa, da je tožena stranka že začela postopek ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za pridobitev brezplačne pravne pomoči, ostalo krajevno pristojno tudi za nadaljnji postopek, kljub kasnejši spremembi tožnikovega prebivališča. Navedena določba 22. člena ZUP določa tudi, da lahko organ, ki je začel postopek, odstopi zadevo drugemu organu, ki je postal krajevno pristojen po novih okoliščinah, če se s tem olajša postopek, zlasti za stranko, vendar v konkretnem primeru iz izpodbijanega sklepa ti razlogi niso razvidni.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00 - ZUS) izpodbijani sklep odpravilo in ga v skladu z drugim odstavkom citiranega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala v roku določenem v tretjem odstavku 60. člena ZUS odločiti upoštevaje stališča sodišča, ki se tičejo postopka.

Če sodišče tožbi ugodi, se skladno z določbo petega odstavka 34. člena ZBPP nagrada in dejanski stroški odvetnika za sestavo tožbe in za zastopanje v upravnem sporu, ter sodne takse za tožbo, krijejo iz sredstev po 44. členu tega zakona, zato sodišče v konkretnem primeru, ko je tožnikovi tožbi ugodilo, o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni odločalo.