Jedro

Priznanje terjatve v stečajnem postopku s strani stečajnega upravitelja pomeni, da bo terjatev v stečajnem postopku poravnana; s tem dejanjem stečajnega upravitelja za upnika odpade pravni interes za ugotovitveno tožbo, zato se tožba zavrže. V individualnem delovnem sporu, v katerem je tožen delodajalec v stečaju, ni dopustna dajatvena tožba, ampak le tožba na ugotovitev obstoja terjatve na podlagi napotitvenega sklepa stečajnega senata na podlagi 144.člena ZPPSL.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, 1.točka izreka sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in tožba zavrže, 2. točka izreka pa se delno spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, znižajo na znesek 23.332,00 SIT (namesto zneska 36.447,50 SIT).

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval, da sodišče naloži toženi stranki v plačilo odpravnino ob odhodu v pokoj v znesku, ki ga bo določala Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo na dan pisnega odpravka te odločitve (1. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 36.337,50 SIT, v osmih dneh pod izvršbo (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v obrazložitvi sodbe navedeno, da je bila terjatev iz naslova odpravnine pravočasno prijavljena v stečajnem postopku in priznana s strani stečajnega upravitelja. Ker tožniku odpravnina pripada, tožena stranka pa mu je še ni izplačala, bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi. Tožnik nadalje oporeka odločitvi o stroških postopka. Če bi tožena stranka v celoti in pravočasno izpolnila svoje obveznosti, do postopka ne bi prišlo. Tožnik tudi ni bil nikoli obveščen, kateri del njegovih terjatev je v stečajnem postopku priznan in iz katerega naslova, zato tudi ni mogel umakniti tožbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi tožbenemu zahtevku in odloči, da tožnik ni dolžan povrniti stroškov postopka toženi stranki.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi ugotovilo vsa odločilna dejstva oz. je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pri svoji odločitvi se je utemeljeno oprlo na določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/93), kljub temu pa je sprejeta odločitev nepravilna - sodišče bi moralo tožbo zavreči, ne pa zavrniti tožbeni zahtevek.

Upnik ima pravni interes za ugotovitveno tožbo za ugotovitev obstoja terjatve le, če je prijavil terjatev v stečajnem postopku v zakonskem roku, da se stečajni upravitelj lahko opredeli do terjatve v skladu z določilom 142. člena ZPPSL in jo bodisi prizna ali prereka. Kadar je terjatev prerekana, stečajni senat napoti upnika, da začne postopek pred sodiščem za ugotovitev prerekane terjatve (144. člen ZPPSL).

Upnik, ki ni pravočasno prijavil svoje terjatve, oziroma upnik, katerega terjatev ni bila preizkušena in prerekana v stečajnem postopku, ne more biti poplačan v stečajnem postopku. Zato nima pravovarstvenega interesa za tožbo na ugotovitev obstoja terjatve, ki je po 187. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77, 27/90) pogoj za vložitev ugotovitvene tožbe. Če pogoji za ugotovitveno tožbo niso izpolnjeni, je potrebno tožbo zavreči. Enako postopa sodišče tudi v primeru, če stečajni upravitelj prijavljeno terjatev prizna. Priznanje terjatve s strani stečajnega upravitelja pomeni, da bo terjatev v stečajnem postopku poravnana, s tem dejanjem stečajnega upravitelja pa za upnika odpade pravni interes za ugotovitveno tožbo.

V obravnavani zadevi tožnik tudi v pritožbi ne oporeka dejanskim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča glede priznanja terjatve s strani stečajnega upravitelja, meni pa, da bi moralo sodišče njegovemu zahtevku ugoditi, ker mu odpravnina pripada in je ni dobil izplačane. Stališče pritožnika ni pravilno. Če je terjatev priznana v stečajnem postopku, ni možno nadaljevanje pravdnega postopka do poravnave oziroma poplačila priznane terjatve, ker za to ni pravne podlage, prav tako pa v sodnem postopku, v katerem je toženo podjetje v stečaju, ni dopustna dajatvena tožba. Dopustna je le tožba na ugotovitev obstoja terjatve na podlagi napotitvenega sklepa stečajnega senata, kadar je terjatev prerekana, na podlagi 144. člena ZPPSL. Ker je bila v obravnavani zadevi terjatev priznana s strani stečajnega upravitelja, del terjatve iz naslova odpravnine pa je tožnik umaknil (priloga B2), je odpadel pravni interes za tožbo, saj bo tožnik prišel do poplačila vtoževane odpravnine v stečajnem postopku. V takšnem primeru ni dopustno meritorno odločanje o tožbenem zahtevku, ampak je potrebno tožbo zavreči (čeprav tožnik dajatvene tožbe ni spremenil v ugotovitveno, kar bi tekom postopka moral storiti, glede na to, da je bil nad toženo stranko po vložitvi tožbe uveden stečaj), v skladu s 187. členom ZPP. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu razveljavilo izpodbijano sodbo in zavrglo tožbo.

Delno pa je utemeljena pritožba glede odločitve o stroških postopka.

Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka, je sicer pravilna, saj je bila tožba zavržena - ker tožnik v sporu ni uspel, je po določbi 154. člena ZPP dolžan nasprotni stranki povrniti stroške. Vendar pa je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo previsoke stroške, ker pri odmeri stroškov ni dosledno spoštovalo določbe 155. člena ZPP, po kateri mora sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upoštevati samo stroške, ki so bili potrebni za pravdo.

Upoštevajoč veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 7/95) oz.

Tarifo o odvetniških stroritvah (Ur. l. RS, št. 10/91) je pritožbeno sodišče kot potrebne štelo naslednje stroške: 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 11.2.1994, 100 točk za zastopanje na obravnavi dne 30.9.1997, 50 točk za vlogo tožene stranke z dne 1.9.1997 (ne gre za pripravljalno vlogo, ampak le za obrazložen dopis - Tar. št. 33, 3. točka), tj. skupaj 300 točk ter 5 točk za materialne stroške, kar znaša 305 točk oz. 23.332,00 SIT (ob upoštevanju vrednosti točke 76,50 SIT). Višji priglašeni stroški za pravdo niso bili potrebni oz. presegajo nagrade, ki se po veljavni OT priznavajo za posamezna opravila. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o stroških tako, da je znižalo prisojene stroške na navedeni znesek.

Uveljavljani pritožbeni razlogi podani le v navedenem obsegu, v postopku pred prvostopenjskim sodiščem pa ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere je potrebno pri odločanju o pritožbi paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in na podlagi 2. odstavka 369. člena ZPP razveljavilo 1. točko izpodbijane sodbe in zavrglo tožbo, 2. točko izreka pa je delno spremenilo in znižalo stroške, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki, tako kot je razvidno iz izreka tega sklepa. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljelno in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo oz. odločitev o stroških postopka v sodbi sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/1/94).