Jedro

Tožnik sam pojasnjuje, da ne zahteva razlike v plači med plačo za VI. tarifni razred (kot jo je prejemal po prejšnji pogodbi o zaposlitvi) in plačo za V. tarifni razred na podlagi dejansko opravljenega dela od novembra 2017 dalje. Torej ne gre za spor iz naslova plačila za dejansko opravljeno višje vrednoteno delo. Vseeno pa poudarja, da kljub spremembam v aktu o sistemizaciji delovnih mest in kljub sklenitvi nove pogodbe dejansko opravlja isto delo. S tem v zvezi vztraja, da naj mu toženka preneha nalagati oziroma od njega zahtevati opravljanja del in nalog ''samostojno spremljanje vaj in predstav'' in ''pripravo, namestitev in vzdrževanja zvočne tehnike'', ki nista več v opisu na novo sistemiziranega delovnega mesta, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožnik prikazuje, da naj bi bil izvzem teh dveh nalog odločilen za znižano zahtevnost ter s tem povezano znižano vrednotenje delovnega mesta, ter toženki očita kot nedopustno, da še nadalje oziroma vseskozi opravlja obe nalogi. Zlasti s tem je utemeljeval tudi odškodninski zahtevek, sodišče prve stopnje pa mu pravilno ni sledilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklep sveta zavoda z dne 2. 2. 2018 razveljavi; da toženka ne sme tožniku nalagati oziroma od njega zahtevati opravljanja del in nalog ''samostojno spremljanje vaj in predstav'' in "priprava, namestitev in vzdrževanje zvočne tehnike", ki presegajo obseg del in nalog po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 11. 2017 za delovno mesto mojster luči, (šifra ...); ter da je toženka dolžna tožniku plačati 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan povrniti stroške postopka v višini 16,06 EUR, v roku 15 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je med delovnim mestom za VI. tarifni razred, ki ga je zasedal do podpisa nove pogodbe o zaposlitvi leta 2017, in novim delovnim mestom za V. tarifni razred, razlika v tem, da opis slednjega ne vsebuje več nalog: ''samostojno spremljanje vaj in prestav'' in ''priprava, namestitev in vzdrževanja zvočne tehnike''. Tožnik dejansko še naprej opravlja iste naloge, ima pa za tri plačilne razrede nižjo plačo. Toženka je le navidezno izvedla reorganizacijo dela. Gre le za formalno, ne tudi za dejansko spremenjeni opis nalog tožnikovega delovnega mesta. S tem, ko sta bili ''zbrisani'' dve nalogi, se je zmanjšal obseg in zahtevnost nalog. Novo pogodbo je podpisal, ker so bile naloge drugačne, obseg manjši. Zato je zahteval, da mu toženka ne nalaga več nalog, ki niso vsebovane v opisu delovnega mesta. Sporni nalogi nista zajeti v opisu ''druga potrebna dela in naloge po navodilih direktorja''. To, da je toženka tožniku ponudila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki ustreza njegovi izobrazbi, je le formalno pravilno, ne pa tudi dejansko, saj še naprej opravlja isto delo. Pomemben je institut dejanskega opravljanja dela. Potreba po tožnikovem prejšnjem delu ni prenehala. Ponudba nove pogodbe o zaposlitvi je bila nezakonita. Če je poslovi razlog navidezen, je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (Pdp 930/2016, Pdp 966/2018). Nekdanja direktorica je izpovedala o razlogih za tožnikovo zaposlitev na delovnem mestu za VI. stopnjo izobrazbe. A.A. je potrdil, da obstaja potreba po opravljanju del, ki ustrezajo VI. stopnji izobrazbe. Toženka bi morala navedeno upoštevati pri oblikovanju akta o sistemizaciji delovnih mest. Tožnik je v odsotnosti izobraževalnega programa pridobil certifikat o nacionalni poklicni kvalifikaciji. Delavcu pripada plačilo za delo, ki ga dejansko opravlja. Tudi če bi pritožbeno sodišče menilo, da je bila premestitev zakonita, je še vedno odločilno dejansko delo in s tem povezane pravice (VIII Ips 306/2009). Tožnik je že v postopku na prvi stopnji navedel, da se zaveda, da mu toženka ne more priznati VI. stopnje izobrazbe, ter da ne more biti upravičen do razlike v plači med V. in VI. stopnjo izobrazbe. Ker od delodajalca ni mogoče izsiliti zaposlitve na delovno mesto za VI. stopnjo izobrazbe, mu je preostalo le zahtevati, da mu ne odreja več del, ki jih ne zajema njegovo delovno mesto. Sodišče je menilo, da naloga ''samostojno spremljanje vaj in prestav'' pač sodi k bistvenim opravilom delovnega mesta. Če bi to držalo, bi moralo biti to kot temeljna naloga navedeno v opisu nalog delovnega mesta (VIII Ips 40/2013). Ne more pa takšna naloga soditi pod ''druga dela in naloge po navodilih direktorja''. Pavšalno pojasnilo sodišča, da se delo pač opravlja samostojno, ne zadostuje. Sodišče je zgolj sledilo izpovedi direktorja, ni je ocenilo v povezavi z drugimi dokazi. Sodba s tem v zvezi ni obrazložena. Šlo je za izigravanje, šikaniranje tožnika. Manjka obrazložitev glede naloge ''priprava, namestitev in vzdrževanja zvočne tehnike''. Nesprejemljivo je različno plačilo za enako delo. Tožnik je bil po prejšnji pogodbi bolje plačan. Uveljavlja diskriminacijo. Ker sta se dve članici sveta zavoda udeležili usposabljanja bistveno po poteku 6-mesečnega zakonskega roka, bi morali biti razrešeni. Ker ju toženka ni razrešila, je ravnala protipravno, sklep pa je nezakonit. Ker je toženka ravnala nezakonito, ko je s tožnikom sklenila novo pogodbo o zaposlitvi in od njega zahteva ponavljajoče se opravljanje nalog, ki presegajo naloge po pogodbi o zaposlitvi, mu pripada odškodnina v višini 3.000,00 EUR. Toženka je naklepno degradirala tožnika, se pri tem poslužila fiktivne reorganizacije ter se zavedala, da od tožnika zahteva opravljanje del, ki jih ni dolžan opravljati. S tem je izkazana protipravnost. Ni res, da med tožnikom in direktorjem niti ni bilo priložnosti za mobing. Ni odločilna le elektronska korespondenca. Tožnik se je zaradi ravnanja toženke počutil manjvrednega in ponižanega, zato uveljavlja odškodnino za telesne in dušene bolečine. Sodišče brez utemeljenih razlogov ni izvedlo dokazov glede zatrjevane škode (dve priči, izvedenec psihiatrične stroke), anticipiralo je dokazno oceno. Ne zadostuje navedba, da naj bi se dokazni predlogi nanašali na pravno nerelevantna dejstva. Tožnik kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja še zato, ker sodišče ni obrazložilo, zakaj naj bi bila ponudba nove pogodbe o zaposlitvi potrebna, kako ravnati, ko ne obstoji ustrezni izobraževalni program, ali je sprememba akta o sistemizaciji pomenila izgovor za nezakonito degradacijo tožnika, kakšna je razlika med delovnim mestom mojster luči za V. in za VI. stopnjo izobrazbe. Sodba ne vsebuje dokazne ocene. Sodišče se ni izjavilo o zatrjevanih dejstvih, pomembnih za odločitev (kršitev 22. člena Ustave RS, 6. člena EKČP).

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da ni ravnala protipravno, pač pa je novi direktor odpravil prejšnje nepravilnosti – spremenjen je bil akt o sistemizaciji ter s tožnikom sklenjena ustrezna pogodba o zaposlitvi. Izobrazba je dopustno merilo ''diskriminacije'' pri določitvi različnega tarifnega razreda. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na primere, ki se nanašajo na odpovedi ter na plačilo za dejansko delo, saj to ni predmet tega spora. Tudi očitek neobrazloženosti sodbe in napačne zavrnitve dokaznih predlogov ni utemeljen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je pri toženki oziroma njenemu predniku zaposlen že od 18. 6. 2004. Na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 1. 2009 je zasedal delovno mesto mojster luči, šifra ..., ki je bilo na podlagi Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 2. 12. 2008 razvrščeno v VI. tarifni razred, z zahtevano VI. stopnjo izobrazbe za zasedbo delovnega mesta. V letu 2017 je bil navedeni akt spremenjen tako, da je bilo sistemizirano novo delovno mesto mojster luči, šifra ..., razvrščeno v V. tarifni razred, z zahtevano V. stopnjo izobrazbe za zasedbo delovnega mesta, obenem je bilo črtano delovno mesto mojster luči, šifra .... Tožnik je 10. 11. 2017 s toženko sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto mojster luči, šifra ..., kar je tudi ustrezalo njegovi V. stopnji izobrazbe. Med navedenima delovnima mestoma je razlika v tem, da sta pri novo sistemiziranem delovnem mestu izvzeti nalogi: "samostojno spremlja vaje in predstave" in "pripravi, namesti in vzdržuje zvočno tehniko". Plačilo za delo pa je po novi pogodbi nižje za tri plačne razrede.

