Jedro

Podana je kršitev določbe postopka, ki določa, da se sodba strankam vroči v 30ih dneh od dneva, ko je glavna obravnava končana, saj je sodišče prve stopnje vročalo sodbo strankam po več kot petih mesecih. Vendar navedena kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, s katero je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino za nematerialno škodo, ki jo je utrpela v delovni nesreči.

Izrek

Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v točki I in II izreka delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 9.766,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2008 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (za 30.234,00 EUR) se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.340,00 EUR, v roku 15-ih dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 2.766,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2008 dalje do plačila in zavrnilo tožbeni zahtevek za 37.234,00 EUR (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 290,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka za izpolnitev obveznosti (II. točka izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje pred spremenjenim senatom. Pritožba navaja, da je tožeča stranka sodbo, ki je datirana z dne 12. 7. 2011 in je bila izdana po opravljeni javni glavni obravnavi dne 12. 7. 2011, prejela šele 15. 12. 2011, torej več kot pet mesecev po zaključku glavne obravnave. Po določilu 321. člena ZPP se takoj po koncu glavne obravnave izda sodba, ki jo razglasi predsednik senata. Po določilu 3. odstavka 321. člena ZPP pa v bolj zapletenih zadevah lahko sodišče odloči, da bo sodbo izdalo pisno, v takem primeru pa se sodba ne razglasi, temveč se vroči strankam v 30-ih dneh od dneva, ko je bila glavna obravnava končana. Glede na to, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o zapletenosti zadeve, zlasti zato, ker je bilo o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke odločeno z vmesno sodbo, je več kot očitno, da je sodišče nerazumno prekoračilo rok, ki ga določa 3. odstavek 321. člena ZPP. Tožeča stranka ocenjuje, da tako nerazumno dolg rok predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožeča stranka je v nesreči pri delu, ki se je pripetila pri toženi stranki dne 6. 4. 2010 in za katero ni bila niti najmanj odgovorna, utrpela naravnost grozljivo poškodbo, saj je izgubila 40 % mase desnega stegna kot izhaja iz izvedenskega mnenja. Ob takšni poškodbi, ki jo je utrpela tožnica, tedaj stara šele 23 let, je več kot očitno, da je skupna odškodnina v znesku 43.191,00 EUR, ki jo je dosodilo sodišče prve stopnje, bistveno prenizka. Tožeča stranka je v tožbi, v pripravljalnih vlogah in v svoji izpovedbi opisala vse okoliščine, v katerih je prišlo do nezgode ter o bolečinah, ki jih je trpela in še trpi kot telesne bolečine oziroma nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, psihične bolečine zaradi strahu, skaženosti in zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je v premajhni meri upoštevalo vrsto in obseg telesnih bolečin, ki so navedene v izvedenskem mnenju in izhajajo iz izpovedbe tožnice, predvsem vrsto nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, saj je bila na zdravljenju v bolnišnici 34 dni, na ambulantnih pregledih pri kirurgu 13-krat, na fizioterapevtskem zdravljenju v ambulanti 7-krat ter 3-krat pri pripravi operativnega posega pri jemanju vzorcev kriv in drugih tekočin za laboratorijske preiskave. Izpostavljena je bila rentgenskem sevanju, diagnostičnim preiskavam, morala je jemati zdravila proti bolečinam, uporabljati pripomočke za hojo, izvajati rehabilitacijo v zdravilišču. Tožnica je prepričana, da je zahtevek iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin ter nevšečnosti pri zdravljenju v znesku 25.000,00 EUR povsem utemeljen, sodišče pa je iz tega naslova priznalo odškodnino v višini 20.000,00 EUR, kar je prenizko. Iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožeča stranka vtožuje odškodnino v znesku 35.000,00 EUR, sodišče pa je iz tega razloga priznalo odškodnino ob upoštevanju invalidnine, ki jo od 1. 7. 2009 prejema v višini 48,92 EUR mesečno, v skupnem znesku 16.691,00 EUR. Pri tem izvedenec ni ocenil duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pri tožnici v procentih, temveč je le navedel, da je tožnica po končanem zdravljenju utrpela trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, recipročno moči odstranjenih delov mišic desnega stegna, ki so bile zlomljene z gibalno silo stiskalne naprave za hladno litje. Pri tem je navedel, da je invalidska komisija pri tožnici ocenila telesno okvaro v višini 40 %. Tožnica je prepričana, da je znesek 35.000,00 EUR, ki ga vtožuje iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti povsem utemeljen. Prav tako iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti tožeča stranka uveljavlja 12.500,00 EUR, sodišče pa je ocenilo, da je primerna odškodnina iz tega naslova 5.000,00 EUR. Tožnica je v svoji izpovedbi povedala, kako zelo jo moti poškodba, ki je vidna, kar pa izhaja tudi izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca, ki je natančno opisal deformacijo desnega stegna. Opisane brazgotine vzbujajo pozornost okolice, zlasti v času, ko so noge izpostavljene zunanjosti, pri nošenju kratkih hlač, kril ali na plaži. Gre za izjemno hudo deformacijo, ki pri drugih ljudeh vzbuja začudenje in pomilovanje, pri tožnici pa občutek, da se zelo slabo počuti ob iznakaženosti na nogi. Zaradi opisane poškodbe ne želi obleči kopalk. Posvetovala se je z zdravniki, ali bi bila možna plastična operacija. Dobila je odgovor, da ni možna, ker bi bilo potrebno tkivo vzeti iz drugega dela telesa, pri tem pa bi nastala ponovna brazgotina oziroma vidno pomanjkanje tkiva. Prisojeni znesek v višini 5.000,00 EUR je glede na opisane poškodbe zgolj simboličen, zato uveljavlja odškodninski zahtevek v višini 12.500,00 EUR. Že sam način, kako je prišlo do poškodbe dokazuje, da je tožnica utrpela ne le hud primarni strah, temveč tudi pravo grozo. Zaradi dolgotrajnosti zdravljenja pa je trpela tožnica več mesecev, zato je zahtevek iz naslova pretrpljenega strahu v znesku 5.000,00 EUR povsem utemeljen.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in je prepričana, da je prisojena odškodnina v višini 43.191,00 EUR primerna odškodnina za vrsto poškodbe, ki jo je utrpela tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba utemeljeno opozarja na določbo drugega odstavka 321. člena ZPP, ki določa, da kadar se opravi glavna obravnava pred senatom, izdajo sodbo predsednik senata in člani senata, ki so sodelovali na naroku, na katerem je bila glavna obravnava končana. Takoj po koncu glavne obravnave izda senat sodbo, ki jo razglasi predsednik senata. Po tretjem odstavku 321. člena ZPP lahko v bolj zapletenih zadevah sodišče odloči, da bo sodbo izdalo pisno. V takem primeru se sodba ne razglasi, temveč se vroči strankam v 30-ih dneh od dneva, ko je bila glavna obravnava končana. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje nerazumno prekoračilo rok, ki ga določa tretji odstavek 321. člena ZPP, ko je sodbo izdalo in vročilo strankam po več kot petih mesecih od dneva, ko je bila glavna obravnava končana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana kršitev določb pravdnega postopka, ki določa, da se sodba strankam vroči v 30-ih dneh od dneva, ko je bila glavna obravnava končana, saj je sodišče prve stopnje vročilo sodbo strankam po več kot petih mesecih, vendar navedena kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost te sodbe.

