Jedro

Bistveno je, da so bili v okviru posameznih faz izbirnega postopka vsi kandidati enakopravno obravnavani in da so torej imeli v konkretnem primeru vsi v drugo fazo uvrščeni kandidati enako izhodišče in s tem enake možnosti, da natečajno komisijo na podlagi enakih in vnaprej določenih ter ovrednotenih vprašanj s svojimi odgovori prepričajo, da so prav oni najbolj strokovno usposobljeni za zasedbo navedenega uradniškega delovnega mesta, torej, da so na ustnem razgovoru bila vsem postavljena enaka in vnaprej določena ter ovrednotena vprašanja, ki so zajemala tudi vprašanja o splošnem poznavanju bodočega delovnega mesta, ne le vprašanja, namenjena oblikovanju splošnega vtisa o kandidatu. Tako je bila vsem v drugo fazo izbirnega postopka uvrščenim kandidatom dana enaka možnost, da natečajno komisijo s svojim poznavanjem delovnega okolja oziroma razgledanostjo prepričajo, da so najbolj primerni za razpisano uradniško delovno mesto.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom, ki je bil izdan v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča št. I U 1465/2015-9 z dne 11. 5. 2016, je Ministrstvo za finance odločilo, da tožnica ni bila izbrana v izbirnem postopku za zasedbo uradniškega delovnega mesta Višji svetovalec v Direktoratu za proračun, Sektorju za upravljanje s sredstvi EU/PO, Oddelku za kohezijsko politiko EU/NS (št. DM: -7362) na Ministrstvu za finance.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se je tožnica prijavila na javni natečaj za zasedbo navedenega delovnega mesta. Po izvedenem natečajnem postopku je Ministrstvo za finance tožnici izdalo sklep o neizbiri št. 1101-20/2015/96 z dne 13. 8. 2015, saj po opravljenem pisnem preverjanju usposobljenosti kandidatov ter ustnem razgovoru ni izkazala toliko znanja in strokovnosti kot izbrani kandidat. Tožnica se je zoper navedeni sklep pritožila, pritožbeni organ druge stopnje - Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja - pa je njeno pritožbo zavrnila s sklepom št. 10051-421/2015/2 z dne 16. 9. 2015, vendar je naslovno sodišče v upravnem sporu, ki ga je zatem sprožila tožnica, tedanji tožbi ugodilo in odpravilo navedeni sklep Ministrstva za finance ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek.

3. Nadalje iz obrazložitve izhaja, da je postopek izvedla natečajna komisija v opisani sestavi, ki se je seznanila s citirano sodbo št. I U 1465/2015-9 z dne 11. 5. 2016 in v ponovljenem postopku pregledala vso dokumentacijo v zvezi z javnim natečajem, ki je bil na podlagi 1. odstavka 58. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) javno objavljen dne 19. 5. 2015 na spletnih straneh Ministrstva za finance, Ministrstva za javno upravo in Zavoda RS za zaposlovanje za zasedbo omenjenega delovnega mesta. Natečajna komisija se je odločila, da se bo izbirni postopek najbolj strokovno usposobljenega kandidata izvajal v naslednjih fazah: pregled dokumentacije, pisno preverjanje usposobljenosti kandidatov in razgovori. Na podlagi 3. odstavka 22. člena Uredbe o postopku za zasedbo delovnega mesta v organih državne uprave in v pravosodnih organih (v nadaljevanju Uredba) se v primeru, če se izbirni postopek izvaja v več fazah (z izločanjem kandidatov), lahko merila določijo pred vsako fazo posebej. Prva faza izbirnega postopka - pisno preverjanje usposobljenosti kandidatov - je potekalo dne 23. 6. 2015. Na pisnem preverjanju usposobljenosti kandidatov je bilo s pisnim vprašalnikom kandidatom zastavljenih 14 vprašanj, ki so navedena v nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa, skupaj z navedbo kriterijev za točkovanje odgovorov kandidatov, možnega števila točk pri posameznem vprašanju, skupnega možnega števila točk in individualno doseženega števila točk, tako s strani tožnice, kot tudi s strani izbranega kandidata. Na podlagi prve faze izbirnega postopka se je natečajna komisija odločila, da je za uvrstitev v drugo fazo izbirnega postopka - ustni razgovor, potrebnih 45 točk, doseženih pri pisnem preverjanju usposobljenosti. Tako se je v drugo fazo izbirnega postopka - ustni razgovor, uvrstilo 18 kandidatov, ki so dosegli največje število točk v prvi fazi izbirnega postopka. Ker se je izbirni postopek izvajal v več fazah (z izločanjem kandidatov), se je prva faza izbirnega postopka - pisno preverjanje usposobljenosti kandidatov - upoštevala izključno za uvrstitev v drugo fazo izbirnega postopka - ustni razgovor. Zato so vsi kandidati, ki so se uvrstili v drugo fazo izbirnega postopka, ponovno prejeli strokovna vprašanja iz delovnega področja. Natečajna komisija je z 18 kandidati, ki so dosegli najmanj 45 točk in so se tako uvrstili v drugo fazo izbirnega postopka, opravila ustni razgovor, na katerem so se kandidatom zastavljala vprašanja, ki jih vsa navaja tudi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Natečajna komisija je vprašanja vnaprej določila tako, da so bili pri vsakem vprašanju navedeni tudi točkovanje in kriteriji točkovanja, pri čemer je bil prvi sklop vprašanj vreden 60% skupne ocene, drugi sklop 40% skupne ocene, tretji sklop vprašanj pa ni bil točkovan. Kandidatom je natečajna komisija na ustnem razgovoru tudi podrobneje predstavila področje dela na delovnem mestu, za katerega so kandidirali. Vprašanja so bila točkovana po kriteriju: 5 izreden, 4 zelo dober, 3 dober, 2 povprečen, 1 podpovprečen. V skladu s 3. odstavkom 23. člena Uredbe lahko pred odločitvijo o izbiri predstojnik oziroma vodja kadrovskega poslovanja opravi razgovor s kandidatom, ki mu ga je predlagala natečajna komisija. Na podlagi predloga natečajne komisije, da se na podlagi druge faze izbirnega postopka - ustni razgovori, izvedejo dodatni ustni razgovori, to je tretji krog izbirnega postopka, na katero se povabi 4 kandidate, ki so v drugi fazi dosegli najvišje število točk, je generalni sekretar Ministrstva za finance, ki je na podlagi pooblastila ministra tudi vodja kadrovskega poslovanja, imenoval komisijo za izvedbo dodatnih ustnih razgovorov, ki so nato potekali dne 20. 7. 2015 in so bili namenjeni predstavitvi najvišje uvrščenih kandidatov, brez točkovanja. V dodatnih ustnih razgovorih je bilo ugotovljeno, da je za razpisano delovno mesto najprimernejši kandidat, ki je v drugi fazi izbirnega postopka - ustni razgovor dosegel najvišje število točk. Tožnica glede na dosežene točke v drugi fazi izbirnega postopka - ustni razgovori, ni bila povabljena na dodaten ustni razgovor. Ob upoštevanju 62. člena ZJU, po katerem se izbere kandidat, ki se je v izbirnem postopku izkazal kot najbolj strokovno usposobljen za uradniško delovno mesto, ter 15. točke 6. člena ZJU, iz katere izhaja, da strokovna usposobljenost pomeni tako strokovno znanje, kot tudi osebne sposobnosti za opravljanje dela, je bilo v ponovljenem postopku ugotovljeno, da je bil v izbirnem postopku za zasedbo delovnega mesta Višji svetovalec v Direktoratu za proračun, Sektorju za upravljanje s sredstvi EU/PO, Oddelku za kohezijsko politiko EU/NS, (št. DM: -7362) izbran kandidat, ki izpolnjuje vse pogoje za zasedbo delovnega mesta in se je na podlagi doseženih točk v prvi fazi izbirnega postopka - pisno preverjanje - uvrstil v drugo fazo izbirnega postopka - ustni razgovor, kjer je dosegel največ točk. Izbrani kandidat se je po izbirnem postopku izkazal kot najbolj strokovno usposobljen za opravljanje dela na razpisanem uradniškem delovnem mestu. Tožnica ni bila izbrana za zasedbo navedenega uradniškega mesta, saj se v izbirnem postopku ni izkazala kot najbolj strokovno usposobljena za razpisano uradniško delovno mesto.

