Jedro

Če izvrševanje kaznivega dejanja hude telesne poškodbe ni potekalo enotno oziroma tako, da bi vsi obsojenci udarjali oziroma brcali oškodovanca, ampak je šlo za dogajanje v več delih z različno intenzivnostjo delovanja storilcev, mora sodišče navesti prispevek posameznega storilca k nastanku hude telesne poškodbe.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi glede obsojenih T. H. in M. S. in se zadeva v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je S. Č., T. H., M. S. in S. F. s sodbo K 342/2004 z dne 10. 7. 2007 spoznalo za krive kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in nato S. Č. izreklo kazen eno leto zapora. M. S., T. H. in S. F. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri je M. S. in T. H. določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo pet let, S. F. pa deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. O stroških postopka je sodišče odločilo, da obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Mariboru je na pritožbo okrožne državne tožilke sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenskih sankcijah tako, da je M. S. in T. H. izreklo kazen osem mesecev zapora, S. F. pa deset mesecev zapora. Pritožbe zagovornikov obsojencev je sodišče druge stopnje zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojene S. Č., M. S. in S. F. je sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, obsojenemu T. H. pa je v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega T. H. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja razloge po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vložnik uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je, kot pravi, izrek prvostopne sodbe sam s seboj v nasprotju in je v nasprotju tudi z razlogi sodbe; sodba sodišča druge stopnje pa po oceni vložnika nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zatrjevano kršitev vložnik vsebinsko utemeljuje z navajanjem, da se obsojenemu T. H. očita le, da naj bi oškodovanca z drugimi obdolženci obstopil in pretepal po telesu, oškodovanec pa je hude telesne poškodbe utrpel samo v predelu glave. V utemeljitev zatrjevane kršitve vložnik tudi analizira izpovedbe sostorilcev in prič ter izvedenke forenzične stroke. Kršitev kazenskega zakona vložnik uveljavlja z zatrjevanjem, da obsojeni T. H. hude telesne poškodbe oškodovancu sploh ni mogel povzročiti, niti glede na njegovo ravnanje ne more biti sostorilec pri tem kaznivem dejanju. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, hkrati pa tudi, da se odloži izvršitev sodbe.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da ta ni utemeljena. Državni tožilec ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti predvsem uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in se sklicuje na razloge sodišč prve in druge stopnje glede vprašanja sostorilstva pri hudi telesni poškodbi, zaradi česar je bil obsojen tudi T. H. Posebej še državni tožilec pripominja, da je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da v primeru, če več oseb deluje proti istem oškodovancu, ni pomembno, kdo izmed njih je povzročil oškodovancu konkretno telesno poškodbo, pač pa je potrebno upoštevati, da je telesna poškodba rezultat njihovega skupnega delovanja tudi tedaj, kadar se morebiti izmenjujejo, od časa do časa pa spet delujejo skupno. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenca za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Zagovornik obsojenca je odgovoril na odgovor vrhovnega državnega tožilca in opozoril, da se obsojenemu T. H. očitajo udarci v telo oškodovanca, medtem ko glava ne predstavlja telesa. Posebej še poudarja, da je izkazano, da sta poškodbe glave oškodovancu povzročila obsojena S. Č. in S. F., navaja pa še, da vztraja pri navedbah iz vložene zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. V izreku sodbe sodišča prve stopnje se obsojencem očita, da so 9. 5. 2003 okoli 3.00 ure na letnem vrtu gostinskega lokala „C.“ v M., kot sostorilci pri izvršitvi, drugega tako telesno poškodovali, ko so Z. K. pretepali, in sicer ga je najprej s pestjo v predel obraza udaril S. Č. tako, da je Z. K. padel, nato ga je s pestjo udaril še M. S., ko pa je Z. K. vstal, so ga S. Č., T. H., M. S. in S. F. obstopili in ga napadli tako, da so ga pretepali po telesu. Ko se je Z. K. pred njimi umikal, sta za njim najprej šla S. Č. in S. F., pri tem ga je S. F. s pestjo udaril v obraz tako, da je Z. K. padel vznak in je negibno obležal, na tleh ležečega pa ga je S. Č. brcal po glavi in mu večkrat tudi skočil na glavo, zaradi česar je Z. K. utrpel pretres možganov ter zatekanje možganov po poškodbi, zlom nosnih kosti, zlom zgornje čeljustnice, razpočne rane na čelu, glavi in nosu ter številne udarnine glave in prsnega koša, zaradi česar bi bilo lahko v nevarnosti tudi njegovo življenje, začasno pa je bil nezmožen za vsakršno delo ter mu je bilo začasno hudo okvarjeno zdravje. Opisano ravnanje vseh štirih obsojencev je sodišče pravno opredelilo kot kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, storjeno tako, da so obsojenci sodelovali pri izvršitvi.

6. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe za tem, ko povzame zagovore obsojencev, ugotavlja (drugi odstavek na strani 5), da je oškodovanec utrpel poškodbe, ki so opisane v izreku sodbe, zaradi delovanja obsojencev. Sodišče nadalje na podlagi izpovedb oškodovanca ter prič ponovno ugotavlja oziroma zaključuje, da so obsojenci oškodovanca pretepli (tretji odstavek na strani 7). Na podlagi izvidov in mnenj sodnih izvedencev medicinske stroke S. K. in K. M. sodišče še ugotavlja, da je oškodovanec v pretepu utrpel poškodbe, ki so vsaka zase in vse skupaj poškodba, zaradi katerih bi bilo lahko v nevarnosti njegovo življenje in je zato sodišče poškodbe opredelilo kot hudo telesno poškodbo. Ugotavljanje dejstev sodišče sklene v petem odstavku na strani 8, ko pravi, da so pri storitvi kaznivega dejanja vsi obsojenci sodelovali in dejanje izvršili s skupnim delovanjem in pa tudi, da je vsak od njih štel kaznivo dejanje, pri katerem je sodeloval, za svoje.

7. Kaznivo dejanje hude telesne poškodbe stori, kdor koga tako telesno poškoduje ali mu prizadene takšno škodo na zdravju, da bi bilo lahko zaradi tega v nevarnosti življenje poškodovanca, ali je zaradi tega poškodovani začasno nezmožen za vsakršno delo ali mu je začasno hudo okvarjeno zdravje oziroma kadar nastanejo zaradi poškodb druge posledice, določene v prvem odstavku 134. člena KZ. V obravnavanem primeru se obsojenemu T. H. očita, da je s svojim ravnanjem, ki je opisano kot udarjanje oškodovanca po telesu, le-temu povzročil hudo telesno poškodbo skupaj z ostalimi obsojenci. Iz mnenja izvedenca dr. S. K. oziroma njegove ocene teže poškodb oškodovanca (list. št. 463 in 464) sledi, da so bile poškodbe glave tiste poškodbe, ki jih je mogoče opredeliti kot hudo telesno poškodbo, medtem ko so bile poškodbe v predelu prsnega koša takšne, da jih je treba opredeliti kot lahko telesno poškodbo. Izvedenec je nato napravil sklep, da je vse poškodbe skupaj, ki jih je utrpel oškodovanec, mogoče oceniti v skladu s kriteriji 134. člena KZ.

8. Že iz ravnanja obsojenega T. H., kakršnega ugotavlja prvostopna sodba v izreku, sledi, da je ta udarjal oškodovanca le po telesu in mu zato ni mogel povzročiti poškodb glave. Sam dogodek, kot ga ugotavlja prvostopno sodišče in je opisan v izreku, pa tudi v razlogih sodbe, ni potekal enotno oziroma tako, da bi vsi obsojenci udarjali oziroma brcali oškodovanca in bi pri tem njihovem delovanju prišlo do hude telesne poškodbe, ampak je šlo za dogajanje v dveh delih z različno intenzivnostjo delovanja storilcev. V prvem delu so obsojenci kot skupina napadli oškodovanca in ga pretepali, potem pa je oškodovanec zbežal (se umikal), za njim sta šla S. Č. in S. F., ki sta se nad oškodovancem še bolj intenzivno fizično znesla. Tako ugotovljeno ravnanje obsojenih S. F. in S. Č. pa ne kaže več na skupno delovanje obsojencev, za kar bi lahko šlo, če bi bilo udarjanje vseh zaporedno oziroma izmenično, ampak prej kažejo na samostojen eksces S. Č. in S. F. po tem, ko sta ostala dva obsojenca s svojim inkriminiranim ravnanjem že prenehala. Prav v zvezi s tem je treba pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega T. H., da izpodbijani sodbi nimata razlogov o tem, kako oziroma s čim je obsojeni T. H. prispeval k nastanku hude telesne poškodbe, posebej če je do nje prišlo v drugem delu dogajanja, to je takrat, ko sta oškodovanca udarjala oziroma pretepala le S. Č. in S. F. Tu je treba zato pritrditi vložniku, da ne prvo ne drugostopna sodba nimata razlogov o dejstvih, ki bi pomenila skupno delovanje vseh štirih obsojencev pri nastanku hude telesne poškodbe. To bi namreč moralo vključevati skupno odločitev sostorilcev o izvršitvi dejanja, četudi ta ne bi bila izrecna, ampak bi bila razvidna iz njihovega koordiniranega delovanja, na drugi strani pa bi se to skupno delovanje moralo kazati v posameznih prispevkih, ki bi morali imeti naravo izvršitvenega dejanja, ali iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da vsi kažejo ali pristajajo na hudo telesno poškodbo oškodovanca. Iz ugotovitev prvostopnega sodišča ne sledi, da bi obsojeni T. H. v tistem delu dogajanja, v katerem je prišlo do hude telesne poškodbe, imel kakršnokoli možnost obvladovanja ravnanja, ki je v vzročni zvezi s prizadejano poškodbo o tem, da bi med obsojenci pred obračunom z oškodovancem prišlo do kakšnega dogovora; povedano drugače, ni ugotovitev, da je šlo za v naprej pripravljen in dogovorjen obračun z oškodovancem, pri katerem bi udeleženci že v naprej hoteli oziroma glede na potek dogajanja pristali na povzročitev hude telesne poškodbe. Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni le razlogov o objektivni komponenti sostorilstva, storjenega s sodelovanjem pri izvršitvi, ampak tudi ne razlogov o obstoju subjektivne komponente, to je o zavesti in volji o skupni izvršitvi dejanja, o zavestnem in voljnem skupnem delovanju, ki bi slonelo na skupni odločitvi o dejanju in njegovi izvršitvi, četudi sprejeti med samim delovanjem.