7. Tožnik sam pojasnjuje, da ne zahteva razlike v plači med plačo za VI. tarifni razred (kot jo je prejemal po prejšnji pogodbi o zaposlitvi) in plačo za V. tarifni razred na podlagi dejansko opravljenega dela od novembra 2017 dalje. Torej ne gre za spor iz naslova plačila za dejansko opravljeno višje vrednoteno delo. Vseeno pa poudarja, da kljub spremembam v aktu o sistemizaciji delovnih mest in kljub sklenitvi nove pogodbe dejansko opravlja isto delo. S tem v zvezi vztraja, da naj mu toženka preneha nalagati oziroma od njega zahtevati opravljanja del in nalog ''samostojno spremljanje vaj in predstav'' in ''pripravo, namestitev in vzdrževanja zvočne tehnike'', ki nista več v opisu na novo sistemiziranega delovnega mesta, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožnik prikazuje, da naj bi bil izvzem teh dveh nalog odločilen za znižano zahtevnost ter s tem povezano znižano vrednotenje delovnega mesta, ter toženki očita kot nedopustno, da še nadalje oziroma vseskozi opravlja obe nalogi. Zlasti s tem je utemeljeval tudi odškodninski zahtevek, sodišče prve stopnje pa mu pravilno ni sledilo.

8. Za presojo, ali je bilo v opisanem ravnanju toženke v razmerju do tožnika res kaj protipravnega, je ključna povsem druga okoliščina - da je toženka s ponudbo nove pogodbe, ki jo je tožnik sprejel, sanirala nepravilnost iz preteklih let, ko je tožniku priznavala plačo za VI. stopnjo izobrazbe, četudi te ni imel. V ugotovitvah sodišča ni nobene podlage za zaključek, da je toženka tožniku namerno škodovala. Ravnala je v smeri vzpostavitve zakonitega stanja, ne pa protipravno.

9. Tožnik sam navaja, da se na podlagi certifikata o nacionalni poklicni kvalifikaciji, raven kvalifikacije ..., ne more šteti, da ima pridobljeno VI. stopnjo izobrazbe. Priča B.B. (ki je od 2004 do 2015 opravljala funkcijo direktorice toženke) je sicer izpovedala o razlogih za tožnikovo zaposlitev na delovnem mestu za VI. stopnjo izobrazbe (obseg in zahtevnost del ter okoliščina, da v Sloveniji ne obstoji izobraževalna ustanova za poklic VI. stopnje izobrazbe, ki ga opravlja tožnik), kar pa še ne pomeni, da so bili ti razlogi pravno upravičeni. Zato sklicevanje pritožbe na njeno izpoved ni pomembno, predvsem pa nima večje teže od okoliščine, da tožnik za zasedbo prejšnjega delovnega mesta ni imel zahtevane izobrazbe ter da tožena stranka ni ravnala protipravno, ko je tožniku prenehala priznavati plačo za VI. tarifni razred. Vprašanje, kako ravnati, ko ne obstoji ustrezni izobraževalni program, presega okvir tega spora. Zato pritožbeni očitek neobrazloženosti s tem v zvezi ni utemeljen.

10. Pred sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi je toženka spremenjeno delovno mesto sistemizirala v aktu o sistemizaciji delovnih mest. Pri tem je po ugotovitvi sodišča prve stopnje ravnala v skladu z določbami Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) in Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), česar tožnik niti ne izpodbija. V skladu s petim odstavkom 7. člena ZSPJS ter tretjim odstavkom 9. člena ZSPJS se lahko sistemizira le tista delovna mesta, ki so navedena v Katalogu funkcij, delovnih mest in nazivov. Iz le-tega izhajata dve različni delovni mesti mojster luči, in sicer delovno mesto šifra ..., ki sodi v VI. tarifni razred, ter delovno mesto šifra ..., ki sodi v V. tarifni razred. V aktu toženke je šlo torej za dopustno sistemiziranje slednjega delovnega mesta. Glede na predmet spora ni relevantno vprašanje, ki izpostavlja pritožba, v čem je razlika med delovnim mestom mojster luči za V. in za VI. stopnjo izobrazbe. Tudi ni pomembno, ali je pri toženki res še nadalje obstajala potreba po opravljanju del, ki ustrezajo VI. stopnji izobrazbe, saj te tožnik itak ni imel, predvsem pa ne ne zahteva plačila za dejansko opravljeno višje vrednoteno delo.

11. Bistveno je, da je bila s tožnikom na zakoniti podlagi sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto, ustrezno njegovi izobrazbi. Ni šlo za izigravanje, šikaniranje tožnika. Iz sodbe jasno izhaja, da po presoji sodišča sprememba akta o sistemizaciji ni bila izgovor za nezakonito degradacijo tožnika. Pogodba o zaposlitvi je bila veljavno sklenjena. Tožnik je ne izpodbija. Kot sam pravilno navaja v pritožbi, od delodajalca niti ni možno iztožiti zaposlitve na delovnem mestu za VI. stopnjo izobrazbe. Zato uveljavlja kršitev pravic iz delovnega razmerja (ker opis nalog delovnega mesta ne vsebuje več dveh nalog, ki jih tožnik še naprej opravlja - češ da je dolžan opravljati naloge, ki presegajo okvir nalog njegovega delovnega mesta) ter s tem povezano odškodninsko odgovornost toženke.

12. Tožnik z navedbami, da je šlo za navidezno reorganizacijo, ker sam še naprej opravlja isto delo, napačno uveljavlja toženkino protipravnost, kot relevantno za ta spor. S tem v zvezi se neutemeljeno sklicuje na primere iz naslova redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v katerih je bistveno, da se kljub spremenjenemu aktu o sistemizaciji delovnih mest ugotovi, da dejansko ni prenehala potreba po delu pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi in se zaradi zgolj navidezne reorganizacije ugotovi nezakonitost odpovedi. Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za problematiko odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato razlogi za nezakonitost odpovedi po primerih iz sodne prakse, ki jih izpostavlja pritožba, niso upoštevni.

13. V tem sporu tudi ne gre za presojo zakonitosti odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Prav tako tožnik ne izpodbija premestitve. Zato so navedbe o tem, kakšna je bila ponujena pogodba o zaposlitvi, v čem so bili razlogi za sklenitev nove pogodbe, nepomembne. Ker ne gre za odločilna dejstva, pritožba tudi s tem v zevzi neutemeljeno uveljavlja neobrazloženost. 14. Glede zatrjevane kršitve pravic iz delovnega razmerja je sodišče prve stopnje ustrezno raziskalo, ali je res potrebno s sodbo toženki naložiti naj tožniku ne nalaga oziroma od njega zahteva opravljanja del in nalog ''samostojno spremljanje vaj in predstav'' ter ''pripravo, namestitev in vzdrževanja zvočne tehnike''. Tožnik izpodbijani sodbi glede tega neutemljeno očita neobrazloženost. Glede naloge ''samostojno spremljanje vaj in predstav'' iz izpodbijane sodbe izhaja, da je ta naloga sama po sebi, četudi ni (več) izrecno navedena v opisu nalog delovnega mesta, nujna za tožnikovo izvajanje dela. Sodišče prve stopnje je pri tem resda poudarilo izpoved direktorja toženke (da je samoumevno, da tožnik brez navedenega ne more opraviti nalog svojega delovnega mesta), ne drži pa, da sodišče tega dokaza ni ocenilo v povezavi z drugimi dokazi (8. člen ZPP), pri čemer pritožba niti ne pojasni, kateri dokazi naj bi bili spregledani. Samostojno izvajanje naloge ne odraža specifično nalogo, ki bi posebej opredeljevala posebnosti tožnikovega dela. Opis delovnega mesta sicer vsebuje 10 alinej nalog, iz katerih jasno izhaja predstava o zahtevanih nalogah na tožnikovem delovnem mestu. Sporna naloga tudi ne odraža višje zahtevnosti delovnega mesta. Tožnik neutemeljeno vztraja, je šlo očitno za temeljno nalogo, ki bi morala biti izrecno navedena v opisu nalog delovnega mesta, ne pa da se jo uvršča npr. pod ''druga dela po navodilih direktorja''. Pri tem se tožnik sklicuje na judikat VIII Ips 40/2013, ki pa nima nobene zveze z obravnavanim primerom, niti smiselno ga ni mogoče razlagati tožniku v korist - določene naloge delovnega mesta sicer res niso bile izrecno navedene v opisu nalog, kar pa ni pomenilo, da delavcu teh del ni bilo treba opravljati, saj je njihovo neizvrševanje pomenilo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in s tem krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

15. Tudi v ugotovitvah sodišča prve stopnje glede izvajanja ''priprav, namestitev in vzdrževanja zvočne tehnike'' ni podlage za ugoditev zahtevku. Sodišče je namreč ugotovilo, da se izvajanje teh del od tožnika ne zahteva, opravlja pa jih po dogovoru s sodelavcem. Oprlo se je na izpoved direktorja toženke in navedenega sodelavca, ki je zaposlen na delovnem mestu tonski tehnik od leta 2006. Ta je izpovedal, da lahko tožnik dela na mešalni mizi za ton ali z lučmi, medtem ko sam dela z lučmi, čeprav je tonski tehnik. Pojasnil je, da mu je tožnik, ko se je zaposlil pri toženki, dal na izbiro, ali bi delal na mešalni mizi za ton ali z lučmi, odločil se je za luči. Tožnik, ki v pritožbi neutemeljeno uveljavlja neobrazloženost sodbe, niti ne izpodbija dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, na kateri temelji zavrnitev zahtveka, da nalogo glede zvočne tehnike opravlja prostovoljno.

16. Tožnik, ki je bil po prejšnji pogodbi bolje plačan, uveljavlja diskriminacijo, sklicujoč se na nedopustno različno plačilo za enako delo. Vendar pa institut diskriminacije predpostavlja neenako obravnavo delavca v primerjavi z drugimi osebami, ne pa s samim sabo (6. člen ZDR-1). Zato je pritožba tudi v tem delu neupoštevna.

17. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka od tožnika ne zahteva opravljanja del in nalog, ki bi presegala obseg del in nalog po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 11. 2017, je izpodbijani sklep sveta zavoda z dne 2. 2. 2018 pravilno obdržalo v veljavi. Pri tem je pravilno presodilo, da v sestavi organa ni bilo nepravilnosti, ki bi vplivale na zakonitost sklepa. Tožnik neutemejeno vztraja, da bi morali biti C.C. in D.D. razrešeni kot članici sveta zavoda. Sklicuje se na tretji odstavek 42. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK,- Ur. l. RS, št. 96/2002 in nasl.), da se mora član sveta v šestih mesecih od nastopa mandata udeležiti programa usposabljanja, katerega vsebino, obseg in način izvedbe določi minister. Člana sveta, ki se programa usposabljanja v skladu s tem členom ne udeleži, se razreši oziroma odpokliče. Četudi sta se navedeni, ki sta bili v svet zavoda imenovani 30. 8. 2016, udeležili usposabljanja po poteku navedenega 6-mesečnega roka, in sicer 19. 9. 2017 oziroma 3. 10. 2017, pa zamuda roka ne pomeni kršitve, ki bi imela za posledico nezakonitost sklepa z dne 2. 2. 2018. Zatrjevana nepravilnost – da bi ju toženka morala razrešiti, ne more imeti za posledico razveljavitev sklepa.

18. Glede na navedeno sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo podlage za odškodninsko odgovornost toženke. Pri tem je resda navedlo, da je bilo med tožnikom in direktorjem toženke tudi sicer malo neposrednega stika, komunikacijo v elektronskih sporočilih pa je ocenilo za ustrezno. Vseeno pa je jasno poudarilo, da je bilo bistvo odškodninskega zahtevka v trditvah o nedopustnem nalaganju dela (dve sporni nalogi) ter znižanju plače, česar pa sodišče, kot zgoraj obrazloženo, ni ugotovilo. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je toženka od njega zahtevala ponavljajoče se opravljanje nalog, ki presegajo naloge po pogodbi o zaposlitvi. Ker sodišče prve stopnje že toženkinega protipravnega ravnanja ni ugotovilo, se utemeljeno ni ukvarjalo z ostalimi predpostavkami odškodninske odgovornosti (škoda, vzročna zveza, krivda) in je zahtevek v višini 3.000,00 EUR že po temelju zavrnilo. Tožnik sicer vztraja, da se je zaradi ravnanja toženke počutil manjvrednega in ponižanega ter je trpel telesne in dušene bolečine, kar pa ob izostanku ugotovitev o protipravnem ravnanju toženke ni upoštevno. Zato tudi ne drži pritožbena navedba, da sodišče brez utemeljenih razlogov ni izvedlo dokazov glede zatrjevane škode (dve priči, izvedenec psihiatrične stroke), saj so se ti dokazni predlogi nanašali na nerelevantna dejstva. S tem v zvezi ni šlo za vnaprejšnjo dokazno oceno, saj se sodišče, ker že protipravnosti ni ugotovilo, do škode sploh ni opredelilo.

19. Kot je razbrati tudi iz obrazložitve te sodbe, se pritožbeno sodišče sicer strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki se je pri tem izjavilo tudi o vseh relevantnih zatrjevanih dejstvih. Zato pritožbeno sodišče ne ugotavlja kršitve 22. člena Ustave RS ter tudi ne 6. člena EKČP. 20. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

21. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje pritožbene stroške. Toženka stroške odgovora na pritožbo ni priglasila (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).