4. Tožnica se je zoper navedeni sklep Ministrstva za finance pritožila, njeno pritožbo zoper navedeni sklep pa je kot neutemeljeno zavrnila Komisija Vlade Republike Slovenije za pritožbe iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Komisija za pritožbe) s svojim sklepom z dne 13. 7. 2016. 5. Tožnica v tožbi, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 - A29), uvodoma opisuje potek postopkov v predmetni sporni zadevi in vsebino sprejetih odločitev pristojnih organov prve in druge stopnje ter sodbe št. I U 1465/2015-9 z dne 11. 5. 2016, ki je bila že predhodno izdana v tej sporni zadevi. V tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka, kar naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izdanih sklepov ter zmotne uporabe materialnega prava, češ da je bilo v izbirnem postopku kršeno načelo enake dostopnosti do delovnih mest iz 7. člena ZJU in načelo javnega natečaja iz 27. člena ZJU. Tožnica izrecno nasprotuje navedbi prvostopnega organa v obrazložitvi izpodbijanega sklepa (cit.): "da je bilo za uvrstitev v drugo fazo izbirnega postopka potrebnih 45 točk; da je bil pisni del preverjanja znanja samo "vstopnica" za ustni del ("...pisno preverjanje znanja se je upoštevalo izključno za uvrstitev v drugo fazo izbirnega postopka - ustni razgovor"), kjer pa so kandidati ponovno dobili strokovna vprašanja, ki so bila ponovno točkovana", kar je v obrazložitvi drugostopnega sklepa navedla tudi Komisija za pritožbe (cit.): "in sicer, da je bila izbira opravljena na podlagi druge oziroma tretje faze postopka in da je torej bila prva faza postopka le "vstopnica za naprej", češ da gre zgolj za pojasnilo upravnega organa v izpodbijanem sklepu (3. stran), ki pa ne temelji na nobenih vnaprej določenih kriterijih, metodah, tako da bi bilo mogoče takšno obrazložitev preizkusiti in da bi imel neizbrani kandidat vsaj občutek, da je bil postopek izpeljan zakonito, pravično in enakopravno. Tožnica nasprotuje tudi navedbi v izpodbijanem sklepu, da je bil ustni del preverjanja znanja pokazatelj, kdo je najbolj strokovno usposobljen kandidat, ne glede na določbo 15. točke 6. člena ZJU, na katero se sklicuje prvostopni organ, iz katere izhaja, da strokovna usposobljenost pomeni tako strokovno znanje kot tudi osebne sposobnosti za opravljanje dela, češ da upravni organ ni navedel, kakšne osebne lastnosti ima izbrani kandidat, ki bi kazale na toliko večjo strokovno usposobljenost. Kar zadeva sklicevanje Komisije za pritožbe na navedbo na strani 3 izpodbijanega sklepa, da iz e-sporočila z dne 24. 6. 2015 izhaja, da je natečajna komisija pred drugo fazo izbirnega postopka določila, da je za uvrstitev v drugo fazo izbirnega postopka potrebno v prvi fazi doseči najmanj 45 točk, tožnica meni, da to niso nikakršna merila, pač pa so glede na določilo 26. člena Uredbe merila uradni dokument, ki je del gradiva izbirnega postopka, ne pa e-sporočilo oziroma interna korespondenca. Po oceni tožnice merila ne morejo biti določena v elektronskem sporočilu, ampak morajo biti kot taka merila zapisana na listini s takšno vsebino, če že ne z oznako, da gre za merila. Tožnica dodaja, da sama ni bila seznanjena z e-sporočilom, češ da ga upravni organ omenja šele v obnovljenem (pravilno: ponovljenem, op. sod.) postopku. Nadalje očita, da merilo oz. kriterij, da je prva faza postopka le "vstopnica" za drugo fazo in da je potrebnih 45 točk za drugo fazo postopka ter da se pri končni izbiri upošteva le druga faza postopka, niso bila vnaprej določena in niso del gradiva izbirnega postopka, poleg tega pa to merilo ni bilo objavljeno v javnem natečaju, kot bi lahko bilo glede na 19. člen Uredbe. Očita tudi, da ni jasno, iz katere dokumentacije je razvidno, kar navaja Komisija za pritožbe na str. 4 izpodbijanega sklepa, "da je bila prva faza postopka zgolj faza izločitve kandidatov, kar je razvidno iz celotne dokumentacije", češ da ni jasno, iz katere dokumentacije je to razvidno. Meni, da je to v nasprotju s 26. členom Uredbe in zato ocenjuje, da je bil izbirni postopek nezakonit. Prav tako za nezakonita šteje tudi oba izpodbijana sklepa organov prve in druge stopnje ter tudi sklep o izbiri kandidata. Kar pa zadeva sklicevanje upravnega organa na 15. točko 6. člena ZJU, tožnica še dodaja, da upravni organ ni pojasnil, kakšne osebne sposobnosti ima izbrani kandidat, da je bil izbran kot najbolj strokovno usposobljen. Takšen izbor naj ne bi bil logičen in zakonit, češ da bi morala biti takšna pravila določena vnaprej, postopek pa izpeljan po načelu enakopravnosti. Če ni vnaprej določeno, da se prva faza postopka ne upošteva pri končnem izboru, bi se naj vse faze obravnavale enakopravno in se izbere kandidat z najvišjim skupnim številom doseženih točk, češ da bi le tako bil postopek izpeljan zakonito v skladu z 62. členom ZJU, pa po mnenju tožnice ni bil, o čemer naj bi se izrekla že tudi sodna praksa. Tožnica poudarja, da je po celotnem izbirnem postopku skupno ona dosegla 68,8 točk, izbrani kandidat pa 61,8, pri čemer nista ne prvostopni in ne pritožbeni organ navedla, katere osebne lastnosti ima izbrani kandidat, da je bil izbran kot najbolj strokovno usposobljen, ampak pritožbeni organ navaja le to, da je bil od leta 2003 zaposlen za nedoločen čas v Občini A., nato pa na podlagi sklepa o izbiri dobil poskusno delo na Ministrstvu za finance, kar po oceni tožnice ne kaže na nobeno osebno lastnost, ki bi pri izbiri kandidata "prevagala" glede na zaposlitve tožnice v letih med 2007 in 2015, ki je bila odlično ocenjena vsako leto in zato sama meni, da ima ona boljše delovne izkušnje od izbranega kandidata. Zaključno tožnica navaja, da v tej tožbi zatrjuje enako, kot je že v prvotnem postopku, in sicer: - da je bil izbran kandidat, ki po merilih izbirnega postopka očitno ni dosegel najboljšega rezultata v smislu 3. točke 1. odstavka 65. člena ZJU; - da je prišlo do bistvenih kršitev postopka javnega natečaja oziroma izbirnega postopka v smislu 4. točke 1. odstavka 65. člena ZJU. V dokazne namene predlaga izvedbo dokazov z vpogledom naštetih listin ter zaslišanjem tožnice. Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, naj odpravi oba sklepa organov prve in druge stopnje ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev tožničinih stroškov postopka.

6. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo, v katerem opisuje potek postopkov v predmetni sporni zadevi in vsebino sprejetih odločitev pristojnih organov prve in druge stopnje ter sodbe Upravnega sodišča št. I U 1465/2015-9 z dne 11. 5. 2016, ki je bila že predhodno izdana v obravnavani sporni zadevi. Glede navedb tožeče stranke meni, da so neutemeljene in vztraja pri obrazložitvah obeh sklepov organov prve in druge stopnje. Dodatno še navaja, da Uredba sicer ne določa izrecno, da se lahko določijo metode preverjanja strokovne usposobljenosti pred samo izvedbo faze izbirnega postopka, vendar tega tudi ne prepoveduje, zato je logično, da se lahko metoda določi tudi pred izvedbo posamezne faze izbirnega postopka in ne nujno pred začetkom samega izbirnega postopka. Ker so se kandidati postopno izločali, kar je nedvomno v skladu s 3. odstavkom 22. člena Uredbe, je posledično utemeljeno, da je bila druga faza ključna za presojo strokovne usposobljenosti kandidatov in da se točke niso seštevale ali primerjale v odstotkih, kot počne tožnica, temveč je bila prva faza izbirnega postopka zgolj faza izločitve kandidatov, kar je razvidno iz celotne predložene dokumentacije. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in glede stroškov odloči, da jih trpi vsaka stranka sama.

7. Tožnica v prvi pripravljalni vlogi odgovarja na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in izrecno vztraja pri tožbi in vseh svojih navedbah ter tožbenem zahtevku.

8. Tožena stranka v pripravljalni vlogi meni, da so tožničine navedbe v pripravljalni vlogi neutemeljene ter dodaja, da je pri naslovnem sodišču s tožbo z dne 30. 10. 2015 sprožila upravni spor še ena kandidatka, ki ni bila izbrana v istem izbirnem postopku po istem javnem razpisu in za isto delovno mesto, kakor tožnica, naslovno sodišče pa je njeno tožbo zavrnilo kot neutemeljeno s sodbo št. I U 1541/2015-17 z dne 11. 10. 2016, ki jo podrobneje povzema v nadaljevanju. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in glede stroškov odloči, da jih trpi vsaka stranka sama. Tožena stranka tudi v drugi pripravljalni vlogi vztraja pri že podanih stališčih in obrazložitvi ter meni, da tožba ni utemeljena.

9. Tožnica v drugi pripravljalni vlogi odgovarja na navedbe tožene stranke v pripravljalni vlogi in izrecno vztraja pri vseh dotedanjih navedbah in predlogih ter dodatno izpostavlja stališča objavljenega predavanja A.A., predsednice pritožbenega organa druge stopnje, na spletni strani www.mju.gov.si ter glede na navedeno vztraja pri dotedanjih navedbah in predlogih. Tožnica tudi v tretji pripravljalni vlogi vztraja kot dotlej in meni, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen.

10. V tretji pripravljalni vlogi tožena stranka uvodoma izpostavlja sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije neizbrane kandidatke na istem javnem natečaju in za isto delovno mesto, kakor v predmetni sporni zadevi, ki je prav tako kakor tožnica sprožila upravni spor s tožbo, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno v zadevi št. I U 1541/2015. Dodatno sporoča, da je tožnica uspela s tožbo, ki jo je vložila pred Delovnim in socialnim sodišče v Ljubljani zaradi nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, tako da ima tožnica na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča št. I Pd 1176/2015 z dne 22. 6. 2016 in sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 869/2016 z dne 2. 2. 2017 sklenjeno delovno razmerje na Ministrstvu za finance tako, da ji dne 1. 10. 2015 na delovnem mestu višjega svetovalca ni zakonito prenehalo, ampak še vedno traja za nedoločen čas. Ker si tožnica svojega pravnega položaja, glede na citirani dve sodbi ne more še izboljšati, po mnenju tožene stranke ne izkazuje več pravnega interesa v predmetnem upravnem sporu. Zato sodišču tožena stranka predlaga, naj tožbo zavrže na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da se tožba zavrže, če upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, očitno ne posega v pravice tožeče stranke ali njeno neposredno pravno korist, oziroma podrejeno predlaga, naj tožbo zavrne.

