Jedro

Če bi držalo, da je mladoletni otrok zakonitega zastopnika tožene stranke nenadoma zbolel na dan, ko je bil razpisan narok, zaradi česar predhodno obvestilo sodišču ni bilo mogoče, otrokove bolezni pa tudi ni mogoče niti predvideti niti preprečiti, hkrati pa zaradi nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja otroka zanj tudi ne bi bilo mogoče pravočasno najti ustreznega varstva, bi to lahko predstavljalo opravičljiv razlog za izostanke z glavne obravnave, na kateri je bilo predvideno zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke.

Izdana sodba ne predstavlja ovire za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v izpodbijanem delu sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 29118/2014 z dne 10. 3. 2014 obdržalo v prvem in tretjem odstavku delno v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati tožeči stranki znesek 6.669,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila in 74,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o izvršbi dne 10. 3. 2014 dalje ter tožeči stranki povrniti tudi 274,00 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. in III. točka izreka).

2. Tožena stranka se je zoper sodbo v obsodilnem delu pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu primarno spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je s sodbo v pretežnem (izpodbijanem) delu ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo računov in obračuna obresti v zvezi z opravljeno storitvijo po pogodbi o plakatiranju, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 12. 2. 2010 (priloga A2).

6. Pritožnica napada odločitev sodišča prve stopnje, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke z obrazložitvijo, da se zakoniti zastopnik kljub pravilnemu vabljenju ni udeležil naroka, pri čemer njegovo opravičilo, dano tekom samega naroka in brez dokazil, ni mogoče šteti za opravičljiv razlog za izostanek z obravnave. Po mnenju prvostopnega sodišča je namreč stranka tista, ki mora svoje obveznosti, vključno z varstvom bolnega otroka, prilagoditi sodišču. 7. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbi, da ustaljena sodna praksa kot opravičljiv razlog opredeljuje okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da če bi držalo, da je mladoletni otrok zakonitega zastopnika tožene stranke nenadoma zbolel na dan, ko je bil razpisan narok, zaradi česar predhodno obvestilo sodišču ni bilo mogoče, otrokove bolezni pa tudi ni mogoče niti predvideti niti preprečiti, hkrati pa zaradi nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja otroka zanj tudi ne bi bilo mogoče pravočasno najti ustreznega varstva, bi to lahko predstavljalo opravičljiv razlog za izostanke z glavne obravnave, na kateri je bilo predvideno zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke. Vendar je iz podatkov v spisu razvidno, da tožena stranka svojih trditev o nenadni bolezni otroka zakonitega zastopnika tožene stranke ni podkrepila z dokazi, in sicer niti na glavi obravnavi niti kasneje tekom postopka na prvi stopnji. Prav tako ni nobenega dokaza o bolezni otroka priložila niti pritožbi. Pritožbene navedbe glede opravičila za izostanek z naroka so tako ostale nedokazane. Zato jih ni mogoče upoštevati. Pritožnica navaja, da je potrdilo zdravnika o otrokovi bolezni in o upravičeni zadržanosti zakonitega zastopnika toženec lahko pridobil šele naknadno, to je po opravljenem naroku dne 13. 1. 2015, in ga na njem tako še ni mogel predložiti. Ne pojasni pa pritožnica, zakaj ga ni v spis dostavil naknadno. Glede na navedeno so neutemeljena pritožbena izvajanja o kršitvi 5. člena ZPP in 22. člena Ustave. Sodišče je namreč utemeljeno zavrnilo izvedbo dokaznega predloga z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke, ker ta ni dokazala, da je imel opravičljiv razlog za izostanek z glavne obravnave.

8. Nerazumljive so pritožbene navedbe, da sodišče toženi stranki ni omogočilo naknadne predložitve dokazov o bolezni otroka zakonitega zastopnika. Tožena stranka bi dokazilo seveda lahko kadarkoli predložila tudi naknadno, pa tega ni storila.

9. Niso utemeljene niti pritožbene navedbe, da je sodišče izdalo sodbo pred potekom 15-dnevnega roka, ki ga v drugem odstavku 117. člena določa ZPP za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, čeprav ima stranka pravico, da zakonsko predvidene roke izkoristi v celoti. Izdana sodba ne predstavlja ovire za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Tožena stranka bi predlog za vrnitev v prejšnje stanje lahko vložila v predpisanem roku ne glede na izdano sodbo. Če se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, se pravda vrne v tisto stanje, v katerem je bila pred zamudo, in se razveljavi vse odločbe, ki jih je sodišče izdalo zaradi zamude (drugi odstavek 116. člena ZPP).

10. Pritožbeni očitki, da se tožena stranka ni mogla izjaviti o dejstvih in dokazih tožene stranke in obrazložiti, na kakšen način so bile storitve opravljene neustrezno, so pavšalni in kot taki neupoštevni. Isto velja za pritožbeni očitek, da je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in posledično „pravni ter dejanski sklep napačen“.

11. Pritožnica navaja še, da se sodišče ni opredelilo do vseh trditev in dokazov tožene stranke, pri tem pa ne pojasni, katera so ta odločilna dejstva in dokazi. Pavšalna je tudi pritožba glede stroškov postopka.

12. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke oprlo na oceno izvedenih dokazov, ki je po ugotovitvah sodišča druge stopnje jasna in logična. Sodišče prve stopnje je zato pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, pomembno za odločitev. Pri tem ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev postopka.

13. Pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato glede na načelo uspeha sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila, zato je izrek o le teh odpadel.