Jedro

Upravičenci za uveljavljanje pravic iz zakona o denacionalizaciji so lahko le pravni nasledniki lastnikov premoženja, ki jim je bilo to podržavljeno, te lastnosti pa nimajo pravni nasledniki osebe, na katero je bivši lastnik to podržavljeno premoženje prenesel s kupoprodajno ali drugo pogodbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Oddelka za varstvo okolja in urejanje prostora ter promet in zveze občine z dne 5.3.1993, s katerim je zavrgel zahtevo tožeče stranke, ker je ugotovil, da po določbah zakona o denacionalizaciji - ZDEN ta ni niti upravičenka, niti upravičena vlagateljica zahteve. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe nesporno izhaja, da so bili poslovni prostori v pritličju hiše, podržavljeni O. in R.J. V upravnih spisih tudi ni dokaza, da bi bila tožeča stranka pravna naslednica po prejšnjih lastnikih, kar tožeča stranka niti ne zatrjuje. Zato tožeče stranke ni mogoče šteti za upravičenko niti osebo, ki bi bila v danem primeru upravičena uveljavljati pravice po 15. členu ZDEN. Te pravice ji tudi ne gredo po dodatku h kupni pogodbi z dne 28.2.1968, saj prodajalec ni mogel prenesti s pogodbo več pravic na kupca, kot ji je imel sam.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je res, da sta bivša lastnika spornega poslovnega prostora O. in R.J. in da tožeča stranka ni njuna dedinja. Tožeča stranka v normalnih razmerah ne bi oporekala ugotovitvi tožene stranke v zvezi z dodatkom h kupni pogodbi, češ da prodajalec v času sklenitve navedenega dodatka ni mogel prenesti več pravic na kupca, kot jih je imel sam, vendar pa je taka ugotovitev vprašljiva ob reševanju sporov v zvezi z ZDEN. Ta zakon je "revolucionaren" zakon , ki do včeraj povsem legalne odločbe državnih organov postavlja na glavo. Določba 81. člena navedenega zakona v izrecnem nasprotju s splošnim pravilom "nemo plus iuris trans ere potest quam ipse habet", od denacionalizacijskih upravičencev pričakuje, da so v oporokah razpolagali z nacionaliziranim, torej s svojim bivšim in tedaj tujim premoženjem. V navedenem primeru je tožeča stranka dedinja kupcev navedenega poslovnega prostora. Prodajalčeva volja je izražena z dodatkom h kupni pogodbi z dne 28.2.1968, v katerem je navedeno, da prodajalec odstopa kupcema vse pravice, ki so nastale in bodo nastale v zvezi z nacionaliziranimi prostori. Čeprav ni dvoma, da ima 1. odstavek 15. člena ZDEN pri pojmu pravni nasledniki v mislih univerzalno pravno nasledstvo, pa bi po po mnenju tožeče stranke pojem pravnega nasledstva v ZDen morali uporabljati širše, torej tudi za druge primere nasledstva. Če se sledi osnovni intenciji zakona, da se z njim popravijo pretekle krivice, bi morali temu cilju slediti v največji možni meri, zlasti če se s tem ne povzročajo nove krivice. Zato bi bilo v skladu z določbo 15. člena ZDen, če bi za navedeni sklenjeni pravni posel med živimi dopustili enako svobodo razpolaganja, kakršna je po določbah 81. člena ZDen očitno povsem normalna in pričakovana pri oporočnih razpolaganjih. Zato predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožbeni ugovor se dejansko nanaša na vprašanje pravne razlage pojma pravnega nasledstva iz 15. člena ZDen. V sporni zadevi gre za vprašanje ali sta prvostopni organ in tožena stranka pravilno odločila oziroma ali sta pravilno uporabila navedeno določbo ZDen. Sodišče je presodilo, da sta oba navedena organa odločila v skladu z določbami ZDen in še posebej glede na določbe 3., 4., 15. in 67. člena ZDen sodišče meni, da je pravna razlaga, ki jo navaja tožeča stranka, neutemeljena. Kolikor bi zakonodajalec želel rešiti navedeno vprašanje na tak način, bi moral to izrecno določiti v zakonu in sicer na podoben način, kot je to rešil v 81. členu zakona, na katerega se tožeča stranka posebej sklicuje. Ker pa tega zakonodajalec ni uredil, ZDen pa v 67. členu posebej določa, da se odločba o denacionalizaciji glasi na ime upravičenca - prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja, v 15. členu pa določa, da če so upravičenci do denacionalizacije iz 3., 4. in 5. člena tega zakona umrli ali so razglašeni za mrtve, so upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona njihovi pravni nasledniki, po mnenju sodišča ni pravne podlage za tako široko pravno razlago pravnega nasledstva kot jo predlaga tožeča stranka. Kupoprodajna pogodba oziroma njen dodatek glede spornega poslovnega prostora je bila med starši tožeče stranke in bivšimi lastniki podržavljene nepremičnine sklenjena leta 1968, torej po tem, ko je bila sporna nepremičnina podržavljena. Zato tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotavlja, da prodajalec v času sklenitve navedenega dodatka h kupoprodajni pogodbi ni mogel prenesti s pogodbo več pravic na kupca, kot jih je imel sam.

Ker je sodišče ocenilo, da tožbeni ugovor ni utemeljen in da je izpodbijana odločba zakonita, je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).