Jedro

V tej pravdni zadevi je bil tožbeni zahtevek nazadnje zvišan dne 27.6.1990. Ta datum je pravno odločilen tudi za dovoljenost revizije, ker ga je treba šteti kot datum vložitve tožbe.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

V tem pravdnem postopku sodišče odloča o tožbenem zahtevku tožnika na plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala v prometni nesreči dne 8.8.1984. Doslej je bilo pravnomočno razsojeno o odškodnini za strah in telesne bolečine. Zahtevku za strah je bilo delno ugodeno, in sicer v znesku 10.000,00 tedanjih din (sedaj 10.000,00 SIT), za znesek 5.000,00 tedanjih din (sedaj SIT) pa je bil zahtevek iz tega naslova zavrnjen. Tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za telesne bolečine je bilo na drugi stopnji ugodeno in v revizijskem postopku ni sporna, odločitev o odškodnini za zmanjšanje življenjske aktivnosti pa je razveljavljena.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik v delu, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za negmotno škodo iz naslova strahu v znesku 5.000,00 SIT, vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi tako, da bo tožniku v celoti prisojena zahtevana odškodnina tudi iz naslova pretrpljenega strahu ter ta dosojena v SIT na podlagi Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 17/91-I).

Revizija ni dovoljena.

Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 498. člena tega zakona moralo postopati po določbah Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Po drugem odstavku 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega določen znesek. V tej pravdni zadevi je bil tožbeni zahtevek nazadnje zvišan dne 27.6.1990. Ta datum je pravno odločilen tudi za dovoljenost revizije, ker ga je treba šteti kot datum vložitve tožbe. Tedaj pa je veljala mejna vrednost za dovoljenost tega izrednega pravnega sredstva 8.000,00 SIT (od 21.4.1990 dalje, Ur.l. SFRJ, št. 20/90).

Tožnik v reviziji izpodbija zavrnilni del sodbe glede odškodnine za strah, in sicer za preostalih 5.000,00 SIT (prisojeno 10.000,00 SIT, zahteval 15.000,00 SIT). V revizijskem postopku je tako spornih le 5.000,00 SIT, kar pa ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije.

Ker torej izpodbijani del pravnomočnega dela sodbe ne presega 8.000,00 SIT, revizija ni dovoljena.

Na podlagi 392. člena je zato revizijsko sodišče revizijo tožnika zavrglo.