Jedro

Pojem skaženosti je pravni standard, ki se presoja pa se po objektivnih in subjektivnih merilih. Objektivna merila so sprememba oškodovančeve zunanjosti, njihova opaznost oziroma vidnost, obseg in možnost zakrivanja, starost oškodovanca, itd. Nežni brazgotini na palcih obeh rok tožnika sta praktično neopazni. Omejena gibljivost palca levice za tožnika sama po sebi predstavlja le manjšo estetsko motnjo. Navedeno pomeni, da o skaženosti po objektivnih merilih ni mogoče govoriti. Tožnik zato ni upravičen do odškodnine zaradi skaženosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 29.131,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 29.100,00 EUR od 18. 11. 2007 do plačila, od zneska 9,47 EUR od 7. 11. 2006 do plačila in od zneska 21,90 EUR od 11. 4. 2007 do plačila ter da mora tožena stranka povrniti pravdne stroške v znesku 2.979,12 EUR, od tega znesek 800,04 EUR na transakcijski račun sodišča, znesek 2.179,08 EUR pa tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. V presežku (za plačilo zneska 9.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Navaja, da je glede na intenzivnost same nezgode in posledice, ki jih je utrpel, odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo prenizka. Meni, da je na podlagi ugotovitev sodne izvedenke in izpovedi tožnika ter primerljive sodne prakse upravičen do celotne vtoževane odškodnine zaradi telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem. Enako velja za prisojo odškodnine zaradi prestanega strahu. Ugotovitve sodne izvedenke glede odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v delu, kjer se ugotavlja, da lahko tožnik vse običajne aktivnosti opravlja nemoteno, da ni omejen pri športnih aktivnostih in da lahko z rokami opravlja vsa drobna opravila, so v nasprotju s prepričljivo izpovedjo tožnika. Upoštevaje navedeno in primerljivo sodno prakso, je tožnik upravičen do celotne zahtevane odškodnine iz tega naslova. Vprašanje, ali določena sprememba zunanjosti predstavlja skaženost, presoja sodišče. Ob objektivnem elementu, ki je bil nesporno ugotovljen, je pomemben tudi subjektivni element. Ker sta po mnenju tožnika oba podana, bi moralo sodišče prisoditi tudi zahtevano odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti. Glede odmere pravične denarne odškodnine se sklicuje in prilaga odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Meni, da je nepravilna odločitev o stroških postopka, saj bi moralo sodišče upoštevati, da je tožena stranka nasprotovala tudi temelju tožbenega zahtevka, glede katerega pa je tožnik v celoti uspel. Poleg tega je sodišče neutemeljeno priznalo tožniku za prvi pripravljalni spis zgolj 675 odvetniških točk namesto 900 odvetniških točk, kot mu pripada na podlagi tarifne številke 19/1 Odvetniške tarife. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se pavšalno sklicuje tudi tožnik v pritožbi, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da v obravnavanem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine za poškodbo, ki je povezana z delom pri toženi stranki – stečajnem dolžniku. V pritožbenem postopku gre torej za odločanje o dajatvenem zahtevku ­-­ prednostno terjatev v smislu 2. točke prvega odstavka 21. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007 in nadalj.).

Tožnik v pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je po njegovi oceni prenizka. Na podlagi 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) prisodi sodišče pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne in duševne bolečine ter strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode ter pri odmeri odškodnine sodišče presoja pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pazi pa tudi na to, da ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom pravične odškodnine. Sodišče mora torej pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje fizičnih bolečin, potek in čas zdravljenja, nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter s tem povezane psihične bolečine, ki jih je poškodovanec utrpel, trajanje in intenzivnost strahu glede na naravo poškodbe ter trajne posledice, ki jih zaradi nezgode utrpi poškodovanec in se kažejo v splošnem zmanjšanju življenjskih sposobnosti. Poleg tega pa mora pri odmeri pravične odškodnine sodišče upoštevati tudi odškodnine, ki so v podobnih primerih že bile dosojene, kakor tudi ustrezna razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in za hujše primere poškodb.

Tožnik je v delovni nezgodi utrpel odprt izpah prvega dlančično členčnega sklepa leve roke, odprt izpah medčlenčnega sklepa palca desnice, raztrganino mehkih tkiv – volarne plošče v predelu prvega dlančično členčnega sklepa levice in medčlenčnega sklepa palca desnice ter rano na levi palčni mišični blazinici in desnem palcu.

Prisojena odškodnina v višini 12.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah v višini 1.100,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 16.000,00 EUR je pravična, saj upošteva kriterije iz 179. člena OZ. Tožnik ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu nepremoženjske škode, ki jo je sodišče povzelo po izvedeniškem mnenju izvedenke medicinske stroke travmatologinje prof. dr. A.A. glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter strahu, pač pa meni le, da je sodišče zanju priznalo prenizko odškodnino, kar pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v zadostni meri upoštevalo vse okoliščine, ugotovljene na podlagi tožnikove izpovedi in mnenja sodnega izvedenca. Ugotovitve sodišča na osmi strani obrazložitve izpodbijane sodbe o telesnih bolečinah (hude bolečine so trajala 3 dni, srednje hude približno tri tedne, lahke pa skupaj še dva meseca, po tem času pa tudi občasne lažje bolečine ob obremenitvah rok in vremenskih spremembah) in nevšečnostih v zvezi z zdravljenjem (tridnevna hospitalizacija na oddelku za plastično kirurgijo UKC Maribor, kirurška oskrba, preveza kirurške rane, odstranjevanje šivov, odstranitev K žice iz palca levice, imobilizacija obeh palcev sprva z Bohlerjevima opornicama, nato z mavčnima longetama, začetno razgibavanje po odstranitvi imobilizacije, ambulantna fizioterapija, hoja na kontrolne preglede k specialistu in osebnemu zdravniku, uživanje protibolečinskih tablet, prejemanje injekcij, rentgensko slikanje), ki jih je tožnik prenašal v obdobju od 8. 8. 2006 do 16. 4. 2007, kolikor je trajal bolniški stalež, ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine iz tega naslova.