11. Tožnica v četrti pripravljalni vlogi odgovarja na navedbe tožene stranke. Četudi sicer držijo njene navedbe glede sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, pa tožnica vztraja, da ima še vedno pravni interes v obravnavani sporni zadevi in ob sklicevanju na stališča Ustavnega sodišča v odločbi št. Up-51/2013 z dne 21. 11. 2013 dodatno poleg primarnega postavlja še podredni tožbeni zahtevek, naj sodišče ugotovi, da sta oba uvodoma navedena sklepa prve in druge stopnje nezakonita in da toženi stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Tožena stranka v zvezi s četrto pripravljalno vlogo tožnice odgovarja, da so tožničine navedbe neutemeljene in vztraja pri svojih že podanih stališčih in sodišču primarno predlaga, naj tožbo zavrže, podredno pa, naj jo zavrne, tudi glede podredno postavljenega tožbenega zahtevka.

K točki 1:

13. Tožba ni utemeljena.

14. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje dokončen sklep prvostopnega organa, s katerim tožnica ni bila izbrana v izbirnem postopku za zasedbo uradniškega delovnega mesta Višji svetovalec v Direktoratu za proračun, Sektorju za upravljanje s sredstvi EU/PO, Oddelku za kohezijsko politiko EU/NS (št. DM: -7362), na Ministrstvu za finance, ki je bil izdan v ponovljenem postopku po sodbi št. I U 1465/2015-9 z dne 11. 5. 2016. 15. V zvezi z izbirnim postopkom je v ZJU med drugim določeno, da se le-ta opravi s kandidati, ki na podlagi predloženih dokazil izpolnjujejo natečajne pogoje. V njem se preizkusi usposobljenost kandidatov za opravljanje nalog na uradniškem delovnem mestu (1. odstavek 61. člena ZJU). Izbirni postopek se lahko opravi v več fazah, tako da se kandidati postopno izločajo. Opravi se v obliki presojanja strokovne usposobljenosti na podlagi dokumentacije, ki jo je predložil kandidat, pisnega preizkusa usposobljenosti, ustnega razgovora ali v drugi obliki (2. odstavek 61. člena ZJU). Izbere se kandidat, ki se je v izbirnem postopku izkazal kot najbolj strokovno usposobljen za uradniško delovno mesto (62. člen ZJU). O (ne)izbiri se vsakemu kandidatu, ki je sodeloval v izbirnem postopku, izda in vroči sklep. Tožnica v tožbi navaja, da izbirni postopek ni bil izpeljan v skladu z navedenimi zakonskimi določbami. Zatrjuje, da je bil izbran kandidat, ki po merilih izbirnega postopka očitno ni dosegel najboljšega rezultata ter da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev postopka javnega natečaja oziroma izbirnega postopka.

16. Javni natečaj je objavilo Ministrstvo za finance dne 19. 5. 2015, izvedla ga je natečajna komisija, ki jo je s sklepom imenoval generalni sekretar. Iz listin predloženega upravnega spisa izhaja, da so bili pogoji, ki jih morajo izpolnjevati kandidati, ki se bodo prijavili na prosto delovno mesto, navedeni v razpisu. Natečajna komisija je strokovno usposobljenost kandidatov presojala skozi več faz tako, da so se kandidati postopoma izločali, in sicer na podlagi pregleda dokumentacije, pisnega preverjanja usposobljenosti kandidatov v prvi fazi izbirnega postopka in ustnih razgovorov v drugi fazi izbirnega postopka, za kar je imela natečajna komisija podlago v 2. odstavku 61. člena ZJU in 3. odstavku 22. člena Uredbe. Zahtevana strokovna usposobljenost kandidatov se je presojala že ob pregledu dokumentacije, saj so se na pisni preizkus uvrstili le tisti kandidati, ki so izpolnjevali natečajne pogoje in že s tem izkazali ustrezno strokovno usposobljenost za zasedbo prostega delovnega mesta. Izmed vseh prijavljenih kandidatov trije kandidati niso izpolnjevali natečajnih pogojev in se niso uvrstili v izbirni postopek. Preostali kandidati, vključno s tožnico in izbranim kandidatom, so prejeli vabilo na pisno preverjanje usposobljenosti. V 3. odstavku 22. člena Uredbe je določeno, da se merila za izbiro določijo pred vsako fazo posebej, če se izbirni postopek izvaja v več fazah. Natečajna komisija je odločila, da se bodo rezultati pisnega preverjanja usposobljenosti upoštevali izključno za uvrstitev v drugo fazo postopka. Kandidati, ki so se uvrstiti v drugo fazo izbirnega postopka, in sicer tisti, ki so v prvi fazi pri pisnem preverjanju dosegli vsaj 45 točk ali več, so bili v nadaljevanju postopka - na ustnem razgovoru obravnavani enakopravno, ne glede na število točk, doseženih v prvi fazi izbirnega postopka - na pisnem preizkusu. Pisni preizkus je bil sestavljen iz vprašanj, vprašanja so bila jasna in konkretna, nanašala so se na poznavanje delovnega področja, določeni so bili kriteriji in merila za točkovanje. Tožnica in izbrani kandidat sta na pisnem preizkusu oba dosegla zahtevano število točk, kar med strankama niti ni sporno, zato sta bila oba utemeljeno uvrščena v drugo fazo izbirnega postopka. Tudi na ustnem razgovoru so bila vsem zastavljena enaka, vnaprej določena in ovrednotena vprašanja, ki so bila točkovana in so se nanašala na splošen vtis o kandidatu in na splošno poznavanje bodočega delovnega okolja. Ker se v tej fazi izbirnega postopka doseženi rezultati prve faze izbirnega postopka - pisnega preizkusa, niso upoštevali, so tudi na ustnem razgovoru kandidati prejeli strokovna vprašanja iz delovnega področja. Na ustnem razgovoru je tožnica dosegla 6,8 točk, izbrani kandidat pa 13,8 točk, kar med strankama ni sporno, saj tega tožnica v tožbi niti ne izpodbija.

