Jedro

Stanovanjski organ Poveljstva garnizije bivše JLA ni bil več upravičen razpolagati s stanovanji po 25.6.1991. Zato je vselitev v stanovanje na podlagi takšne odločbe nezakonita.

K.Z. z odločbo Poveljstva garnizije z dne 26.9.1991 ni pridobil stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Glede na akcesorno naravo pravice podstanovalca, da uporablja stanovanjske prostore, zatrjevana podnajemna pogodba ne more biti veljavni pravni naslov za uporabo spornega stanovanja. Zato je potrebno šteti, da toženec zaseda stanovanje brez veljavnega pravnega naslova, enako kot bi ga nezakonito zasedal tudi K.Z.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala izpraznitev stanovanja št. 19. Sodišče druge stopnje pa je ugodilo pritožbi tožeče stranke ter sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in smiselno zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V reviziji vztraja pri ugovoru pomanjkanja aktivne in pasivne legitimacije. Poudarja, da je tožba preuranjena. Ob tem se sklicuje na 3. odst. 9. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS. Svoje stališče utemeljuje nadalje s trditvijo, da pravni subjekt, ki ne prevzema obveznosti svojega pravnega prednika, ni upravičen terjati njegovih koristi. Zatrjuje še, da ne more biti aktivno legitimirano Ministrstvo za obrambo, temveč le Republika Slovenija. V zvezi s tem opozarja na neskladje med uvodom sodbe in izrekom. Ugovor pasivne legitimacije pa utemeljuje s trditvijo, da je K.Z. stanovanje pridobil zakonito, pogodba o zamenjavi pa ni bila izpodbita v rokih iz 5. odst. 25. čl. ZSR. Ne 25.6. 1991 ne 26.9.1991 še ni veljal Stanovanjski zakon. Pritožbenemu sodišču očita še, da je sledilo trditvam tožeče stranke in ugotovilo, da je moral K.Z. zapustiti RS ter da mu je zato prenehalo stanovanjsko razmerje po samem zakonu. K.Z. je bil kuhar v bivši JLA, v tujino pa je odšel zaradi ekonomske nuje. Ni tudi jasno, na podlagi česa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je K.Z. stanovanje v celoti oddal podstanovalcu. S sodbo pritožbenega sodišča je ustvarjena nemogoča situacija, ko mora podnajemnik izprazniti stanovanje, ki ga najemnik še lahko uporablja, saj le-ta ni bil zajet s tožbenim zahtevkom.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je toženec podnajemnik K.Z.-ja, kateremu je bilo dodeljeno sporno stanovanje z odločbo Poveljstva garnizije dne 26.9.1991. To pa je, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, edino pravno odločilno, saj tožena stranka v postopku ni zatrjevala, da bi K.Z. zaradi z omenjeno odločbo dodeljenega stanovanja prepustil JLA stanovanje, ki ga je pridobil pred osamosvojitvijo Republike Slovenije. Revizijskih trditev o tem, da je K.Z. pridobil stanovanje na podlagi pogodbe o zamenjavi, pa v revizijskem postopku ni moč preizkušati, ker pomenijo izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP).

Dne 25.6.1991 je bila na seji Skupščine Republike Slovenije sprejeta Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ (3. odstavek I.točke cit. listine). Po 1. odstavku 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije pa je prevzela Republika Slovenija v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Zato po uveljavitvi teh določb (po 25.6.1991) poveljstvo garnizije, ki je dotlej upravljalo z vojaškim stanovanjskim fondom, ni bilo več upravičeno izdajati odločb, s katerimi je razpolagalo z vojaškimi stanovanji.

Tako je potrebno šteti, da K.Z. z odločbo Poveljstva garnizije z dne 26.9.1991 ni pridobil stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Glede na akcesorno naravo pravice podstanovalca, da uporablja stanovanjske prostore, zatrjevana podnajemna pogodba ne more biti veljavni pravni naslov za uporabo spornega stanovanja. Zato je potrebno šteti, da toženec zaseda stanovanje brez veljavnega pravnega naslova, enako kot bi ga nezakonito zasedal tudi K.Z. Odločitev pritožbenega sodišča je tedaj tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna (50. čl. ZSR v zvezi z 2. odst. 159. SZ). Revizijske trditve, češ da bi K.Z., ker ni bil zajet s tožbenim zahtevkom, še naprej lahko uporabljal sporno stanovanje, so tako neutemeljene. Na drugačno presojo pa ob povedanem prav tako ne morejo vplivati očitki tožeči stranki, da je vstopila le v pravice bivše SFRJ, medtem ko ne prevzema njenih obveznosti.

Tožba tudi ni preuranjena. Določili 2. in 3. odstavka 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije se nanašata le na možnost postopnega (fizičnega) prevzema premoženja JLA, vse v skladu z odredbami Predsedstva Republike Slovenije o preimenovanju enot JLA v enote TO Slovenije. Teh določil ni mogoče razlagati tako, da bi zveznim organom t.j. v konkretnem primeru organu JLA ostala razpolagalna pravica na stanovanjskem fondu, ki se nahaja na območju RS, vse do konca leta 1993, ampak je bila dana možnost postopnega izvajanja sicer jasno določenega prevzema, kot ga določa 1.odstavek 9.člena cit. zakona in do katerega je prišlo 25.6.1991. Glede ugovora pomanjkanja aktivne legitimacije je revidentu potrebno pojasniti, da je tožbo vložila RS in ne Ministrstvo za obrambo. Slednje v tem postopku nima položaja stranke (prim. 77. čl. ZPP). Zato zatrjevano neskladje med uvodom in izrekom izpodbijane sodbe ni relevantno.

Iz povedanega pa sledi tudi odgovor na smiselno zatrjevano relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 362. čl. in 1. in 2. tč. 373. čl. ZPP, očitano pritožbenemu sodišču. Ne odgovor na vprašanje, kje je K.Z. in zakaj naj bi zapustil sporno stanovanje, kot tudi ne, ali je oddal tožencu celotno sporno stanovanje, namreč za odločitev ni pravno odločilen. Zato zatrjevane kršitve postopka niso mogle vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Ker tako niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).