9. Vrhovno sodišče posebej opozarja, da je v tem primeru inkriminirani dogodek potekal drugače, kot na primer v zadevah, kjer je šlo za vprašanje sostorilstva zaradi odločilnega prispevka k izvršitvi hude telesne poškodbe (I Ips 477/2006, I Ips 187/2008), ali od primerov, ko sta sostorilca istočasno udarjala oškodovanca in mu tako povzročila hudo telesno poškodbo (sodba Vrhovnega sodišča Kp I/1999, I Ips 125/2002, I Ips 38/94, I Ips 187/93). Vrhovno sodišče opozarja na svojo sodbo I Ips 281/2009, ki obravnava podobno dogajanje, kakršno je predmet tega postopka. Večja skupina storilcev je oškodovanca pretepala pred gostinskim lokalom, ko pa je oškodovanec uspel pobegniti, je eden od napadalcev stekel za njim in mu vzel življenje. Dogajanje, ki je bilo sicer v okviru istega historičnega dogodka, je bilo v prvem delu opredeljeno kot kaznivo dejanje nasilništva, za katero so bili obsojeni vsi, ki so nasilje izvajali, za kaznivo dejanje umora pa je odgovarjal le neposredni storilec in le glede njega je sodišče štelo, da je vse dogajanje treba šteti kot eno dejanje.

10. Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da so razlogi, ki narekujejo razveljavitev izpodbijane sodbe v korist obsojenega T. H., podani tudi v korist M. S., zato je izpodbijani sodbi za oba obsojenca razveljavilo v skladu z določbo prvega odstavka 426. in drugega odstavka 424. člena ZKP ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje v razveljavljenem delu.

11. V novem sojenju bo moralo prvostopno sodišče ugotavljati obstoj dejstev objektivne in subjektivne narave, na podlagi katerih bo mogoče presojati, ali sta T. H. in M. S. delovala kot sostorilca pri povzročitvi hude telesne poškodbe oškodovanemu Z. K. in bo o tem moralo navesti ustrezne razloge (sedmi odstavek 364. člena ZKP). Predvsem bo moralo sodišče odgovoriti na vprašanja: Ali sta T. H. in M. S. s svojim delovanjem neposredno povzročila oškodovancu poškodbe, ki jih je mogoče opredeliti kot hudo telesno poškodbo? Ali sta T. H. in M. S. pri svojem delovanju oškodovancu a) nameravala povzročiti hudo telesno poškodbo, b) ali sta morda vedela, da je namen obsojenih S. F. in S. Č. oškodovancu povzročiti takšno poškodbo in c) ali sta T. H. in M. S. morda na takšno možnost pristala? Ali pri ravnanju obsojenih S. F. in S. Č. morda ni šlo za kvalitativen in kvantitativen eksces, četudi je prišlo med štirimi napadalci na oškodovanega Z. K. (S. F., S. Č., T. H., M. S.) do tihega sporazuma za fizični obračun z oškodovancem, do katerega je prišlo z njihovim delovanjem v prvem delu dogajanja, v katerega pa ni bil vključen namen ali pristanek na povzročitev hude telesne poškodbe?

12. Sodišče bo moralo opraviti tovrstni test glede objektivne in subjektivne komponente sostorilstva. Subjektivna komponenta mora vsebovati odločitev posameznika, da skupaj z drugimi kot sostorilci izvršijo kaznivo dejanje. Glede na naravo obravnavanega kaznivega dejanja lahko pride to takšne odločitve brez posebnega predhodnega dogovora ali določitve delitve dela in pride do zavestnega in voljnega sodelovanja s samim izvrševanjem kaznivega dejanja. To je mogoče ugotavljati iz ravnanja posameznika v povezavi z ravnanjem drugih, na primer, ko storilci udarjajo en za drugim žrtev, žrtvi prepričujejo beg in na ta način manifestirajo svojo namero oziroma voljo, iz katere izhaja, da hoče vsak storilec svoj prispevek povezati s prispevki drugih oziroma jih dopolniti zaradi izvršitve določenega kaznivega dejanja. Objektivna komponenta pa zahteva, da je delovanje sostorilca oziroma njegov prispevek izvršitveno dejanje ali odločilni prispevek pri izvršitvi. Prvostopno sodišče bo moralo, ko bo opravilo takšen test, seveda ob upoštevanju vseh specifičnosti danega primera, o svojih ugotovitvah in odločitvi navesti ustrezne razloge.