Jedro

Do tožnikove premestitve ni prišlo iz razloga smotrnosti, temveč zaradi osebnih razlogov, ki so temeljili na posledici ugotovitve nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka pred tem podala tožniku. Zato je bila tožnikova premestitev, ki jo izpodbija v tem individualnem delovnem sporu, nezakonita. Tožena stranka namreč ni dokazala, da je bil razlog za tožnikovo premestitev v 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU, torej da je šlo za premestitev zaradi delovnih potreb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe odločbi tožene stranke z dne 17. 12. 2013 in 12. 2. 2014 kot nezakoniti razveljavilo, v II. točki izreka pa je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 776,97 EUR v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da so neutemeljene ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka v sodnem postopku ni dokazala, da je bila tožnikova premestitev potrebna zaradi zagotovitve in učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa. Prav tako so neutemeljene navedbe sodišča prve stopnje v zvezi s kadrovsko zasedenostjo posameznih enot, saj je bila v času podaje predloga za premestitev dejanska zasedenost na PP A. 78 %, na PMP B. pa 69 %. Manjša zasedenost je bila le še na PP C.. D.D. in E.E. sta bila na PP A. prenesena na lastno željo, pri čemer je bil D.D. s 1. 1. 2014 iz PP F. premeščen na podlagi zamenjave s policistko G.G.. Njegova premestitev tako ni vplivala na število kadrov na PP A.. E.E. je bil premeščen 15. 2. 2014, to je eno leto po predlagani premestitvi tožnika. V tem času pa se je kadrovska zasedenost na PP A. bistveno spremenila (zmanjšala se je na 74 %), PP H., iz katere je bil premeščen E.E., pa je imela 82 % zasedenost s pooblaščenimi uradnimi osebami. V januarju 2015 je bila na PP A. zasedenost celo 85 %, zato ni bilo nobene potrebe po premestitvi tožnika iz PMP B. na PMP A.. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo tožnikovih predlogov za premestitev na druge PP, čeprav so bili po mnenju tožene stranke tožnikovi predlogi kontradiktorni. Nebistvene so ugotovitve sodišča prve stopnje, da uporaba javnega železniškega prevoza tožniku ne omogoča pravočasnega prihoda na delo, saj to za odločitev o tožbenem zahtevku ni bistveno. Za konkretni spor je bistveno le, da je pri premestitvi upoštevano tudi, da kraj opravljanja dela od dotedanjega kraja opravljanja dela ni oddaljen več kot 70 kilometrov (kar ni), oziroma več kot eno uro vožnje z javnimi prevoznimi sredstvi (sodišče je ugotovilo, da traja vožnja med najbolj oddaljenima krajema najmanj 55 minut z vlakom ali avtobusom). Neutemeljene so ugotovitve sodišča prve stopnje, da pomeni reintegracija vrnitev delavca na delovno mesto, na katerem je delal pred nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, vrnitev delavca na delo pa poleg reintegracije predstavlja tudi vrnitev v delovno razmerje na katerokoli ustrezno delovno mesto. Tožena stranka je bila dolžna tožnika po pravnomočni sodbi Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 328/2011 z dne 21. 2. 2012 pozvati nazaj na delo, to pa ne pomeni nujno na isto delovno mesto, na katerem je tožnik delal pred nezakonito izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljeni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da ima reintegracija in vrnitev na prejšnje delovno mesto prednost pred premestitvami, saj tožena stranka ni nikoli zatrjevala, da bi bila kakršnakoli druga premestitev kakorkoli povezana s premestitvijo tožnika. Tožnik je bil premeščen zaradi učinkovitosti in smotrnosti delovnega procesa, zato je bila premestitev zakonita. Prav tako ni bistveno, da je bila PMP B., na katero je bil premeščen tožnik, najbolj oddaljena policijska postaja v upravi. Ocena učinkovitosti oziroma smotrnosti delovnega procesa in posledično premestitev zaradi tega je v pristojnosti predstojnikov organa, ne pa sodišča (tako tudi sodba VDSS opr. št. Pdp 1240/2014 z dne 11. 12. 2014). Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožena stranka bistvene kršitve določb postopka uveljavlja le pavšalno in neobrazloženo), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 17. 12. 2013 in 12. 2. 2014, na podlagi katerih je bil tožnik premeščen iz Policijske postaje A. (PP A.) na Postajo mejne policije B. (PMP B.), ker je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da razlog te premestitve ni bil v delovnih potrebah pri toženi stranki oziroma v zagotovitvi smotrnejšega dela, temveč da so tej premestitvi botrovali subjektivni razlogi, ki so bili povezani z uspehom tožnika v sodnem postopku izpodbijanja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je pred tem podala tožena stranka. V sodnem postopku je bilo namreč pravnomočno ugotovljeno (sodba delovnega sodišča v Celje, opr. št. Pd 382/2011 z dne 21. 2. 2012 v zvezi s sodbo VDSS, opr. št. Pdp 432/2012 z dne 7. 11. 2012), da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita, v posledici tega pa je bila dolžna tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu izplačati pripadajočo plačo. To sodno odločbo je tožena stranka realizirala tako, da je tožnika s sklepom z dne 17. 12. 2013 (A1) v zvezi s sklepom z dne 12. 2. 2014 (A2) premestila na delovno mesto v nazivu policist II na PMP B.. V obdobju od aprila 2013 do 6. 1. 2014, torej v času izdaje prvostopenjskega sklepa o premestitvi, je bil tožnik na koriščenju dopusta za nego in varstvo otroka, z nastopom dela po koncu koriščenja tega dopusta pa je tožnik moral nadaljevati z delom na PMP B., čeprav je delo pred nezakonito izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi opravljal na PP A..

7. Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov sicer izhaja, da je do tožnikove premestitve na PMP B. prišlo na podlagi 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), zaradi učinkovitega dela na PMP B., vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je bil ta razlog le navidezen. Pri tem se je oprlo na izpovedbo priče I.I., tožniku nadrejenega delavca, ki je med drugim pojasnil, da pri tožniku ni šlo za klasično premestitev, temveč za postopek reintegracije tožnika k toženi stranki po pravnomočni sodbe zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedena priča je sicer tožnikovo premestitev utemeljevala s slabo kadrovsko zasedenostjo na PMP B. in v zvezi s tem z večjimi delovnimi potrebami na tej PMP, vendar pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila v času izdaje sklepa o premestitvi kadrovska zasedenost na nekaterih drugih PP v okviru PU C. (npr. J., PP K., PPP C.), ki so bile bližje kraju dotedanjega opravljanja dela tožnika, še slabša. I.I. je sicer izpovedal tudi, da na PP A. ni bilo takšnih delovnih potreb, da bi se lahko tožnik vrnil na to PP, vendar pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je tudi na PP A. v času tožnikove premestitve primanjkovalo policijskega kadra, pri čemer sta bila v tem obdobju na PP A. premeščena tudi dva druga policista (na njuno željo). Pri enem od njiju je sicer prišlo do te premestitve zaradi „zamenjave“ s policistko G.G., ki je bila iz PP A. premeščena na delo na PP F.. Poleg tega je bilo v postopku ugotovljeno tudi, da je bil tožnik s sporno premestitvijo premeščen na najbolj oddaljeno PP v okviru PU C., in da tožnik s sredstvi javnega prevoza na delo na PMP B. sploh ne bi mogel pravočasno prihajati. Ob upoštevanju zgoraj navedenih ugotovitev so tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da do tožnikove premestitve ni prišlo iz razloga smotrnosti, temveč zaradi osebnih razlogov, ki so temeljili na posledici ugotovitve nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka pred tem podala tožniku. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da vožnja z javnim prevoznim sredstvom od kraja dotedanjega opravljanja dela do kraja novega opravljanja dela traja od 55 minut do 1 ure in 6 minut, razliko v časovni izgubi pa še poveča čas potovanja od PP A. oziroma Meddržavnega mejnega prehoda L. do postaje javnega prevoznega sredstva in obratno. Najdaljši čas vožnje od A. do L. je torej presegel čas vožnje z javnim prevoznim sredstvom, ki ga opredeljuje drugi odstavek 149. člena ZJU. Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega je bila tudi po zaključku pritožbenega sodišča tožnikova premestitev, ki jo izpodbija v tem individualnem delovnem sporu, nezakonita. Tožena stranka namreč ni dokazala, da je bil razlog za tožnikovo premestitev v 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU.

8. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju kadrovske zasedenosti posameznih PP zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj se je sodišče prve stopnje glede navedenega oprlo na podatke tožene stranke iz priloge B23 (stanje kadrov od 1. 12. 2013). Po zaključku pritožbenega sodišča prav tako ni bistvena pritožbena navedba tožene stranke, da je do premestitve D.D. in E.E. na PP A. prišlo na njuno željo, bistveno je namreč, da je do teh premestitev dejansko prišlo v času, ko je bil tožnik premeščen na PMP B.. Prav tako niso odločilnega pomena pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na tožnikove predloge za premestitev na druge PP. Sodišče prve stopnje je dejstvo, da tožnik ne bo mogel prihajati pravočasno na delo na PMP B., ugotavljalo v zvezi z zatrjevanim subjektivnim razlogom tožnikove premestitve in pri tem ni presojalo ocene smotrnosti predstojnika tožnika o premestitvi tožnika, kot si to zmotno razlaga tožena stranka. Tožena stranka sicer v pritožbi pravilno zaključuje, da je ocena učinkovitosti in smotrnosti premestitve posameznega javnega uslužbenca v pristojnosti predstojnika (te ocene sodišče prve stopnje ni presojalo), vendar pa v kolikor se ugotovi, da je razlog za premestitev javnega uslužbenca le navidezen, potem tak razlog ne predstavlja utemeljenega razloga za premestitev javnega uslužbenca. To pa pomeni, da odločitev sodišča prve stopnje ni v nasprotju z uveljavljano sodno prakso, na podlagi katere sodišče ne more presojati ocene predstojnika o tem, ali je in v kakšni meri je določena premestitev učinkovita oziroma smotrna za delovanje organa. To pomeni, da se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo VDSS opr. št. Pdp 1240/2014. 9. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor tožnika na pritožbo pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP, 155. člen ZPP).