Jedro

Neutemeljena je tudi navedba, da poledenela tla predstavljajo nevarno stvar, ker iz njih izvira večja nevarnost zdrsov in padcev. Res je bilo takšno stališče starejše sodne prakse, ki pa jo je novejša sodna praksa presegla. Kadar stvar, ki sicer ni nevarna (suha tla) postane nevarna zaradi določenih okoliščin, to narave odgovornosti ne spreminja. V teh primerih je mogoče iskati odgovornost le pri subjektih, ki jim je mogoče pripisati krivdo za ravnanje (storitev ali opustitev), ki je imelo za posledico nastop teh okoliščin. Sodišče prve stopnje je torej pri odločanju pravilno uporabilo določbe o krivdni odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnika): na plačilo zneska 7.025,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.000,00 EUR od 31. 3. 2013 do plačila in od zneska 25,16 EUR od 7. 2. 2013 do plačila in na povračilo pravdnih stroškov (I. in II. točka izreka). Glede stroškov je še odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki (toženki) povrniti stroške pravdnega postopka v višini 866,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je toženka v celoti odgovorna tožniku za nastalo škodo in o tem izda vmesno sodbo, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca toženke. Neočiščena, poledenela in spolzka tla oziroma površina na avtobusnih postajališčih (za zagotavljanje javne službe avtobusnega prevoza), ki jih ni mogoče dobro videti, zlasti na mestih, na katerih obiskovalci vsakodnevno in čez ves dan čakajo na javni avtobusni prevoz ter vstopajo na avtobus, predstavljajo stvar, iz katere izhaja povečana in neobičajna nevarnost za okolico in za nastanek škode. Zavarovanec toženke je bil v času škodnega dogodka imetnik navedene nevarne stvari, zato tožniku za nastalo škodo objektivno odškodninsko odgovarja. Prav tako predstavlja hoja po neočiščeni, poledeneli in spolzki površini na avtobusnih postajališčih, ki je ni mogoče dobro videti, dejavnost s povečano nevarnostjo. Zavarovanec toženke je bil nosilec in upravljalec nevarne dejavnosti, v zvezi s katero je tožniku nastala škoda, zato mu tudi iz tega naslova za nastalo škodo objektivno odškodninsko odgovarja. Sklicuje se na eno sodbo Vrhovnega sodišča RS in več odločb višjih sodišč. Glede krivdne odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke navaja, da je zmotna in neobrazložena obrazložitev sodišča, da ni podane krivdne odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke. Odločitev je v nasprotju z ugotovitvami izvedenca gradbene stroke mag. M. G., ki je v izvedenskem mnenju ugotovil, da bi moral izvajalec zimske službe glede na fluktuacijo prometa in izmerjene nizke temperature zraka na dan škodnega dogodka oziroma že dan prej, izvajati preventivno posipanje cest in izbrati primerno mešanico za posip. Odločitev sodišča, da se je v dnevih pred nezgodo tožnika zimska služba ustrezno izvajala, je napačna, saj mešanica, ki jo je za posip izbral izvajalec zimske službe (pesek ali suha sol), v konkretnem primeru ni bila primerna oziroma učinkovita. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je sama toženka priznala, da posipni material zaradi izredno nizkih temperatur ni učinkoval, saj je bila temperatura kritičnega dne -10,5°C. Tudi če je izvajalec zimske službe izvajal preventivno posipanje cest, je uporabil neprimerni posipni material. Kritičnega dne izvajalec zimske službe sploh ni izvajal preventivnega posipanja cest. S posipanjem naj bi izvajalec zimske službe 11. 12. 2012 pričel šele ob 11. uri, torej veliko kasneje kot je prišlo do škodnega dogodka. Iz prevoznic, delovnih nalogov in iz dnevnika izvajanja rednega vzdrževanja izhaja tudi, da je izvajalec za posipanje uporabil 10. 12. 2012 le dve mešanici za posip, 9. 12. 2012 pa šest, kar je absolutno premalo. Zmotna je odločitev sodišča, da tožnik ni dokazal, da izvajalec zimske službe ni uporabljal ustreznega protizdrsnega materiala za posipanje, dokazno breme glede tega, s kakšno mešanico je posipal površine in ali je bila ta ustrezna, je bilo na toženki. Izvedenec je tudi zaključil, da je glede na dejstvo, da spada avtobusna postaja ... v prvo prioriteto čiščenja in da v obdobju od 9. 12. 