17. Upoštevaje 3. odstavek 23. člena Uredbe, ki določa, da lahko pred odločitvijo o izbiri predstojnik oziroma vodja kadrovskega poslovanja opravi razgovor s kandidatom, ki mu ga je predlagala natečajna komisija oziroma pooblaščeni javni uslužbenec, je posebna komisija, ki jo je imenoval generalni sekretar, na predlog predsednice natečajne komisije lahko izvedla še dodatne ustne razgovore, namenjene predstavitvi štirih najvišje uvrščenih kandidatov, ne da bi bilo potrebno za to določati dodatnih meril in kriterijev za izbiro. Sodišče sledi razlagi tožene stranke, da je generalni sekretar Ministrstva za finance, ki je v skladu s pooblastilom v samem Ministrstvu za finance tudi vodja kadrovskega poslovanja, izkoristil možnost iz navedenega člena Uredbe in na predlog predsednice natečajne komisije pred odločitvijo o izbiri tudi sam opravil razgovore s štirimi predlaganimi kandidati, pri katerih sta sodelovala še vodja Sektorja za upravljanje s sredstvi EU/PO in generalna direktorica Direktorata za proračun. Tako ne drži navedba tožnice, da je bila izbira kandidata opravljena že vnaprej, ker se je izbira dejansko opravila v drugi fazi izbirnega postopka, saj je natečajna komisija predlagala, da se izbere kandidat, ki je dosegel največ točk na ustnem razgovoru v drugi fazi izbirnega postopka, četudi so bili opravljeni še dodatni ustni razgovori, s pomočjo katerih pa je posebna komisija le potrdila, da je izmed štirih kandidatov, s katerimi so bili ti razgovori opravljeni, izbrani kandidat res najprimernejši za zasedbo navedenega delovnega mesta in predlagala natečajni komisiji njegovo izbiro.

