Jedro

Verjetnost obstoja pripadajočega zemljišča po določbah ZVEtL so predlagatelji izkazali že s tem, ko so zatrjevali, da te nepremičnine uporabljajo za dostop, parkiranje, igro oziroma rekreacijo ter kot prostor za smetnjake. Po določbah ZVEtL je namreč pripadajoče zemljišče opredeljeno kot zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe, pri čemer je relevantno merilo za njegovo določitev (lahko tudi) takšna raba zemljišč.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom ugovoru nasprotnega udeleženca zoper sklep o začasni odredbi N 105/2010 z dne 7.4.2011 delno ugodilo in prvo točko omenjenega sklepa spremenilo tako, da je v delu, ki se nanaša na prepoved kakršnekoli druge spremembe, nasprotnemu udeležencu prepovedalo odstranjevanje ali spremembo namembnosti obstoječih objektov, posege v obstoječo komunalno infrastrukturo, postavitev zapornic, gradbenih ograj ali odrov ali drugih ovir za nemoteno uporabo ali dostop do zemljišča, posege v konfiguracijo terena ter odstranitev obstoječega zelenja, in sicer na nepremičninah parc. št. 323/236 do 295, 323/373, 323/376, 323/377 in 323/380 k.o. X v celoti, ter na delu nepremičnin parc. št. 323/372 in 323/411 k.o. X, ki se nahaja znotraj območja, prikazanega v geodetski skici, ki je sestavni del sklepa in je opredeljeno s točkami, kot so razvidne iz izreka sklepa. Zaradi umika predloga za izdajo začasne odredbe z dne 7.3.2011 je postopek v tem delu ustavilo, razen v delu, ki se nanaša na prepoved gradnje po sklepu z dne 7.4.2011 in 18.7.2011, ki je postala pravnomočna s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3097/2011 z dne 27.10.2011. V preostalem delu je sodišče ugovor nasprotnega udeleženca zavrnilo.

2. Zoper odločitev o zavrnitvi ugovora se pritožuje nasprotni udeleženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi oziroma ugovoru v celoti ugodi. Navaja, da je sodišče ugovor nasprotnega udeleženca zavrnilo zato, ker ni predložil prostorskih aktov in upravnih dovoljenj, v katerih bi bil obseg pripadajočega zemljišča določen drugače, kot ga zatrjujejo predlagatelji. S tem je napačno prevalilo dokazno breme na nasprotnega udeleženca, saj bi morali predlagatelji zatrjevati in dokazati, da takšnih aktov oziroma dovoljenj ni, zaradi česar bi bilo mogoče upoštevati dosedanjo rabo in namen zemljišč. Sicer pritožnik meni, da predlagatelji niso izkazali verjetnosti, da so lastniki teh zemljišč. Po določbi 7. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča h stavbi (ZVEtL) se pripadajoče zemljišče določi na podlagi tedanjih prostorskih aktov in upravnih dovoljenj. Da le – teh za območje Z. Š. in D. ne bi bilo, predlagatelji niso zatrjevali in tudi ne dokazovali. Sodišče je enostavno nasedlo njihovim trditvam, da je treba obseg pripadajočega zemljišča ugotoviti na podlagi same uporabe. To logično pomeni, da takšni akti ne obstajajo, česar pa predlagatelji sploh niso zatrjevali. Sodišče bi jih moralo pozvati, naj podajo takšne trditve, v nasprotnem primeru pa bi bilo treba predlog v celoti zavrniti. Pritožba nadalje meni, da izvedenec, ki je izdelal geodetsko skico, ki so jo predložili predlagatelji, ne more ugotavljati obsega pripadajočega zemljišča. Ne sklicuje se namreč na veljavne prostorske akte, ki jih je treba upoštevati. Gre le za željo posameznih etažnih lastnikov, da si pridobijo čim več zemljišča, kar pa predstavlja poseg v lastninsko pravico nasprotnega udeleženca kot dobrovernega pridobitelja. Pritožniku nastaja nepopravljiva škoda, saj je že izvedel parcelacijo in izdelal preko 70 parkirnih mest. Gre za površine, ki so dislocirane od nepremičnin predlagateljev in nimajo zveze s predlagatelji, sodišče pa je kljub temu prepovedalo posege. Pritožba nazadnje sodišču očita tudi, da ni odgovorilo na njegov ugovor, da je takšen sklep neizvršljiv. Namen zavarovanja brez vknjižbe ne bo dosežen. Vknjižba pa ne bo mogoča, saj nepremičnine niso označene z ustreznim identifikacijskim znakom.

