Jedro

Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je bila tožnica v spornem času zmožna za delo, pravilno upoštevalo, kakšna dela tožnica (sicer prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba) kot ekonomistka opravlja, upoštevajoč pri tem, kakšna dela zanjo išče Zavod RS za zaposlovanje. Tožnica je bila v spornem obdobju ta dela sposobna opravljati, zato njen tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bila v tem času začasno nezmožna za delo za polni delovni čas, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 14. 6. 2013 glede datuma zaključka začasne nezmožnosti tožeče stranke z dnem 28. 9. 2012 in da se ugotovi, da je bila tožeča stranka začasno nezmožna za delo tudi od 29. 9. 2012 do 15. 11. 2012 za polni delovni čas in od 16. 11. 2012 do 28. 2. 2013 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno ter sklenilo, da se tožba v delu, kjer tožnica zahteva, da ji je toženka dolžna od 25. 5. 2012 dalje obračunavati in izplačevati nadomestilo zaradi začasne nezmožnosti za delo v višini 420,00 EUR zavrže ter da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica po svojem pooblaščencu. Meni, da je sodišče ravnalo napačno, da se je oprlo na mnenje sodnega izvedenca dr. A.A.. To mnenje ni pravilno, saj izvedenec ni upošteval okoliščine, da tožnica ni več zaposlena v podjetju B. d.o.o., kjer je opravljala predvsem sedeče delo. Že od leta 2010 je prijavljena kot aktivna iskalka zaposlitve, kar pomeni, da ne opravlja sedečega dela v pisarni, pač pa se mora udeleževati razgovorov pri raznih potencialnih delodajalcih. Pri tem mora tožnica hoditi po raznih klančinah, stopnicah, neravnem terenu in podobno. Zaradi pretrpljene poškodbe in operacije kolena v letu 2012 pa tožnica teh aktivnosti ni sposobna in teh okoliščin izvedenec pri svojem delu tudi ni upošteval ter je tako sodišče naredilo napačne zaključke, ko je štelo, da naj bi bilo mnenje izvedenca objektivno glede vprašanja o tem, kakšnim fizičnim obremenitvam je izpostavljena tožnica. Podana je tudi bistvena kršitev določb postopka, saj je kršeno razpravno načelo, ker sodišče ni sledilo predlogu tožnice za postavitev drugega izvedenca, ki je bil v konkretnem primeru nujen. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niti do kršitve razpravnega načela, s tem ko sodišče ni sledilo predlogu tožnice za postavitev drugega izvedenca.

Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št.: ... z dne 14. 6. 2013, s katero je bilo odločeno, da je tožnica bila od 25. 5. 2012 do 28. 9. 2012 začasno nezmožna za delo zaradi poškodbe izven dela in da je od 29. 9. 2012 zmožna za delo.

Sodišče izvede dokaze z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V danem primeru je šlo za vprašanje delovne zmožnosti tožnice v spornem obdobju in je zato sodišče izvedlo dokaz s postavitvijo izvedenca spec. medicine dela, prometa in športa, ki je podal svoj izvid in mnenje ali je bila tožnica v času od 29. 9. 2012 do 28. 2. 2013 zmožna opravljati dela ekonomista v polnem oz. skrajšanem delovnem času in ga je na zadnji glavni obravnavi tudi zaslišalo. Sodišče je tisti procesni subjekt, ki vodi v dokazovanje, kakor to določa 298. člen ZPP. Sem ne spadajo le dejanja določitve izvedenca, organizacija in izvedba tega dokaza, pač pa tudi odpravljanje nasproti izvedenskem mnenju morebitnih nejasnosti in pomanjkljivosti tega mnenja ter dvomov o njegovi pravilnosti. Sodišče je po zaslišanju izvedenca njegovo izvedensko mnenje sprejelo, saj ni ugotovilo, da bi bilo v njem kakšno nasprotje, da bi bilo pomanjkljivo ali da bi se pojavil dvom v pravilnost podanega mnenja. Le v tem primeru (3. odstavek 254. člena) in če se to ne bi dalo odpraviti z novim zaslišanjem, se bi zahtevalo mnenje drugega izvedenca. Sodišče je izvedensko mnenje sprejelo, torej je štelo, da ima zadostno dokazno vrednost. Razlogovanje pritožbe zgolj s tem, da je bilo kršeno razpravno načelo, ker sodišče ni sledilo predlogu tožnice za postavitev drugega izvedenca ni tako določno, da bi zgoraj navedeno omajalo. Tudi ne drži pritožbena navedba, da izvedenec ni upošteval okoliščine, da tožnica ni več zaposlena, temveč je aktivna iskalka zaposlitve. Iz zapisnika z glavne obravnave je jasno razvidno, da je navedeno stanje tožnice izvedenec upošteval ter pri tem štel, da tudi naloge aktivnega iskalca zaposlitve zagotovo ne odstopajo bistveno od njenega osnovnega dela in je izpovedal, da tudi če bi imel za nalogo, da se opredeli do zahtev dela aktivnega iskalca zaposlitve, bi bilo njegovo mnenje popolnoma enako.

