Jedro

Dejstvo, da je morala tožena stranka odgovoriti na večje število tožb, pri katerih naj bi šlo po navedbi tožnice za po vsebini povsem identične odgovore na tožbo, ne spremeni stališča, da je bil vsak odgovor na tožbo nujno potreben za pravdo. Zato vložitve večjega števila odgovorov na tožbo ni mogoče šteti za takšno okoliščino, ki bi izključevala uporabo tar. št. 3100 in količnika 1,3. V tej zvezi okoliščina, da je praktično identične tožbe vložilo večje število sodnikov, tožilcev in državnih pravobranilcev, ne vpliva na priznano nagrado v konkretnem primeru, saj določbe ZOdvT in ZPP ne predvidevajo drugačne odmere nagrade odvetniku v primeru množičnih tožb, pri čemer zadeve tudi ni mogoče obravnavati kot kolektivni delovni spor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (odločitev o stroških postopka).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od 1. 9. 2004 do 31. 12. 2007 izplačati iz naslova neplačane plače neto znesek 18.425,08 EUR, pri čemer je dolžna na ta znesek obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke in izplačati zakonske zamudne obresti od neto zneskov razlike v plačah, razvidnih iz I. točke izreka sodbe. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.002,50 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila. (II. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo in sklep o popravi sodbe se v delu, ki se nanaša na pravdne stroške, pritožuje tožnica smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica je že v vlogi z dne 4. 2. 2013 navajala, da naj sodišče pri odmeri stroškov upošteva, da je bilo vloženih preko 250 identičnih tožb sodnikov. Navaja, da so odgovori na tožbe, ki jih je pripravila tožena stranka, vsebinsko enaki, če ne celo identični, razen kolikor se nanašajo na navedbo strank in vrednost spornega predmeta ter tožbeni zahtevek. Priglašeni stroški po oceni tožnice ne ustrezajo zahtevnosti in obsegu opravljenega dela, česar sodišče pri odmeri stroškov ni upoštevalo. Opozarja, da mora sodišče pri odmeri stroškov upoštevati 155. člen ZPP, torej priznati samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. V skladu z načelom vestnosti in poštenja je dolžno sodišče v vsakem posameznem primeru skrbno preučiti vse okoliščine primera, pretehtati kateri stroški so dejansko upravičeni in utemeljeni. Glede na navedeno, zlasti glede na dejstvo, da je bilo vloženih toliko identičnih tožb, ocenjuje, da priglašeni stroški tožene stranke za odgovor na tožbo presegajo zahtevnost in obseg opravljenega dela v vsaki posamezni zadevi. Predlaga, da pritožbeno sodišče znesek stroškov za odgovor na tožbo zniža in prilagodi opravljenemu delu v vsaki posamezni zadevi, kar je tudi ustaljena praksa Evropskega sodišča za človekove pravice. Prilaga tudi sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. U 936/2008 z dne 21. 1. 2010, v kateri je bilo Republiki Sloveniji naloženo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 80,00 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Republika Slovenija v predmetni zadevi navedenih stroškov ni plačala tožnici, zato zahteva, da se stroški pobotajo s stroški, ki so v konkretni zadevi naloženi v plačilo tožnici.

Pritožba ni utemeljena.

Izrek o stroških, ki je vsebovan v sodbi, se sme v skladu s 1. odstavkom 166. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) izpodbijati samo s pritožbo zoper sklep, če se hkrati ne izpodbija tudi izrek o glavni stvari. V predmetni zadevi je tožnica izpodbijala le odločitev o stroških, zato je pri presoji utemeljenosti pritožbe pritožbeno sodišče v skladu s 366. členom ZPP smiselno uporabilo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo in je tako v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in pravilne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, kar pomeni, da tožnica v tem individualnem delovnem sporu ni uspela. Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu odločitev o stroških postopka ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno priznalo toženi stranki potrebne stroške zastopanja po Državnem pravobranilstvu RS. Ker se skladno z določbo 1. odstavka 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra, Ur. l. RS, št. 20/97 in naslednji) stroški takšnega zastopanja v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi odvetniških storitev, je sodišče pri odmeri višine nagrade pravilno izhajalo iz Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji). Dejstvo, da je morala tožena stranka odgovoriti na večje število tožb, pri katerih naj bi šlo po navedbi tožnice za po vsebini povsem identične odgovore na tožbo, ne spremeni stališča, da je bil vsak odgovor na tožbo nujno potreben za pravdo. Zato vložitve večjega števila odgovorov na tožbo ni mogoče šteti za takšno okoliščino, ki bi izključevala uporabo tar. št. 3100 in količnika 1,3. V tej zvezi okoliščina, da je praktično identične tožbe vložilo večje število sodnikov, tožilcev in državnih pravobranilcev, ne vpliva na priznano nagrado v konkretnem primeru, saj določbe ZOdvT in ZPP ne predvidevajo drugačne odmere nagrade odvetniku v primeru množičnih tožb, pri čemer zadeve tudi ni mogoče obravnavati kot kolektivni delovni spor. Pri odločanju o stroških postopka tudi ni mogoče izhajati iz odločb ESČP. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča določbe ZOdvT v Tarifi v podpoglavju 4.7. (postopki pred Ustavnim sodiščem RS, Sodiščem evropskih skupnosti in ESČP) predpisujejo posebno nagrado za postopek pred temi sodišči. Teh kriterijev pa v individualnih delovnih sporih ni mogoče upoštevati, saj nagrada za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT ni določena v razponu.

Tožnica v pritožbi uveljavlja tudi ugovor pobota. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se ugovor pobota, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, ne more uveljavljati v pritožbi (337. člen ZPP).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani del sodbe in popravni sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločalo, ker jih tožnica v pritožbi ni priglasila.