Neutemeljeno je tudi tožnikovo zavzemanje za zvišanje odškodnine za prestani strah. Čeprav je tožnik sam trdil, da je ob nezgodi padel v nezavest, kar bi pomenilo, da v tožnikovem primeru ne bi bilo mogoče govoriti o primarnem strahu, pa iz medicinske dokumentacije in mnenja izvedenke izhaja, da je tožnik pretrpel intenziven strah ob nezgodi v trajanju tri dni, prav tako pa je bil objektivno upravičen tudi strah za izid zdravljenja, ki pa je prenehal po treh mesecih. Na odmero odškodnine iz tega naslova ne more vplivati okoliščina, da je tožnik bil več kot tri mesece v bolniškem staležu. Ni dokazano, da bi tožnik ves čas bolniškega staleža doživljal intenziven strah za svoje zdravje do takšne mere, da bi presegalo doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje. Znesek 1.100,00 EUR glede na vrsto poškodbe in potek zdravljenja predstavlja ustrezno satisfakcijo za prestani strah, medtem ko bi bil višji znesek iz tega naslova tudi po presoji pritožbenega sodišča pretiran.

Tudi glede odmerjene odškodnine v znesku 16.000,00 EUR zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in skladna z določbo 179. čl. OZ. V tem delu tudi ni utemeljena tožnikova pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje glede omejitev pri športnih aktivnostih upoštevati le njegovo izpoved, saj o težavah pri igranju nogometa zaradi poškodbe rok tožnik na zaslišanju ni povedal ničesar. Vse ostale težave pri opravljanju aktivnosti, ki jih je tožnik navajal in ki so objektivizirane z mnenjem izvedenke medicinske stroke, pa so bile vključno z upoštevanjem tožnikove starosti 37 let v času delovne nezgode in poklica tesarja pri odmeri odškodnine iz navedenega naslova ustrezno upoštevane. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v večji meri upoštevati vsebino tožnikove izpovedi in prisoditi višjo odškodnino.

Tožnik ni upravičen do odškodnine zaradi skaženosti. Pojem skaženosti je pravni standard, katerega vsebino popolnjuje sodna praksa, presoja pa se po objektivnih in subjektivnih merilih. Objektivna merila so sprememba oškodovančeve zunanjosti, njihova opaznost oziroma vidnost, obseg in možnost zakrivanja, starost oškodovanca, itd. Ker izvedenka medicinske stroke v pisnem mnenju ugotavlja, da sta nežni brazgotini na palcih obeh rok praktično neopazni, omejena gibljivost palca levice za tožnika sama po sebi predstavlja le manjšo estetsko motnjo, o skaženosti po objektivnih merilih ni mogoče govoriti.

Skupno odmerjena odškodnina v znesku 29.100,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, približno 30 takratnih povprečnih mesečnih neto plač. Ta tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravilno izpolnitev pravnega standarda pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo (prim. odločbe VS RS opr. št. II Ips 87/1996, II Ips 459/2000 in II Ips 843/2005), hkrati pa zajema vse individualne značilnosti primera. Iz zadev (opr. št. II Ips 195/98, II Ips 741/2005 in II Ips 33/99), ki jih za primerjavo ponuja tožnik, izhajajo drugačne vrste poškodb kot v obravnavanem primeru, zato primerjava s temi zadevami ni utemeljena.

Prav tako tožnik neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje naredilo napako pri odločanju o stroških postopka, ker bi moralo o njih odločati posebej glede temelja in posebej glede višine. V pravdi je tožnik zmagal samo deloma in je upravičen do povrnitve deleža svojih pravdnih stroškov, ustreznega razmerja med prisojenim in zahtevanim. V konkretnem primeru je bilo tožniku prisojenega 75 % od zahtevanega in ta uspeh je tudi odločilen za odmero njegovih pravdnih stroškov. V zvezi z obravnavanjem podlage odškodninske obveznosti tožene stranke, tožniku niso nastali posebni stroški postopka, zato ni podlage za uporabo principa, da se uspeh stranke ugotavlja ločeno glede temelja in ločeno glede višine (prim. odločbo VS RS opr. št. II Ips 530/2005). Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta (38.931,37 EUR) pri odmeri stroškov tožniku pravilno priznalo stroške sestave prve pripravljalne vloge v vrednosti 675 odvetniških točk. Takšna odmera temelji na 2. točki tarifne številke 13 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.), po kateri stroški sestave obrazložene vloge med postopkom v delovnih sporih znašajo 75 % stroškov vrednosti sestave tožbe. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov, iz katerih se prvostopenjska sodba izpodbija in tudi ne razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.