Jedro

Sodba prve stopnje ima izčrpne razloge o tem, zakaj je tožnici priznana odškodnina za strah in katere okoliščine so vplivale na določitev višine odškodnine (četrta stran sodbe prve stopnje).

Revizijski očitek, da sodba o tem nima razlogov, torej ni točen.

Enako velja za nadaljnji revizijski očitek, da sodba druge stopnje nima razlogov v zvezi z zavrnitvijo dokazov s pričama, ki ju je toženec predlagal s pritožbo. Prav na to se nanaša največji del obrazložitve drugostopne sodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici odškodnino v znesku 500.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Ugotovilo je, da je toženec poškodoval tožnico dne 29.12.1989, ko jo je trikrat udaril in vrgel po tleh. S tem je tožnici povzročil udarnino in odrgnino na desni strani čela in na desnem licu, zlom nosne kosti, udarnine leve strani prsnega koša in podplutbo leve podlehti. Priznani znesek predstavlja odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 400.000,00 SIT in za strah 100.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni izvedlo dokazov v zvezi z odškodnino za pretrpljen strah. Samo z izvedencem psihiatrom bi bilo mogoče dokazati zatrjevani strah. Na podlagi pričevanja sestre in prijatelja tožnice ni mogoče ugoditi zahtevku. Sodbi druge stopnje še očita, da je brez razlogov zavrnila njegov predlog za zaslišanje dveh prič.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Odškodnino za pretrpljen strah v znesku 100.000,00 SIT je sodišče priznalo tožnici na podlagi izvedeniškega mnenja dr. Milana Udirja, ki je ugotovil, da se je tožnica močno prestrašila, da je bila v strahu za življenje, da zaradi strahu še nekaj časa ni imela notranjega miru ter da se toženca še vedno boji. Podobno je pretrpljeni strah opisala tožnica, ko je bila zaslišana kot stranka. Tožena stranka na izvedeniško mnenje ni imela pripomb (zapisnik o glavni obravnavi dne 15.4.1994 l. št. 23 spisa) in ob koncu glavne obravnave ni predlagala novih dokazov (glavna obravnava 14.6.1994, l. št. 41 spisa). V reviziji pa ne more uspešno predlagati izvedbe novih dokazov, kajti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni (3. odst. 385.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP). Sodba prve stopnje ima izčrpne razloge o tem, zakaj je tožnici priznana odškodnina za strah in katere okoliščine so vplivala na določitev višine odškodnine (četrta stran sodbe prve stopnje). Revizijski očitek, da sodba o tem nima razlogov, torej ni točen. Enako velja za nadaljnji revizijski očitek, da sodba druge stopnje nima razlogov v zvezi z zavrnitvijo dokazov s pričama, ki ju je toženec predlagal s pritožbo. Prav na to se nanaša največji del obrazložitve drugostopne sodbe. Višino odškodnine pa je sodišče druge stopnje preizkusilo samo po uradni dolžnosti, ker tožena stranka tega s pritožbo ni osporavala.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Revizijsko sodišče je na podlagi določbe 386.čl. ZPP po uradni dolžnosti preizkusilo še, ali je bilo pri določitvi višine odškodnine pravilno uporabljeno materialno pravo. Pri tem je ugotovilo, da je tožnici prisojena ustrezna odškodnina za telesne bolečine in druge nevšečnosti od poškodb, ki ji jih je prizadejal toženec. Primerna in skladna z merili, ki jih določa 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, je tudi odškodnina za strah. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).