Tožnica izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu nepremoženjske škode, ki jo je sodišče povzelo po izvedeniškem mnenju in izpovedbi tožnice ter meni, da je sodišče zanjo priznalo prenizko odškodnino, kar pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Glede na dejanske ugotovitve o načinu nastanka poškodbe, izida in dolgotrajnosti zdravljenja ter trajnih posledic, je pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe preizkušalo ali je tožnica opravičena do odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode v znesku, ki ji ga je prisodilo sodišče prve stopnje.

V skladu z določili 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) prisodi sodišče pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti in strahu, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine sodišče presoja pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pazi pa tudi na to, da ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom pravične odškodnine. Sodišče mora torej pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje fizičnih bolečin, potek in čas zdravljenja, nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter s tem povezane psihične bolečine, ki jih je poškodovanec utrpel, trajanje in intenzivnost strahu glede na naravo poškodbe ter trajanje posledice, ki jih zaradi nezgode utrpi poškodovanec in se kažejo v splošnem zmanjšanju življenjskih sposobnosti. Poleg tega pa mora pri odmeri pravične odškodnine sodišče upoštevati tudi odškodnine, ki so v podobnih primerih že bile dosojene, kakor tudi ustrezna razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in za hujše primere poškodb.

Po oceni pritožbenega sodišča je utemeljena pritožbena navedba, da je prisojena odškodnina iz naslova strahu v višini 1.500,00 EUR in skaženosti v višini 5.000,00 EUR prenizka, neutemeljena pa je pritožbena navedba glede odškodnine za pretrpljene in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja, ki jo je sodišče prisodilo v višini 20.000,00 EUR in odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je sodišče prisodilo v višini 16.691,00 EUR.

Iz izvedeniškega mnenja dr. A.K. in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica utrpela odprti zlom z več kostnimi odklomki desne stegnenice, zmravljenje mišic desnega stopala, raztrganine z manjki kože, vezivne ovojnice in delov stegenskih mišic desnega stegna ter ohromelost mečnega živca desne goleni. Po klafisikatorju poškodb je poškodba tožnica opredeljena kot posebno huda telesna poškodba (1.2.1).

Glede prisojene odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in za pretrpljene bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je sodišče prve stopnje upoštevalo dejanske ugotovitve (3., 4. in 5. stran sodbe sodišča prve stopnje) in jih po oceni pritožbenega sodišča pravilno ovrednotilo. Glede na zgoraj navedene materialnopravne kriterije je prisodilo 20.00000 EUR odškodnine za telesne bolečine in pri tem upoštevalo vse neugodnosti, ki jih tožnica v pritožbi navaja. Upoštevalo je, da je tožnica trpela hude telesne bolečine eno uro ter telesne bolečine srednje hude intenzitete 25 dni, telesne bolečine srednje intenzitete so se pojavljale eno leto in tri mesece, telesne bolečine slabe intenzitete pa so se pojavljale 6 do 7 mesecev. Trpela je tudi nevšečnosti pri vsakem pregledu pri zdravniku in sicer pri zdravljenju v bolnišnici (34 dni), pri ambulantnih pregledih pri kirurgu (13-krat), pri fizioterapevtskem zdravljenju v ambulanti (7-krat), 3-krat pri pripravi operativnega posega, pri jemanju vzorcev krvi in drugih tekočin za laboratorijske preiskave, večkrat je bila izpostavljena rentgenskemu sevanju pri diagnostičnih preiskavah in zaradi opazovanja kostnine v predelu zdravljenja desne stegnenice, neprijetnosti pa je imela pri diagnostičnih preiskavah z markiranimi levkociti na nuklearni medicini, pri EMG diagnostiki stegenskega živca in živca meč ter pri jemanju zdravil proti bolečinam, pri uporabi pripomočkov za hojo, pri samorehabilitaciji in pri rehabilitaciji v zdravilišču. Tudi pri prisoji odškodnine za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti v višini 16.691,00 EUR je sodišče prve stopnje upoštevalo izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da se sorazmerno izgubi mase desnega stegna (40 %) po naporu pojavljajo težave v obliki utrujenosti pri določenih aktivnostih, ki trajajo dalj časa. Upoštevalo je tudi izpoved tožnice, da ne more dolgo hoditi ali se voziti s kolesom, saj ji manjka več kot polovica mase desnega stegna, da se s kolesom lahko vozi zgolj po ravnini, da zelo težko hodi v hrib, da zaradi iznakaženega stegna plava redko, da se ne vozi več z rolkami, ker jo je strah pred padcem, da pri daljšem stanju na mestu čuti utrujenost in ji pri tem zateka noga v gležnju in nad kolenom. Sodišče prve stopnje je ob tem upoštevalo, da je bila tožeča stranka ob škodnem dogodku stara 23 let in tudi da prejema invalidnino v višini 48,92 EUR mesečno, kar zmanjšuje prizadetost tožnice in ji gre zaradi tega ustrezno nižja odškodnina. V tem delu je tako pritožba neutemeljena in bi bila s prisojo višje odškodnine bi bila glede na dejansko podlago porušena razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

Iz izvedenskega mnenja izvedenca dr. A.K. je razvidno, da je tožnica utrpela hud primarni strah, ki je trajal nekaj sekund dokler se ni prepričala, da ji utrpela poškodba ne bo ogrozila življenja, medtem ko je sekundarni strah trpela v obliki zaskrbljenosti o načinu zdravljenja in o rezultatih le-tega ves čas uporabe pripomočkov za hojo (v času treh mesecev), ker je za njena vsakodnevna in delovna opravila potrebna dobra funkcija in stabilnost desne spodnje okončine. Manjša intenziteta zaskrbljenosti za rezultate zdravljenja je bila prisotna vse do zadnje fizikalne terapije v zdravilišču oziroma ob popolni ozdraviti omrtvelosti desnega mečnega živca (torej eno leto). Pritožba tako utemeljeno uveljavlja, da je tožnica utrpela ne le hud primarni strah, temveč tudi dolgotrajni strah za izid zdravljena in da je prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 1.500,00 EUR prenizka. Po stališču pritožbenega sodišča in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih je primerna odškodnina v višini 3.500,00 EUR.