Sodišče prve stopnje je glede dejanskega stanja ugotovilo, da je tožnica od leta 2010 brezposelna, da je po poklici višji ekonomist, nazadnje zaposlena v podjetju B. d.o.o. v C., kjer je opravljala delo v financah, to je knjiženje, svetovanje, stiki z bankami in da ji na zavodu za zaposlovanju iščejo delo v zavarovalništvu, bančništvu. V mesecu decembru 2011 je imela prvo artroskopijo kolena, kjer so ugotovili, da ima počeno sprednjo križno vez in se je zato januarja 2012 dogovorila za operacijo. Ta je bila izvedena v bolnišnici v Valdoltri, kjer je bila tožnica hospitalizirana od 25. 5. do 4. 6. 2012. Naredili so ji rekonstrukcijo poškodovane križne vezi. V zdravilišču je bila od 17. 9. do 28. 9. 2012, ko ji je bil bolniški stalež zaključen.

Izvedenec je pri podaji svojega izvedenskega mnenja upošteval izvide, zdravstveni karton je preveril v toliko, da je preveril, če se vpisi skladajo z navedbami v odločbi zdravstvene komisije, kjer so našteti vsi obiski pri osebnem zdravniku. V ocenjevalnem obdobju je bilo pri tožnici pomembno samo ortopedsko-fiziatrično stanje. Drugih diagnoz pri tožnici tudi ni ugotovil. Pri tem je upošteval izvid ortopeda z dne 19. 7. 2012, kjer je ta zapisal, da je koleno mirno, gibljivost dobra, neboleča, sklep stabilen; v izvidu z dne 28. 9. 2012 je opisana gibljivost prizadetega sklepa od 115 do 0 %, kar pomeni popolno gibljivost. Izvid iz novembra 2012 govori o dokaj normalnem statusu, povzema pa tudi navedbe tožnice, da ni zadovoljna z operacijo in da sama navaja insuficienco stegenske muskulature, pri čemer ni izvida ortopeda o insuficienci. Ob navedenem zdravstvenem stanju bi tožnica lahko opravljala vsa dela razen težaških gradbenih del, z dvigovanjem in prenašanjem bremen, s hojo po klančinah, neravnem ali spolzkem terenu, z zahtevo po vzdrževanju ravnotežja. Takšnih obremenitev pri tožnici ni, saj se zanjo išče delo višjega ekonomista.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in jo v izogib ponavljanju ne ponavlja. Dodaja le, da pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to, da izvedenec ni upošteval, da tožnica kot aktivna iskalka zaposlitve mora hoditi po raznih klančinah, stopnicah, neravnem terenu in podobno pri iskanju službe, to je pri obisku pri delodajalcih, ne pomeni, da bi tožnica svoje delo opravljala v navedenih razmerah (da bi morala pri opravljanju dela hoditi po raznih klančinah, stopnicah, neravnem delu in podobno, torej navedeno ni sestavi del del, ki bi jih tožnica opravljala).

Upoštevajoč navedeno dejansko stanje je podana pravna podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku tožnice v določbah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami - v nadaljevanju ZZVZZ) in v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/03 s spremembami - v nadaljevanju: Pravila). ZZVZZ v 80. členu določa, da je za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo do 30 dni pristojen osebni zdravnik, za odločanje, ugotavljanje nezmožnosti za delo nad 30 dni pa imenovani zdravnik. Zoper izdano odločbo imenovanega zdravnika je dopustna pritožba, ki jo obravnava zdravstvena komisija toženke. Po določbi 232. člena Pravil zavarovančeva zadržanost od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da zavarovanec začasno ni sposoben opraviti svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Če je bil zavarovanec v bolnišnici ali če je zbolel v tujini in drugih utemeljenih primerih, ko ni mogel do osebnega zdravnika oz. mu ni mogel sporočiti razlogov za zadržanost, imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija oceni odsotnost, daljše od 3 dni.

Pritožbeno sodišče končno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadostnem obsegu že odgovorilo tudi na vse pritožbene navedbe, tako glede izvedenskega mnenja in razlogov, zakaj sodišče izvedensko mnenje sprejema, kakor tudi zakaj ni sledilo tožničinem predlogu za postavitev novega izvedenca.

Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedensko mnenje izvedenca skladno z izvidi ortopedov, ki so odločilnega pomena v predmetni zadevi, saj gre pri tožnici za vprašanje njenega zdravstvenega stanja z ortopedskega področja. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo kakšna dela tožnica kot ekonomistka opravlja, upoštevajoč pri tem, kakšna dela zanjo išče Zavod RS za zaposlovanje. Ob upoštevanju navedenega tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v zaključke sodišča prve stopnje, da je bila tožnica po 29. 9. 2012 navedena dela sposobna opravljati, saj je pri njej obstajala tudi splošna delovna sposobnost. Pritožbeno sodišče je tako v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP je sklenilo, da tožnica, ki v pritožbi ni uspela, trpi sama stroške pritožbe.