2012 dalje ni bilo močnega sneženja, tožnik utemeljeno pričakoval, da bo notranji del vozišča avtobusne postaje, kjer je prišlo do padca tožnika, v času škodnega dogodka ustrezno očiščen in preventivno posut z ustreznim posipnim materialom. Sodišče ugotovitev izvedenca glede protipravnosti ravnanja zavarovanca toženke ni upoštevalo, ampak je sprejelo zaključke, ki so v nasprotju z njegovimi ugotovitvami. Sodišče je mnenje izvedenca citiralo napačno oziroma v delih, ki so bili tožniku v škodo, ne pa v delih, ko je ta ugotovil, da bi izvedba preventivnega posipanja cest in izbira primerne mešanice za posip preprečila škodni dogodek. Zaradi tega je tudi dejansko stanje sodišče ugotovilo napačno oziroma nepopolno. Zaključki sodišča o neobstoju protipravnosti ravnanja zavarovanca toženke so napačni in v nasprotju z vsebino spisovne dokumentacije, kar predstavlja bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo do vseh, s strani tožnika zatrjevanih, opustitev zavarovanca toženke, ki so pripeljale do škodnega dogodka, kar predstavlja bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je namreč glede krivdne odgovornosti zavarovanca toženke zatrjeval tudi, da bi zavarovanec toženke moral izvajati nadzor nad opravljanjem dela zimske službe oziroma stanjem površin, na katerih je izvajal svojo dejavnost, da nadzora nad opravljanjem dela zimske službe ni izvajal niti preko koncesionarja oziroma ta očitno ni bil ustrezen, da je zavarovanec toženke za nastalo škodo odgovoren tudi iz razloga, ker za vzdrževanje glavnega avtobusnega postajališča ni izbral primernega izvajalca del. Posledično je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, materialno pravo pa uporabljeno napačno. Tožnik nadalje izpostavlja zaključke sodišča, za katere zatrjuje, da so bili sprejeti mimo trditev toženke. Toženka do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni zatrjevala, da je bilo konkretno vozišče že intenzivno očiščeno in posipano v dneh pred vtoževano nezgodo in zato preventivno posipanje ne bi bilo potrebno, da 30. člen Pravilnika določa, da je treba pri količini posipa upoštevati količino, ki je že na vozišču, da je bila na površinah že znatna količina posipa. Tožnik je glede navedenih navedb ugovarjal prekluzijo. Ker je sodišče upoštevalo prepozne trditve toženke, je s tem bistveno kršilo določbe ZPP (2. in 7. člen ZPP v povezavi 286. členom ZPP v povezavi s 339. členom ZPP) in posledično napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče bi moralo zaključiti, da je do škodnega dogodka prišlo iz razlogov na strani zavarovanca toženke tudi v primeru, če bi štelo, da so bile navedene trditve pravočasne. Sodišče ni niti z enim stavkom pojasnilo, zakaj meni, da novo posipanje cest ne bi preprečilo padca in je torej takšen zaključek neargumentiran in pavšalen, ne da se ga preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bi izvajalec zimske službe izvajal preventivno posipanje cest in uporabljal primerni posipni material, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Prav tako je bila opustitev dolžnega nadzora zavarovanca toženke vzrok za nastanek škodnega dogodka. Krivdna odgovornost je tako izključno na strani zavarovanca toženke. Zgolj podredno tožnik navaja, če bi pritožbeno sodišče ugotovilo obstoj odškodninske odgovornosti na strani zavarovanca toženke, da sam ni z ničemer soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Hodil je izredno počasi in previdno, z ustrezno obutvijo. Prav tako je bilo na ogledu ugotovljeno, da je pred škodnim dogodkom hodil tam, kjer je bilo edino možno. Do avtobusne postaje je dostopal po pločniku, na mestu, ki je za to predvideno, je prečkal dovoz - cesto na avtobusno postajo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi tožnik zatrjuje objektivno odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke. Neutemeljeno navaja, da zatrjevana škoda izvira iz nevarne dejavnosti, saj je nevarna dejavnost tista, iz katere redno in praviloma izvira škodna nevarnost za okolico in v zvezi s katero lahko pride do škodnih dogodkov kljub največji možni skrbnosti. V primeru, ko dejavnost (ali stvar) postane nevarna zaradi nedopustnega ravnanja imetnika stvari ali tistega, ki se ukvarja z dejavnostjo, kot je zatrjevano v konkretnem primeru, je podlaga odškodninske odgovornosti lahko le krivdna in ne objektivna. Neutemeljena je tudi navedba, da poledenela tla predstavljajo nevarno stvar, ker iz njih izvira večja nevarnost zdrsov in padcev. Res je bilo takšno stališče starejše sodne prakse, ki pa jo je novejša sodna praksa presegla. Kadar stvar, ki sicer ni nevarna (suha tla) postane nevarna zaradi določenih okoliščin, to narave odgovornosti ne spreminja. V teh primerih je mogoče iskati odgovornost le pri subjektih, ki jim je mogoče pripisati krivdo za ravnanje (storitev ali opustitev), ki je imelo za posledico nastop teh okoliščin. Sodišče prve stopnje je torej pri odločanju pravilno uporabilo določbe o krivdni odgovornosti.