3. Predlagatelji v odgovoru na pritožbo zavračajo pritožbene očitke ter predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 37. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep o izdani začasni odredbi utemeljeno zavrnilo, nasprotni pritožbeni očitki pa so neutemeljeni. Pritožbeno sodišče je v sklepu II Cp 3097/2011 z dne 27.10.2011 (list. št. 82) sicer že zavzelo stališče, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ, čemur je sodišče prve stopnje v celoti sledilo.

7. Tako je pravilno presodilo, da so predlagatelji verjetno izkazali, da nepremičnine parc. št. 323/236 do 295, 323/373, 323/376, 323/377 in 323/380, ter del nepremičnin parc. št. 323/372 in 323/411 k.o. X, predstavljajo pripadajoče zemljišče h večstanovanjskim stavbam A. Z. 2, 4, 6 in 8. Verjetnost obstoja pripadajočega zemljišča po določbah ZVEtL so predlagatelji izkazali že s tem, ko so zatrjevali, da te nepremičnine uporabljajo za dostop, parkiranje, igro oziroma rekreacijo ter kot prostor za smetnjake. Po določbah ZVEtL je namreč pripadajoče zemljišče opredeljeno kot zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe (tretji odstavek 7. člena), pri čemer je relevantno merilo za njegovo določitev (lahko tudi) takšna raba zemljišč (četrti odstavek 7. člena ZVEtL).

8. Zmotno je stališče pritožbe, da je takšen predlog predlagateljev nesklepčen. Če se predlagatelji na prostorske akte oziroma upravna dovoljenja ne sklicujejo, to pomeni le, da se obstoj funkcionalnega zemljišča ne domneva in ga morajo zato dokazovati na drug način, in sicer z dejansko rabo za funkcionalni namen stavb (četrti odstavek 7. člena ZVEtL). Ne pomeni pa, da ne gre za funkcionalno zemljišče in da utemeljenost predloga zato ni verjetno izkazana.

9. Tako tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje trditveno in dokazno breme prevalilo na nasprotnega udeleženca. To, da slednji ni priložil prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, je sodišče navedlo le v okviru tehtanja, ali so razlogi, ki govorijo v prid obstoja pripadajočega zemljišča, močnejši od razlogov, ki govorijo proti temu. Kot rečeno, pa ne gre za odločilno dejstvo, ki bi ga predlagatelji morali zatrjevati.

10. Neutemeljen je tudi očitek pritožbe v zvezi z odmero pripadajočega zemljišča, kot izhaja iz priložene skice predlagateljev (A16). Geodetska odmera parc. št. 323/419 in 323/372 k.o. X je bila namreč potrebna zato, ker se njihov predlog nanaša le na del teh parcel. Ali so dejansko upravičeni do zemljišč v takšnem obsegu, pa bo sodišče ugotavljalo v nadaljnjem postopku.

11. Pavšalne in netočne so tudi pritožbene navedbe, da se začasna odredba nanaša na dislocirana zemljišča. Iz skice parcel (A16) namreč izhaja nasprotno, da predlagatelji svoja upravičenja uveljavljajo na zemljiščih, ki so v neposredni bližini večstanovanjskih stavb. Takšen očitek se verjetno (še vedno) nanaša na parcelo 323/419 k.o. X, pri čemer pa pritožba ne upošteva, da so predlagatelji svoj predlog v tem delu (ustrezno) skrčili.

12. Glede na to, da gre za navzven jasno razvidno uporabo stanovalcev, je manj verjetno, da je nasprotni udeleženec pridobil sporne nepremičnine v dobri veri. Tudi ta, v pritožbi mimogrede navržena okoliščina, zato ne nasprotuje verjetno izkazani terjatvi predlagateljev.

13. Sodišče prve stopnje je nadalje presodilo, da bi z nameravano gradnjo in posegi na teh zemljiščih predlagateljem nastala nenadomestljiva škoda, saj bi bila njihova uporaba onemogočena oziroma otežena, česar pritožba niti ne napada. Tako je izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za izdajo začasne odredbe (iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ), zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

14. Pritožbene trditve, da naj bi nasprotnemu udeležencu zaradi prepovedi gradnje in s tem povezanimi posegi grozila nenadomestljiva škoda, so pavšalne in nedokazane. Tudi sicer se poraja dvom, kako naj bi mu nastajala (pravno priznana) škoda, ko pa gre za posege na tujem zemljišču. 15. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče do ugovora o neizvršljivosti začasne odredbe ni opredelilo. V 12. točki obrazložitve je namreč pojasnilo, da je sredstvo zavarovanja denarna kazen, ne pa vknjižba v zemljiški knjigi. Takšno stališče sodišča je pravilno, pritožbene navedbe o neustrezni identifikaciji nepremičnin, kar naj bi onemogočalo vknjižbo, pa so odveč.

16. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločitev potrdilo (353. člen ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ).

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka, zato bo o njih odločalo sodišče prve stopnje.