Jedro

Samo ekonomski interes kot podlaga za vključitev intervenienta v pravdo ne zadostuje. R. S. ima glede izida pravde izključno ekonomski interes - tožeča stranka je njen dolžnik in je za R. S. tožečo stranko to da v pravdi uspe pomembno le iz razloga, da bo tožeča stranka s tem pridobila sredstva iz katerih se bo R. S. poplačala.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se: - sklep sodišča prve stopnje o dopustitvi stranske intervencije R. S. na strani tožeče stranke sprejet na glavni obravnavi 17. 12. 2013 spremeni tako, da se stranska intervencija R. S. ne dopusti, - sodba sodišča prve stopnje v točki III/1 spremeni tako, da se znesek 2.666,99 EUR nadomesti z zneskom 2.409,45 EUR, - sodba sodišča prve stopnje v točki III/2 glede stroškov stranskega intervenienta R. S. razveljavi.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod I ugotovilo, da pogodba o odstopu terjatev z dne 13. 10. 2009 sklenjena med M. Ž. in B. Ž. ter obvestilo glede odstopljenih obstoječih in bodočih terjatev iz naslova nagrade za delo stečajnega upravitelja v stečajnih postopkih z dne 19. 12. 2012 nima pravnega učinka proti tožeči stranki glede njene terjatve do M. Ž. v znesku 2,315.473,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2012 do plačila. Pod II je odločilo, da je tožena stranka dolžna dopustiti izvršbo z rubežem terjatev ali denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet, ki so bile prenesene nanjo s pogodbo o odstopu terjatev z dne 13. 10. 2009 do poplačila terjatve tožeče stranke. Pod III/1 je odločilo o stroških, ki jih mora tožena stranka povrniti tožnici, pod III/2 pa je odločilo o stroških stranskega intervenienta.

2. Takšno sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno njene razveljavitve in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena v delu, kjer izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o dopustitvi stranske intervencije R. S. na strani tožeče stranke in v zvezi s tem odločitev o stroških stranskega intervenienta, ter delno glede odločitve o stroških v zvezi z začasno odredbo.

5. R. S. je svoj pravni interes za stransko intervencijo na strani tožeče stranke utemeljila s tem, da je upnica v stečajnih zadevah, ki se vodijo pred Okrožnim sodiščem v Mariboru zoper stečajne dolžnike, ki so takrat nastopali tudi kot tožeče stranke v tem pravdnem postopku (to so T., d.d., T. M. d.o.o., T. T. O. d.o.o., T. S. d.o.o.), ker v vseh teh stečajnih postopkih R. S. nastopa kot upnik. Tožena stranka je stranski intervenciji nasprotovala, sodišče prve stopnje pa jo je dopustilo. Zoper tak sklep ni posebne pritožbe (tretji odstavek 200. člena ZPP), zato ga tožena stranka pravilno izpodbija s pritožbo zoper sodbo.

6. Na podlagi določila prvega odstavka 199. člena ZPP se lahko, kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi zmaga ena od strank pridruži tej stranki. Intervenient mora imeti pravni interes, da stranka, ki se ji pridruži v pravdi uspe. Interes mora biti pravni, izhajati mora iz določenega pravnega razmerja med intervenientom in eno od pravdnih strank. Samo ekonomski interes kot podlaga za vključitev intervenienta v pravdo ne zadostuje. R. S. ima glede izida pravde izključno ekonomski interes - tožeča stranka je njen dolžnik in je za R. S. tožečo stranko to da v pravdi uspe pomembno le iz razloga, da bo tožeča stranka s tem pridobila sredstva iz katerih se bo R. S. poplačala. To pa je ekonomski in ne pravni interes.

7. Glede na to, da pritožbeno sodišče stranske intervencije ni dopustilo je bilo potrebno razveljaviti tudi sklep o stroških stranskega intervenienta, saj ta tega položaja v pravdi nima in s tem tudi nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov.

8. Utemeljena je tudi pritožba glede priznanja stroškov za odgovor na ugovor zoper sklep o začasni odredbi tožeče stranke, saj teh stroškov določilo tar. št. 3461 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) ne predvideva, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških ustrezno spremenilo, in sicer glede 191,00 EUR za odgovor na ugovor, 20% pavšal in 46,44 EUR za 22% DDV.

9. Odločitev pritožbenega sodišča v tem obsegu temelji na določilu 3. točke 365. člena ZPP.

10. Sodišče prve stopnje je glede odločitve o glavni stvari na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne razloge in zaključke sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja.

11. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na nepravilno postavljen zahtevek. Tožeča stranka izpodbija dolžnikova pravna dejanja (255. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Kljub zapisu „Ugotovi se“ gre za oblikovalni zahtevek, ki je postavljen v skladu s sodno prakso v postopkih za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (255. in 260. člen OZ).

12. Tožena stranka bo morala v izvršilnem postopku dopustiti izvršbo na denarna sredstva pridobljena s cesijsko pogodbo z dne 13. 10. 2009, pri tem pa v tožbi ni potrebno zahtevati izvršbe z vsemi potrebnimi izvršilnimi dejanji, saj bo morala tožeča stranka to storiti v izvršilnem postopku, ki bo sledil po pravnomočnosti sodbe.

13. Obstoj in zapadlost terjatve tožeče stranke do M. Ž. sta izkazana s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I Pg 990/2015, Višjega sodišča v Celju I Cpg 79/17, tekom pritožbenega postopka pa je odločalo tudi Vrhovno sodišče RS s sodbo III Ips 56/2018 s katero je zavrnilo revizijo tožene stranke. Pritožbena izvajanja, da sodbe Okrožnega sodišča v Celju I Pg 990/2015 na katero sodišče prve stopnje opira svojo odločitev so protispisna. Sodba I Pg 990/2015 Okrožnega sodišča v Celju se nahaja v spisu pod prilogo C5, ki je tudi zajeta v dokaznem sklepu.

14. Neutemeljena je pritožbena graja, da je bila tožba vložena prepozno, ker je bila cesijska pogodba odplačna in sklenjena 13. 10. 2009. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da cesijska pogodba z dne 13. 10. 2009 predstavlja odplačno pogodbo, zato so pritožbena izvajanja, ki utemeljujejo dejstvo, da gre za odplačno pogodbo nepotrebna. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje glede časa od katerega teče rok za izpodbijanje. Ta pri pravnih dejanjih, ki so sestavljena iz več dejanj prične teči od zadnjega dejanja. Šele z zadnjim ravnanjem - naznanitvijo odstopa terjatve lahko v konkretnem primeru določimo čas od katerega teče rok za izpodbijanje (Komentar OZ, splošni del, GV Založba Ljubljana 2003, komentar 257. člena, stran 265) to pa je od 21. 12. 2012. Tožba vložena 12. 7. 2013 je tako vložena pravočasno, prav tako sprememba tožbe 17. 12. 2013. Drugačno tolmačenje bi pomenilo možnost izigravanja upnika tako, da ta ne bi mogel izpodbijati dolžnikovih pravnih dejanj, pri čemer je potrebno upoštevati tudi, da se cesijska pogodba ni izvajala in je bilo tako tožeči stranki onemogočeno, da bi za sklenitev pogodbe izvedela drugače kot z obvestilom M. Ž.. Takšno ravnanje tožene stranke in M. Ž. pa pomeni kršitev načela vestnosti in poštenja, ki je eno temeljnih načel obligacijskega prava.

15. Zahtevek postavljen 17. 12. 2013 sicer predstavlja spremembo tožbe - postavitve podrednega zahtevka za primer, da bi sodišče zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, vendar sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo o njem ni odločalo, ugodeno pa je bilo primarnemu tožbenemu zahtevku, ki ni bil spremenjen, zato tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo v tej smeri. Tožeča stranka je z vlogo z dne 30. 3. 2018 dopolnila tožbeni zahtevek tako, da je poleg rubeža terjatev zahtevala še rubež denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet. Takšna modifikacija je bila potrebna zaradi okoliščin nastalih tekom pravdnega postopka, saj so v tem času odstopljene terjatve prešle v denarne zahtevke - začelo je prihajati do izplačila nagrad za delo stečajnih upraviteljev. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbena izvajanja, da bi tožeča stranka to lahko predvidela že ob vložitvi tožbe, saj takrat takšnega zahtevka še ni mogla postaviti, ker ni bil izvršljiv. Za takšno spremembo tožbe skladno z določilom 186. člena ZPP ni potrebna privolitev tožene stranke, zato je o takšnem zahtevku sodišče lahko odločilo brez njene privolitve.

16. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da tožeča stranka spremembi tožbe z dne 21. 11. 2013 ni nasprotovala kakor trdi sama, sprememba 17. 12. 2013 je bila v postavitvi podrednega zahtevka o katerem sodišče prve stopnje s to sodbo ni odločalo, spremembi z dne 28. 1. 2016 tožena stranka ni nasprotovala, pri spremembi iz dne 20. 3. 2018 pa gre za priviligirano spremembo v smislu določila 186. člena ZPP.

17. Tožena stranka v pritožbi navaja, da ni pomembno zakaj je toženka M. Ž. posojala denar, pomembno je le, da ga je posojala. Posojilo je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, prav tako plačilo odvetniških stroškov M. Ž. s strani B. Ž..

18. Tožeča stranka je že v tožbi trdila, da je M. Ž. na toženko prenesel eno polovico hiše z izročilno pogodbo. Izjava M. Ž., da je toženka z izročilno pogodbo prevzela tudi obvezo, da bo skrbela zanj, torej ni izven trditvene podlage tožeče stranke kot zmotno meni pritožba. Glede na sklenjeno izročilno pogodbo in cesijsko pogodbo je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je M. Ž. s takšnim ravnanjem povzročil svojo neplačevitost, saj je odtujil vse svoje premoženje na katerega bi lahko za poplačilo svoje terjatve posegla tožeča stranka. Takšna ugotovitev je pravilna in tudi ni v nasprotju s podatki v spisu, kakor zmotno meni pritožba, pri čemer pa ta niti ne pove s katerimi podatki v spisu so ugotovitve sodišča prve stopnje v nasprotju.

19. V 4. točki vloge z dne 12. 12. 2013 se je toženka res sklicevala na priložen povzetek transakcij in tudi obrazložila kaj predstavlja 3. in kaj 4. stolpec. Natančnejših navedb tožene stranke ni, kar pomeni, da bi sodišče prve stopnje v kolikor bi analiziralo povzetke transakcij izvajalo dokaze v informacijske namene, kar pa ni dopustno (212. člen ZPP). Glede na takšne ugotovitve zadostuje trditev tožene stranke, da so vse navedbe in dokazi o odplačnosti cesijske pogodbe neverodostojni.

20. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je M. Ž. prejel več plačil pa kljub temu ni vrnil svojega dolga toženi stranki, iz česar je sodišče prve stopnje tudi pravilno sklepalo, da je bila cesijska pogodba sklenjena z namenom, da M. Ž. ne bi imel sredstev za poplačilo svojih upnikov.

21. Pritožbene trditve, da v kolikor odstopnik terjatve upnika ne obvesti o cesiji in upnik opravi plačilo njemu upnik ni s tem v ničemer prikrajšan, so neutemeljene, saj ni jasno kdo je v tem primeru „upnik“. Po določilu 419. člena OZ za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik obvestiti o odstopu terjatve. Tožeča stranka je v odnosu do cesijske pogodbe sklenjene med M. Ž. in toženo stranko, kjer so bili dolžniki vsi stečajni dolžniki, ki so dolgovali M. Ž., dolžnik.

22. Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da je šlo za odplačno pogodbo, vendar je ugotovilo tudi, da M. Ž. svojega dolga kljub prejemu visokih zneskov za opravljeno delo v stečajih ni poravnal razen 500,00 EUR za plačilo dohodnine.

23. Za veljavnost posojilne pogodbe res ni pomembno premoženjsko stanje posojilojemalca. Nizke dohodke M. Ž. po njegovi razrešitvi z mesta stečajnega upravitelja je zatrjevala tožeča stranka sama (4. točka pripravljalne vloge z dne 13. 12. 2013). Trdila je tudi, da sta tožena stranka in M. Ž. posojilno pogodbo sklenila zato, ker je M. Ž. potreboval dodatna sredstva za življenje.

24. Tožena stranka je hči M. Ž., zato tožeči stranki skladno z določilom drugega odstavka 256. člena OZ ni bilo potrebno dokazovati, da je tožena stranka vedela za neplačevitost dolžnika, saj se domneva, da ji je bilo znano, da M. Ž. s takšnim razpolaganjem škoduje upnikom.

25. Pritožba sodišču prve stopnje očita pomanjkljivo materialno procesno vodstvo ne pove pa v čem je bilo pomanjkljivo in kaj bi moralo sodišče storiti, zato se pritožbeno sodišče s tako pomanjkljivo pritožbeno grajo ni ukvarjalo.

26. Pritožbeni razlogi v tem obsegu niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

27. Tožena stranka je s pritožbo uspela le z neznatnim delom glede stroškov postopka, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP), tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).