5. Tudi glede krivdne odgovornosti je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da le-ta ni podana in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Tožnik neutemeljeno navaja, da mešanica za posip, ki jo je izbral izvajalec zimske službe, ni bila primerna, saj v nasprotju s trditvami tožnika izvedenec tega ni ugotovil. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da ni bilo ugotovljeno, kakšno mešanico je za posip izbral izvajalec zimske službe. Tožnikova trditev je sicer bila, da bi moral izvajalec zimske službe površino posuti s peskom in soljo (naknadno po izvedenskem mnenju: s primerno mešanico za posip). Izvedenec je ugotovil, da je izvajalec za posip uporabljal mešanico (ni pa ugotovil, za kakšno mešanico je šlo). Zmotna je zato trditev tožnika, da je izvajalec zimske službe izbral neustrezno mešanico, kar tožnik utemeljuje s tem, da mešanica ni bila primerna in učinkovita. Podobno po svoje razlaga ugotovitev izvedenca, da je tožnik utemeljeno pričakoval, da bo notranji del vozišča avtobusne postaje v času škodnega dogodka ustrezno očiščen in preventivno posut z ustreznim posipnim materialom, saj izvedenec tudi dejstva, da ta ni bil ustrezno očiščen oziroma posut, ni ugotovil. Svoje zaključke tožnik zmotno izpeljuje iz trditve, da je padel na spolzki in poledeneli površini, pri čemer pa zanemari, da sodišče prve stopnje tožniku, da je padel na neočiščeni ledeni površini zaradi njegove neverodostojnosti ni verjelo. Zaključki, kot jih podaja tožnik, bi bili utemeljeni le v primeru, da bi že dejstvo padca dokazovalo opustitev dolžnosti zavarovanca toženke, kar pa ni utemeljeno. Ob že obrazloženem je tako neutemeljena pritožbena navedba, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z ugotovitvami izvedenca.

6. Tožnik navaja, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da je toženka sama priznala, da posipni material zaradi izredno nizkih temperatur ni učinkoval, vendar je toženka navajala le, da sol pri takih temperaturah ni učinkovita. Kot je bilo ugotovljeno, pa je izvajalec zimske službe uporabljal mešanico in ne le sol. 7. Pritožba neutemeljeno izpostavlja ravnanje izvajalca zimske službe na dan 11. 12. 2012, ko naj bi tožnik padel, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v obdobju od 9. 12. 2012 do 11. 12. 2012 na območju Zagorja ni bilo močnega sneženja, dela zimske službe so v tem času potekala po načrtu pluženja in posipanja, opravljalo se je pluženje in posipanje z mešanico. Dne 9. 12. 2012 je zapadlo tri centimetre snega, 10. in 11. 12. 2018 ni snežilo. Ker ni bilo novega snega po zadnjem posipanju, ni bilo nujno, da bi bilo treba ponovno posipati ponoči pred nezgodo tožnika, saj starega posipnega materiala ni mogel prekriti nov sneg.

