Jedro

Sodna praksa je sicer enotna, da obvezne razlage, ki jo sprejme odvetniška zbornica brez soglasja ministra in ki ni objavljena v Uradnem listu RS, sodišče ni dolžno upoštevati. Pri drugih „obveznih“ razlagah, ki nimajo moči predpisa, gre le za smernice pri odločanju, ki pa niso zavezujoče. Po ustaljeni sodni praksi je posvet s stranko že zajet v nagradi za storitev sestave vloge in mu ne priznava statusa samostojne storitve po 1. točki tarifne številke 39 OT. Odstop od ustaljene sodne prakse v smislu, da gre za izkazano samostojno storitev, bi bilo treba utemeljiti, in sicer s posebej tehtnimi razlogi, zakaj taka storitev ni že vključena v plačilo za osnovno storitev. Trditveno in dokazno breme je na stranki, ki plačilo posveta s stranko uveljavlja kot samostojno storitev; na njej je, da utemelji, zakaj storitev ni že zajeta v drugih vlogah po tarifnih številkah OT. To šele omogoča sodišču, da presodi, ali bi morebiti lahko šlo za izjemo in utemeljeno uveljavljanje samostojnosti storitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da mora tožnik tožencu povrniti 1.333,45 EUR stroškov, kolikor jih je bilo po izračunu sodišča tožencu za pravdo potrebnih (tožnik je tožbo zoper toženca namreč umaknil).

2. Zoper sklep se je pritožil toženec, in sicer meni, da mu je sodišče priznalo premalo stroškov, meni, da bi mu moralo priznati vse priglašene stroške, med temi tudi stroške konzultacij, pregleda dokumentacije in za dopise, ki so prispevali h krajšemu postopku oz. k umiku tožbe. Sklicuje se na drugačno prakso sodišč in na stališče Odvetniške zbornice. Meni, da sklep v zavrnilnem delu praktično ni obrazložen, in da v izreku sklepa sploh ni zavrnilnega dela, kar uveljavlja kot procesno kršitev. Predlaga spremembo, podredno pa razveljavitev sklepa in opredeljuje še pritožbene stroške.

3. Na pritožbo je tožnik odgovoril, predlagal njeno zavrnitev ter opredelil svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Drži, da izrek sklepa sodišča prve stopnje ne vsebuje izrecno tudi zavrnilnega dela, vendar je to povsem običajno; gre za ustaljeno sodno prakso, da se bodisi v sodbi bodisi v sklepu odloči samo o odmeri priznanih stroškov. Strankam to ne jemlje varstva niti v primeru, če so ti stroški odmerjeni napačno (npr. prenizko), saj pritožbeno sodišče v tem primeru znesek samo korigira, ga denimo zviša (ali zniža). Očitana kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zato ni storjena.

6. Sklep sodišča prve stopnje je natančno obrazložen: za celotno vsoto stroškov, naloženo v breme tožniku, je po posameznih postavkah posebej pojasnjeno, kaj je sodišče priznalo kot potreben strošek po Odvetniški tarifi (OT), in tudi, česa ni priznalo (glej 2. tč. Obrazložitve izpodbijanega sklepa). Nasprotni očitek ni korekten, da je neresničen, pa kaže tudi to, da pritožba polemizira z razlogi, zakaj posamezen strošek ni bil posebej priznan kot potreben – konzultacije, pregled dokumentacije in dopisi. Navedeno je namreč praviloma že zaobjeto v postavki za opravo storitve, ki je konzultaciji ali pregledu dokumentacije in dopisu sledila.

7. Kljub temu, da se pritožnik sklicuje na dva posamična primera (VSC in Upravnega sodišča), je sodna praksa sicer enotna, da obvezne razlage, ki jo sprejme odvetniška zbornica brez soglasja ministra in ki ni objavljena v Uradnem listu RS, sodišče ni dolžno upoštevati (tako VS RS I Ips 345/2005, VSC sklep I Cp 661/2016). Pri drugih „obveznih“ razlagah, ki nimajo moči predpisa, gre le za smernice pri odločanju, ki pa niso zavezujoče. 8. Po ustaljeni sodni praksi je posvet s stranko že zajet v nagradi za storitev sestave vloge in mu ne priznava statusa samostojne storitve po 1. točki tarifne številke 39 OT (VSL sklep I Cpg 101/2019, VSL sodba I Cp 2104/2018, VSL sodba II Cp 3234/2013, I Cpg 224/2020 in številne druge). Odstop od ustaljene sodne prakse v smislu, da gre za izkazano samostojno storitev, bi bilo treba utemeljiti, in sicer s posebej tehtnimi razlogi, zakaj taka storitev ni že vključena v plačilo za osnovno storitev. Trditveno in dokazno breme je na stranki, ki plačilo posveta s stranko uveljavlja kot samostojno storitev; na njej je, da utemelji, zakaj storitev ni že zajeta v drugih vlogah po tarifnih številkah OT. To šele omogoča sodišču, da presodi, ali bi morebiti lahko šlo za izjemo in utemeljeno uveljavljanje samostojnosti storitve. Pritožnik tega ni posebej utemeljeval, prvostopenjsko sodišče tako tudi ni moglo presojati, ali bi bil upravičen odstop od ustaljene sodne prakse.

9. Sodišče prve stopnje je torej pravilno odmerilo vse potrebne stroške, relevantnih procesnih kršitev pa pri tem tudi ni storilo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

10. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP), odgovor na pritožbo pa vsebinsko ni bil potreben, zato naj ta strošek bremeni tožnika (155. čl. ZPP).