18. Kar zadeva odločitev, da se izbere kandidat, ki se je v izbirnem postopku izkazal kot najbolj strokovno usposobljen za uradniško delovno mesto, in sicer kandidat, ki je na ustnem razgovoru v drugi fazi izbirnega postopka dosegel največ točk, to pa je bil izbrani kandidat in ne tožnica, sodišče ugotavlja, da iz podatkov predloženega spisa izhaja, da je višji nivo strokovne usposobljenosti na osnovi točkovanih rezultatov ustnega razgovora izkazal izbrani kandidat, ki je dosegel 13,8 točk, tožnica pa 6,8 točke, česar tožnica ne izpodbija in glede tega v tožbi ne navaja kakorkoli drugače. Zato zaključku v izpodbijanem sklepu, da tožnica ni bila izbrana v izbirnem postopku za zasedbo navedenega delovnega mesta, torej ni mogoče očitati nerazumnosti ali arbitrarnosti. Res je, da so se pri izbiri upoštevali rezultati kandidatov, doseženi v drugi fazi izbirnega postopka - na ustnem razgovoru, medtem ko so se doseženi rezultati pisnega preverjanja iz prve faze izbirnega postopka upoštevali le za uvrstitev kandidatov v naslednjo, to je drugo fazo izbirnega postopka - na ustni razgovor, čemur tožnica vseskozi nasprotuje, vendar to po presoji sodišča ne pomeni kršitve postopka, kakor očita tožnica, saj je bistveno, da so bili v okviru posameznih faz izbirnega postopka vsi kandidati enakopravno obravnavani in da so torej imeli v konkretnem primeru vsi v drugo fazo uvrščeni kandidati enako izhodišče in s tem enake možnosti, da natečajno komisijo na podlagi enakih in vnaprej določenih ter ovrednotenih vprašanj s svojimi odgovori prepričajo, da so prav oni najbolj strokovno usposobljeni za zasedbo navedenega uradniškega delovnega mesta, torej, da so na ustnem razgovoru bila vsem postavljena enaka in vnaprej določena ter ovrednotena vprašanja, ki so zajemala tudi vprašanja o splošnem poznavanju bodočega delovnega mesta, ne le vprašanja, namenjena oblikovanju splošnega vtisa o kandidatu. Tako je bila vsem v drugo fazo izbirnega postopka uvrščenim kandidatom dana enaka možnost, da natečajno komisijo s svojim poznavanjem delovnega okolja oziroma razgledanostjo prepričajo, da so najbolj primerni za razpisano uradniško delovno mesto. To pa je najbolje uspelo izbranemu kandidatu, ki je v drugi fazi - osebni razgovor - dosegel izmed vseh v tej fazi izbirnega postopka sodelujočih kandidatov tudi najvišje število točk, česar tožnica v tožbi ne izpodbija in glede tega ne navaja kakorkoli drugače. 19. Tožnica sicer v tožbi navaja, da je bila prav ona po celotnem izbirnem postopku bolje točkovana od izbranega kandidata, ker naj bi dosegla skupno število 81,8 točk oziroma 20 točk več od izbranega kandidata z doseženimi 61,8 točkami, tožena stranka pa je pojasnila, da se je prva faza izbirnega postopka - pisno preverjanje usposobljenosti kandidatov - upoštevala izključno za uvrstitev kandidatov v drugo fazo izbirnega postopka - ustni razgovor - in so zato vsi v drugo fazo uvrščeni kandidati - skupno 18, na podlagi doseženega rezultata najmanj 45 točk od skupno 80 možnih točk, ponovno prejeli strokovna vprašanja iz delovnega področja. Sodišče zato ne sledi pavšalni navedbi tožnice, da izbrani kandidat po merilih izbirnega postopka očitno ni dosegel najboljšega rezultata v izbirnem postopku. Prav tako sodišče ne more slediti tožbeni navedbi, da je tožnica dosegla boljšo oceno kot izbrani kandidat, ker za to trditev tožnica nima podlage v podatkih predloženega upravnega spisa. Pri tem sodišče še dodaja, da je postopek ocenjevanja strokovno opravilo, vezano na kriterije in merila, ki so bili v predmetni zadevi tudi pravilno upoštevani.

20. Sodišče v konkretnem primeru pojasnjuje enako, kot je predhodno že poudarilo v bistveno primerljivi zadevi, v sodbi št. I U 1541/2015-17 z dne 11. 10. 2016 (cit.): "da se za delovno mesto, za katero je objavljen javni natečaj, v skladu z določbo 62. člena ZJU izbere tisti kandidat, ki se je v izbirnem postopku izkazal kot najbolj strokovno usposobljen za uradniško delovno mesto. Strokovna usposobljenost pa pomeni strokovno znanje in tudi osebne sposobnosti za opravljanje dela, kot to izhaja iz 15. točke 6. člena ZJU. Skladno z upravno sodno prakso v tovrstnih zadevah, je sodna presoja zakonitosti glede pogojev oziroma kriterijev, kadar ti niso natančno določeni ali objektivizirani s predpisi ali splošno sprejetimi standardi, ampak gre za profesionalne kriterije, zadržana. Zadržana presoja pa pomeni, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje in ugotovi nezakonitost v takšni odločbi le, če je odločitev tožene stranke očitno nerazumna. Tudi v postopku kadrovanja oziroma ocenjevanja primernosti kandidatov glede na razpisne pogoje je namreč potrebno, zaradi zagotavljanja učinkovitega delovanja upravnega sistema, natečajni komisiji prepustiti široko polje proste presoje pri ocenjevanju primernosti kandidatov glede na razpisne pogoje. Gre torej za diskrecijsko odločitev, ki mora biti po presoji sodišča obrazložena toliko, da je iz nje razvidno, da je sprejeta po v skladu z zakonom določenem postopku in da odločitev ni očitno nerazumna, oziroma, da ne odstopa od odločitev sprejetih v podobnih oziroma primerljivih zadevah. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je ponovljeni postopek po predhodno izdani sodbi št. I U 1465/2015-9 z dne 11. 5. 2016 v predmetni zadevi tekel v skladu s predpisanim postopkom. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je Ministrstvo v predmetni zadevi postopalo v skladu z določbami ZJU in Uredbe in da ni prišlo do kršitev". Kandidati so bili obravnavani enakopravno, zato sodišče zavrača navedbo tožnice, da je bil izbrani kandidat že vnaprej izbran. Upoštevaje določbe ZJU in Uredbe je bil pravilno izpeljan izbirni postopek in izbran tisti kandidat, ki se je po oceni pristojnega organa izkazal za najbolj strokovno usposobljenega za zasedbo prostega delovnega mesta.

21. Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožbene ugovore o kršitvah določb 7. in 27. člena ZJU, ker naj bi toženka z izpodbijanim sklepom kršila načelo enakopravne dostopnosti do delovnih mest in javnega natečaja. Pravica do dostopa do delovnega mesta pod enakimi pogoji iz 49. člena Ustave je ustavna pravica in se kot taka uresničuje neposredno na podlagi Ustave, kar pa še ne pomeni, da se uresničuje neodvisno od ureditve v ZJU. Omenjena ustavna pravica, ki je na zakonski ravni zapisana v 7. členu ZJU, zagotavlja le dostopnost vsakega delovnega mesta vsakomur pod enakimi pogoji, ne pa tudi vnaprejšnje pravice, da bo na razpisano delovno mesto tudi izbran. Načelo enakosti oziroma načelo enakopravne obravnave, na kar se v tožbi sklicuje tožnica, pomeni splošno prepoved samovolje in arbitrarnega obravnavanja ter predstavlja univerzalno prepoved diskriminacije. Vendar v tem upravnem sporu podane tožničine navedbe ne utemeljujejo domneve, da je bila z dejanji tožene stranke kršena omenjena prepoved. Dejstvo, da tožnica ni bila izbrana za razpisano delovno mesto, po presoji sodišča še ne pomeni, da je bila neenakopravno obravnavana oziroma diskriminirana, niti da je odločitev toženke nerazumna. Tožničino pričakovanje, da bi prav ona izmed vseh na javnem natečaju prijavljenimi (69) kandidati morala biti izbrana zato, ker je že med leti 2007 in 2015 bila za določen čas (tehnična pomoč) zaposlena na oddelku za kohezijsko politiko na Ministrstvu za finance in vsako leto odlično ocenjena, pa nima opore v citiranih določilih 7. in 27. člena v povezavi z 61. in 62. členom ZJU ter 22. členom Uredbe. Tožena stranka je tožničino strokovno usposobljenost presojala na podlagi dejanskega stanja konkretnega postopka ter svojo odločitev tudi argumentirala tako, da jo je mogoče preizkusiti in ji ni mogoče očitati arbitrarnosti niti očitne nerazumnosti. Pri tem sodišče izpostavlja, da je sam kandidat tisti, ki mora o svoji strokovni usposobljenosti prepričati razpisno komisijo v izbirnem postopku, ki je v konkretnem primeru, kot rečeno, obsegal več zaporednih faz. Enako stališče je sodišče že večkrat izrazilo, med drugim tudi v citirani sodni št. I U 1541/2015-17 z dne 11. 10. 2016 (v obrazložitvi pod tč. 17).

22. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa neutemeljene, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno v celoti zavrnilo ob ugotovitvi, da je bil ponovljeni postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je tudi izpodbijani dokončni upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen.

23. V konkretnem primeru je sodišče odločilo na seji senata in ni na glavni obravnavi ustno zaslišalo tožnice, glede na ustaljeno upravno sodno prakso glede odločanja v tovrstnih zadevah in je tožbene navedbe upoštevalo v pisni obliki (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po stališču Ustavnega sodišča, kot med drugim izhaja iz njegove odločbe št. Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006 (10. odstavek obrazložitve) mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.“ Tudi po stališču Vrhovnega sodišča, izraženem v zadevi št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012, mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Vendar tega v konkretnem primeru tožnica s svojimi navedbami ni izkazala, zato je sodišče odločilo na seji sodnega senata, brez oprave glavne obravnave in pri tem upoštevalo tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) glede sojenja na glavni obravnavi, po kateri mora biti ustna obravnava izvedena vsaj na eni stopnji sojenja, če so v zadevi sporna dejstva in stranka izrecno zahteva izvedbo konkretnega dokaza, kar bi lahko razjasnilo sporno vprašanje, razen če gre zgolj za pravno-tehnično odločitev, ki nima pomena za širšo javnost, pri čemer je pomembno tudi to, ali bi sojenje na glavni obravnavi po nepotrebnem podaljšalo sodne postopke in povečalo potrebne stroške. Sodišče v konkretnem primeru meni, da obseg sodne presoje zakonitosti izpodbijanega akta na seji sodnega senata, ki zajema tako dejanska kot pravna vprašanja in zgoraj navedeni razlogi za odločanje na seji sodnega senata v tem primeru ne odstopajo od sodne prakse ESČP. K točki 2:

24. Odločitev o stroškovnem zahtevku je sodišče sprejelo na podlagi določila 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.