8. Kot že navedeno tožnik neutemeljeno uveljavlja nepopolno in napačno ugotovljeno dejansko stanje z razlago, da bi izvedba preventivnega posipanja cest in izbira primerne mešanice preprečila škodni dogodek in posledično tožnik tudi ne bi padel, saj predhodno zatrjevano dejstvo padca tožnika zaradi poledenele površine ni bilo dokazano.

9. Tožnik je namreč izpovedal, da je padel na poledenelih tleh na cestišču na področju avtobusne postaje Zagorja, ko je šel na avtobus, ki ga je nato odpeljal v službo. Spodrsnilo naj bi mu na spolzki površini. Izpovedal je, da pot ni bila očiščena, ponoči naj bi snežilo in na cesti je bilo veliko snega. Z desno nogo je stopil s pločnika, spodrsnilo mu je tako, da je padel. Nasprotno z izpovedjo tožnika je sodišče ugotovilo, da je nazadnje snežilo 9. 12. 2012 in novozapadlega snega ni bilo, torej je tožnik netočno izpovedal, da je ponoči pred nezgodo snežilo. Prav tako je sodišče ugotovilo, da opisa načina padca tožnika ni verodostojen. Ta je sicer predložil fotografijo glede kraja padca in mesto padca označil, vendar je sodišče ugotovilo, da na fotografiji pred krajem domnevnega padca glede na smer hoje tožnika ni nobenega pločnika (to tudi iz ugotovitev ogleda ni izhajalo) in zato tudi izpoved tožnika v tem delu ni bila verodostojna. Sodišče je zaključilo, da tožniku ne verjame, da je padel na neočiščeni ledeni ploskvi, vseh zgoraj povzetih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje pa pritožba sploh ne izpodbija.

10. Ker torej tožnik ni dokazal, da je padel na poledeneli ploskvi, neutemeljeno obširno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s tem, kako se je izvajala zimska služba. Ob že obrazloženem tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da naj bi bili razlogi sodišča v nasprotju z vsebino spisovne dokumentacije in da naj bi sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke (prav 15. točke) drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izvajalec zimsko službo ustrezno izvajal, so neutemeljeni tudi nadaljnji pritožbeni očitki v zvezi z zatrjevano krivdno odgovornostjo zavarovanca toženke, ker naj ne bi ustrezno izvajal nadzora nad opravljanjem dela zimske službe in ker ni izbral primernega izvajalca del. Na tovrstne trditve sodišču ni bilo treba posebej odgovarjati, saj bi bile zatrjevane opustitve relevantne le, če bi bilo ugotovljeno, da se služba ni ustrezno izvajala. Tudi v tem delu zato dejansko stanje ni ugotovljeno nepopolno, prav tako ni podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Neutemeljene so tudi navedbe tožnika, da je sodišče napačno upoštevalo prepozno podane toženkine navedbe. Toženka je namreč ves čas postopka zatrjevala, da je potekalo vsakodnevno pluženje in čiščenje pločnikov, cest in parkirišč vse od 8. 12. 2012 dalje, zato tožnik neutemeljeno zatrjuje, da so bile njene navedbe, da so bili konkretno vozišče in druge javne površine že intenzivno čiščeni in posipani v dneh pred vtoževno nezgodo, navedbe glede upoštevanja 30. člena Pravilnika in da je bila na površinah že znatna količina posipa, ki jih je toženka podala naknadno v zvezi z izvedeniškim mnenjem, podane prepozno. Tudi v tem delu zatrjevana kršitev določb postopka ni podana.

13. Prav tako ni podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ko ni navedlo, zakaj novo (preventivno) posipanje cest ne bi preprečilo padca, glede na že prej navedeno, ko tožnik dejstva, da je padel na neočiščeni ledeni ploskvi, ni dokazal. 14. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP). Tožnik že samega škodnega dogodka na v tožbi zatrjevan način ni dokazal. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo, da ni podana protipravnost ravnanja zavarovanca toženke, zato je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).