Po oceni pritožbenega sodišča je utemeljena tudi pritožbena navedba, da je prisojena odškodnina iz naslova skaženosti v znesku 5.000,00 EUR prenizka. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca je razvidno, da je desno stegno tožnice v primerjavi z zdravim v spodnji tretjini spremenjeno in v obsegu tanjše za tri centimetre. V spodnjem delu stegna so ploščate brazgotine z zunanje strani in sicer v velikosti 13 x 11,5 cm in na notranji strani v isti višini 19 x 1 cm in so globine 1 cm. Med brazgotinami so v obliki trakov zdravi deli stegna spredaj v velikosti 7 x 5,5 cm in zadaj 6 x 4,4 cm. Na notranji strani stegna je nad ploščato brazgotino vidna brazgotina v obliki zadrge, velika 10 x 2 cm in pod brazgotino 5,5 x 2 cm (razvidno iz priloženih slik - A5). Opisane spremembe na zunanji in notranji strani spodnjega dela desnega stegna imajo vse znake vzbujanja pozornosti okolice, zlasti v času, ko so noge izpostavljene zunanjosti, pri nošenju kratkih hlač, kril ali na plaži. Po izpovedbi tožnica ne nosi oprijetih hlač, prosojnih ali prozornih tkanin in pri kopanju uporablja elastični steznik, da prekrije opisane brazgotine. Po oceni izvedenca je tožnica utrpela trajno dobro vidne brazgotine s spremembo oblike spodnjega dela desnega stegna in s srednje izraženimi znaki skaženosti. Po izpovedbi tožnica, ki je bila ob poškodbi bila stara 23 let, pazi, kako se obleče, saj je noga iznakažena. Po škodnem dogodku se oblači drugače, nosi večja oblačila, da prekrije iznakaženost, krila pa nosi do ali preko kolen. Ne nosi oprijetih hlač, ker se tedaj vidi deformirano stegno. Zaradi močne skaženosti se je posvetovala z zdravniki o plastični operaciji, pri čemer pa so ji pojasnili, da bi bilo tkivo možno odvzeti le z dela telesa, vendar bi se ponovno videlo pomanjkanje tkiva. Opisana skaženost po presoji pritožbenega sodišča terja višjo odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti od zneska 5.000,00 EUR, ki jo je tožnici prisodilo sodišče prve stopnje. Glede na načelo individualizacije višine odškodnine in nujnosti objektivizacije v smislu upoštevanja primerljive sodne prakse ter razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami, pritožbeno sodišče zaključuje, da bo z zvišanjem odškodnine za 5.000,00 EUR, dosojeno primerno zadoščenje za to obliko škode. Odškodnina v znesku 10.000,00 EUR je po presoji pritožbenega sodišča tista odškodnina, ki v skladu z merili iz 179. člena OZ ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Pritožbeno sodišče je v navedenem obsegu pritožbi delno ugodilo in odškodnino iz naslova strahu zvišalo za 2.000,00 EUR in iz naslova skaženosti za 5.000,00 EUR. Skupni znesek zadoščenja brez upoštevanja valorizacije akontacije tako 50.191,00 EUR, kar pomeni, upoštevaje razmerje v času izdaje prvostopenjske sodbe, 51,5 takratnih povprečnih neto plač.

Glede na zgoraj obrazloženo je po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožnica upravičena do višje odškodnine iz naslova strahu in skaženosti, zato je pritožbeno sodišče v tem delu njeni pritožbi ugodilo in zavrnilni del izpodbijane sodbe na podlagi 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da je tožnici prisodilo še del vtoževane odškodnine v višini 7.000,00 EUR, zaradi česar je znesek prisojene odškodnine, ki jo je tožena stranka po sodbi sodišča prve stopnje dolžna plačati tožnici (2.766,00 EUR), zvišalo na znesek 9.766,00 EUR. V preostalem pa je tožničino pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo zavrnilni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Če sodišče spremeni odločitev, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (165. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je upoštevalo pravilno odmero stroškov s strani sodišča prve stopnje in tožničin uspeh v pravdi glede na v pritožbenem postopku zvišano odškodnino. Stroški tožnice, odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (OT – Ur. l. št. 67/2002 in nadaljnji), upoštevajoč pri tem 32,3 % uspeh tožnice, znašajo 1.340,40 EUR.

Sodišče druge stopnje o pritožbenih stroških tožeče stranke ni odločalo, ker jih v pritožbenemu postopku ni priglasila, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni doprinesel k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).