Jedro

Če ima več uporabnikov ključe garaže, predstavlja motenje soposesti, če eden od njih samovoljno in na silno zamenja ključavnico, saj to pomeni spremembo dotedanjega načina souporabe garaže.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na ugotovitev motenja z menjavo ključavnice na garaži in v delu zahteve po vzpostavitvi prejšnjega stanja glede tega (točka I. izreka), v preostalem pa je zahtevek zavrnilo (točka II. izreka) ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

(2) Proti ugodilnemu delu navedenega sklepa (I. točka) se je pravočasno pritožil toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni ali pa razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Opredeljuje svoje pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da je sporno garažo uporabljal od leta 1983. Tudi po letu 2003, ko je bil sklenjen dogovor o uporabi, je obdržal ključe in občasno opravljal fotografsko dejavnost. Priznava sicer, da je tožnik v atelje nosil smeti, nečak pa pripeljal star avto, ki pa ga je odstranil in zamenjal ključavnico, saj je ves čas nasprotoval ravnanju tožnika in nečaka. Tožnik ni nikoli izvrševal posesti v garaži, smeti in avto pa so se v njej znašli v odsotnosti toženca. Toženec je takšno ravnanje toleriral le v izogib sporom in je prepričan, da tožnik ni soposestnik in mu zaradi takšnih samovoljnih ravnanj ne gre posestno varstvo. Tožnik je tudi izpovedal, da je stanje danes tako, da prostor, kjer je oče imel garažo za kamion, uporablja brat (t.j. toženec), v nadaljevanju pa je izpovedal v nasprotju s to trditvijo, kar kaže na nekonsistentnost pričanja in mu sodišče ne bi smelo slediti. To neskladje je potrdila tudi priča U. U. Sklep zato ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so med njimi bistvena nasprotja, razlogi pa so v nasprotju z izvedenimi dokazi in sklepa ni mogoče preizkusiti. Tožnik želi s silo in zlorabo zaupanja priti do posesti garaže, zato je njegova posest nepristna in ji ne gre sodno varstvo.

(3) Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter opredelil svoje stroške v zvezi z odgovorom.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Prvo sodišče je pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva (posestno stanje pred očitanim motilnim ravnanjem in motilno ravnanje toženca), materialno pravo je pravilno uporabilo (35. čl. Stvarnopravnega zakonika, UL RS 87/2002 s spremembami; SPZ), pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih procesnih kršitev.

(6) Pritožba ne pojasni, v čem naj bi bila nasprotja v izpovedbi tožnika; ker tudi pritožbeno sodišče takšnih nasprotij ni ugotovilo, je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen. Sklep ima v celoti zadostne in razumljive razloge, kar v celoti omogoča njegov pritožbeni preizkus, navedeni razlogi pa so tudi pravilni.

(7) Prvostopenjsko sodišče se je pravilno omejilo na ugotavljanje zadnjega mirnega posestnega stanja pred očitanim motilnim ravnanjem in na nastalo motenje. Pri ugotovitvi, da je tudi tožnik imel sporno garažo v soposesti, se je oprlo tudi na toženčevo izpovedbo, da sta garažo uporabljala tudi tožnik ter njegov sin, da sta imela ključe in da je bil v garaži avto tožnikovega sina. Opozorilo je tudi na toženčevo priznanje, da je zamenjal ključavnico, kar predstavlja motilno ravnanje, saj se je s tem spremenil dotedanji način souporabe. Nesmiselne so zato pritožbene trditve, da je tožnik v prostor samovoljno nosil smeti in je njegov nečak imel parkiran avto, toženec pa je takšnemu ravnanju hkrati nasprotoval in ga (le) v izogib sporom toleriral. Navedeno ne daje nobene podlage za sklep, da bi bila tožnikova soposest garaže pridobljena s silo ali z zlorabo zaupanja. Razpravljanje o upravičenosti oziroma pravnem naslovu posesti pa je v posestnem sporu nedopustno (1. odst. 33. čl. SPZ, 426. čl. Zakona o pravdnem postopku, UL RS 26/99 s spremembami; ZPP).

(8) Izkaže se, da so pritožbeni očitki neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo, izpodbijani sklep prve stopnje pa v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (365. čl. ZPP).

(9) Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 155. istega zakona. Ker tožena stranka v postopku s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato mora tožnik sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo.