Jedro

Stranka bi morala navesti oziroma se sklicevati na konkretne odločbe sodišč, s katerimi bi dokazovala svoje trditve o neenotni sodni praksi glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev. Navaja pa ravno obratno: Vrhovno sodišče o spornem pravnem vprašanju še ni odločilo in tudi sodne prakse sodišč druge stopnje naj o tem ne bi bilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenim zahtevkom tožnic in toženi stranki naložilo plačilo razlike v povračilu stroškov za prevoz na delo za čas od 1. 5. 2001 do 31. 10. 2005 oziroma 24. 9. 2005, ter razliko v plači za čas od 1. 3. 2002 do 30. 4. 2004. Glede povračila stroškov za prevoz na delo in z dela je ugotovilo, da so tako Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPGD) in panožna Kolektivna pogodba za dejavnost trgovine, kot podjetniške kolektivne pogodbe, enako določale, da višina povračila stroškov za prevoz na delo in z dela, ne more biti manjša od 60 % stroškov javnega prevoza. Tožena stranka je delavcem te stroške tudi izplačevala v taki višini, ni pa upoštevala tarifnih prilog SKPGD in panožne kolektivne pogodbe, ki enako določata, da se ta povračila izplačujejo in usklajujejo v višini zgornjega zneska, določenega z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Uradni list RS, št. 72/93 in nasl. - Uredba). To pa pomeni, da so delavci upravičeni do povrnitve prevoznih stroškov s sredstvi javnega prevoza v celoti, oziroma do znižane kilometrine, če javni prevoz ni zagotovljen. Pri tem se je oprlo tudi na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 190/2005, medtem ko odločitev Ustavnega sodišča o Uredbi U-I-296/95 na odločitev ne more vplivati.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in s pravno presojo prvostopnega sodišča. Ugotovitev neskladnosti Uredbe iz leta 1993 z Ustavo, ne vpliva na ustavnost in zakonitost tarifne priloge SKPGD oziroma panožne KP, ki se glede višine povračila stroškov v zvezi z delom, sklicujeta na Uredbo. Poleg tega pa je Uredba iz leta 1993 veljala le do 31. 12. 2004, tožnica pa povračilo stroškov za prevoz na delo zahteva tudi za čas po 1. 1. 2005, ko je veljala nova Uredba, ki ni bila predmet ustavnosodne presoje. Obveznost povračila stroškov za prevoz na delo in z dela je v tarifnih prilogah določljiva, kar izhaja tudi iz odločitve Vrhovnega sodišča v podobni zadevi. S sklepom je sodišče druge stopnje odločilo, da se revizija ne dopusti.

Zoper sklep o nedopustitvi revizije je tožena stranka vložila pritožbo iz razlogov „po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP“, torej zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sklep naj bi bil nepravilen in nezakonit, saj o pomembnem pravnem vprašanju ničnosti določb SKPGD in KPDT, ni enotne sodne prakse sodišč druge stopnje oziroma o tem sploh ni sodne prakse, Vrhovno sodišče pa o tem vprašanju sploh še ni odločalo. Zaradi ugotovljene neustavnosti sodišče Uredbe ne bi smelo uporabiti kot pravne podlage za odločanje. Določbe tarifnega dela kolektivnih pogodb o višini povračila stroškov za prevoz na delo in z dela so nične, ker predmet obveznosti ni samo nedoločen temveč tudi nedoločljiv. Glede odločitve o nedopustitvi revizije navaja, da je sodišče ni dopustilo kljub temu, da gre za pomembno pravno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v več kot 400 odprtih delovnih sporih. S tem ni omogočilo preizkusa pravilnosti svojih stališč, saj iz tega razloga pritožba po 32. členu ZDSS-1 ni možna. V konkretnem primeru tudi ni razloga, da bi odločba sodišča druge stopnje odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede ničnosti obeh kolektivnih pogodb, saj Vrhovno sodišče o tem pravnem vprašanju sploh še ni odločalo. Podana pa je druga predpostavka za dopustnost pritožbe, to je, da v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti. Sodišče druge stopnje do sedaj o tem pravnem vprašanju prav tako ni odločalo, kar pomeni, da sodne prakse sodišč druge stopnje prav tako sploh še ni. Takšno stanje pa je potrebno glede njegovega učinkovanja enačiti s stanjem, ko v sodni praksi sodišč druge stopnje ni enotnosti. Na primeru ene sodbe oziroma osmih sodb v praktično identičnih zadevah proti isti toženi stranki, ni mogoče trditi, da se je s tem oblikovala enotna sodna praksa.

Pritožba ni utemeljena.

Z izpodbijano sodbo je bilo pravnomočno odločeno o tožbenih zahtevkih za izplačilo razlike v povračilu stroškov za prevoz na delo in zahtevkih za plačilo razlike v plači. Sodišče druge stopnje revizije zoper pravnomočno sodbo v celoti ni dopustilo. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper sklep o nedopustitvi revizije le v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevkih za izplačilo razlike v povračilu stroškov za prevoz na delo. Pritožbe zoper sklep o nedopustitvi revizije glede odločitve o plačilu razlike v plači tožena stranka ni z ničemer utemeljila, zato je šteti, da v tem delu pritožba sploh ni bila vložena. Odločitev je v tem delu pravnomočna, glede na vrednost spora revizija ni dovoljena, sodišče pa je (s pravnomočnim sklepom) tudi ni dopustilo.

Po določbi tretjega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1) se zoper sklep o nedopustitvi revizije stranka lahko pritoži le iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1: če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Vrhovno sodišče odloča lahko le o sklepu sodišča druge stopnje o tem, da revizije, ki po zakonu ni dovoljena, tudi ne dopusti. Tak razlog bi bil podan, če bi Vrhovno sodišče v podobnih primerih že odločilo drugače, ali če o podobnih pravnih vprašanjih sploh še ne bi odločilo, praksa sodišča druge stopnje pa bi bila o tem vprašanju neenotna. Ne odloča pa Vrhovno sodišče v tem postopku o pravilnosti in zakonitosti odločitve o tožbenem zahtevku.

Tožena stranka bi morala navesti oziroma se sklicevati na konkretne odločbe sodišč, s katerimi bi dokazovala svoje trditve o neenotni sodni praksi glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev. Navaja pa ravno obratno: Vrhovno sodišče o spornem pravnem vprašanju še ni odločilo in tudi sodne prakse sodišč druge stopnje (pravilno sodišča, ker obstaja le eno sodišče druge stopnje, ki odloča v delovnih sporih) naj o tem ne bi bilo. Neutemeljen in nelogičen je pritožbeni konstrukt, da to pomeni enako, kot da je sodna praksa (pritožbenega sodišča) neenotna. Če bi sodne prakse ne bilo, če bi šlo torej za eno samo odločitev o nekem pravnem vprašanju, ni mogoče govoriti ne o enotni ne o neenotni sodni praksi. Predvsem pa je utemeljitev v tem delu sama s seboj v nasprotju, saj jasno pove tudi, da je sodišče druge stopnje odločilo najmanj v osmih identičnih zadevah. Pritožba ne navaja, da bi odločalo različno, iz enakih pritožb zoper nedopustitev revizije, pa jasno izhaja, da je bila odločitev v vseh primerih enaka.

Za enotno sodno prakso je zadolženo Vrhovno sodišče (101. člen Zakona o sodiščih). Da bi predmetna sodba odstopala od (enotne) sodne prakse Vrhovnega sodišča, tožena stranka ne zatrjuje, Vrhovno sodišče pa v tem postopku tega ne ugotavlja po uradni dolžnosti. O pravnem vprašanju, ki je po navedbah tožene stranke bistveno za odločitev (ničnost kolektivnih pogodb), pa je že po navedbah tožene stranke same, sodna praksa sodišča druge stopnje enotna – v vseh enakih primerih do sedaj je odločilo enako.

Ker je glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlog neutemeljen, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (365. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1).