Jedro

Jedro

Jedro

Zagovornik argumentov, ki se nanašajo na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, v postopku s pritožbo ni izčrpal, čeprav skuša prepričati, da je slednje uveljavljal kot osrednji argument obrambe, saj je pri vprašanju obsojenčevega ravnanja v zmoti potrebno najprej razčistit dejansko stanje. To nedvomno drži, vendar je na njegove pomisleke v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem argumentirano odgovorilo pritožbeno sodišče, ko je nasprotoval dokazni oceni prvostopenjskega sodišča. Kršitev kazenskega zakona vložnik zatrjuje v zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar preko drugačne dokazne presoje ugotovljenih dejstev izraža zgolj nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča, kar pa pomeni izpodbijanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP)

Zagovornik argumentov, ki se nanašajo na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, v postopku s pritožbo ni izčrpal, čeprav skuša prepričati, da je slednje uveljavljal kot osrednji argument obrambe, saj je pri vprašanju obsojenčevega ravnanja v zmoti potrebno najprej razčistit dejansko stanje. To nedvomno drži, vendar je na njegove pomisleke v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem argumentirano odgovorilo pritožbeno sodišče, ko je nasprotoval dokazni oceni prvostopenjskega sodišča. Kršitev kazenskega zakona vložnik zatrjuje v zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar preko drugačne dokazne presoje ugotovljenih dejstev izraža zgolj nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča, kar pa pomeni izpodbijanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP)

Zagovornik argumentov, ki se nanašajo na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, v postopku s pritožbo ni izčrpal, čeprav skuša prepričati, da je slednje uveljavljal kot osrednji argument obrambe, saj je pri vprašanju obsojenčevega ravnanja v zmoti potrebno najprej razčistit dejansko stanje. To nedvomno drži, vendar je na njegove pomisleke v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem argumentirano odgovorilo pritožbeno sodišče, ko je nasprotoval dokazni oceni prvostopenjskega sodišča. Kršitev kazenskega zakona vložnik zatrjuje v zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar preko drugačne dokazne presoje ugotovljenih dejstev izraža zgolj nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča, kar pa pomeni izpodbijanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP)

Kot je Vrhovno sodišče že judiciralo, je za dokazovanje nekega dejstva načeloma treba zaslišati vse predlagane priče, vendar pa mora sodišče glede na ustavno kategorijo sojenja obdolžencu v razumnem roku, torej glede na načelo hitrosti in tudi ekonomičnosti postopka, v primeru večjega števila oseb, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju, storilcu oziroma drugih pomembnih okoliščinah, najti pravo mero, oziroma ni dolžno zaslišati vseh predlaganih prič, če že manjše število teh oseb enotno in nedvomno zanika tisto, kar je predlagatelj želel uveljaviti z dokazom. Navedeno velja toliko bolj, kadar se je o dejstvu, ki ga želi obramba izpodbiti oziroma dokazati, sodišče že prepričalo na podlagi ostalih izvedenih dokazov.

Kot je Vrhovno sodišče že judiciralo, je za dokazovanje nekega dejstva načeloma treba zaslišati vse predlagane priče, vendar pa mora sodišče glede na ustavno kategorijo sojenja obdolžencu v razumnem roku, torej glede na načelo hitrosti in tudi ekonomičnosti postopka, v primeru večjega števila oseb, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju, storilcu oziroma drugih pomembnih okoliščinah, najti pravo mero, oziroma ni dolžno zaslišati vseh predlaganih prič, če že manjše število teh oseb enotno in nedvomno zanika tisto, kar je predlagatelj želel uveljaviti z dokazom. Navedeno velja toliko bolj, kadar se je o dejstvu, ki ga želi obramba izpodbiti oziroma dokazati, sodišče že prepričalo na podlagi ostalih izvedenih dokazov.

Kot je Vrhovno sodišče že judiciralo, je za dokazovanje nekega dejstva načeloma treba zaslišati vse predlagane priče, vendar pa mora sodišče glede na ustavno kategorijo sojenja obdolžencu v razumnem roku, torej glede na načelo hitrosti in tudi ekonomičnosti postopka, v primeru večjega števila oseb, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju, storilcu oziroma drugih pomembnih okoliščinah, najti pravo mero, oziroma ni dolžno zaslišati vseh predlaganih prič, če že manjše število teh oseb enotno in nedvomno zanika tisto, kar je predlagatelj želel uveljaviti z dokazom. Navedeno velja toliko bolj, kadar se je o dejstvu, ki ga želi obramba izpodbiti oziroma dokazati, sodišče že prepričalo na podlagi ostalih izvedenih dokazov.

Izrek

Izrek

Izrek

I.Zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenih A. A., B. B. in C. C. se zavrnejo.

I.Zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenih A. A., B. B. in C. C. se zavrnejo.

I.Zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenih A. A., B. B. in C. C. se zavrnejo.

II.Zahteva za varstvo zakonitosti obsojenega A. A. se zavrže.

II.Zahteva za varstvo zakonitosti obsojenega A. A. se zavrže.

II.Zahteva za varstvo zakonitosti obsojenega A. A. se zavrže.

III.Obsojeni A. A., B. B. in C. C. so dolžni plačati vsak po 1.000,00 EUR sodne takse.

III.Obsojeni A. A., B. B. in C. C. so dolžni plačati vsak po 1.000,00 EUR sodne takse.

III.Obsojeni A. A., B. B. in C. C. so dolžni plačati vsak po 1.000,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

A.

A.

A.

1.Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 14. 12. 2023 pod točko A. izreka obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 (točka I. izreka sodbe) in kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1 (točka II. izreka sodbe), B. B. je spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1 (točka III. izreka sodbe) in kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 1. in 5. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 251. člena KZ-1 (točka IV. izreka sodbe), obsojeno C. C. pa je spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 1. in 5. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 251. člena KZ-1 (točka V. izreka sodbe). Obsojenemu A. A. je za kaznivo dejanje pod točko A/I izreka sodbe, na podlagi tretjega odstavka 257. člena KZ-1, določilo kazen eno leto in deset mesecev zapora in za kaznivo dejanje pod točko A/II izreka sodbe, na podlagi prvega odstavka 235. člena KZ-1, določilo kazen pet mesecev zapora, nato mu je na podlagi 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti zapora, ki se na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obsojenec namesto prestajanja kazni zapora v obdobju največ treh let od izvršljivosti te sodbe opravi 1460 ur dela v splošno korist. Na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 je obsojenemu A. A. izreklo stransko kazen denarno v višini 10.000,00 EUR, mu podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP in mu podlagi 74. in 75. člena KZ-1 odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist v znesku 4.525,00 EUR. Obsojenemu B. B. je za kaznivo dejanje pod točko A/III izreka sodbe, na podlagi prvega odstavka 235. člena KZ-1, določilo kazen štiri mesece zapora in za kaznivo dejanje pod točko A/IV izreka sodbe, na podlagi tretjega odstavka 251. člena KZ-1, določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, nato mu je na podlagi 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora, ki se na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obsojenec namesto prestajanja kazni zapora v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe opravi 1030 ur dela v splošno korist. Na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 je obsojenemu B. B. izreklo stransko kazen denarno kazen v višini 6.000,00 EUR, mu na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP ter mu na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist v znesku 19.595,00 EUR. Obsojeni C. C. je za kaznivo dejanje pod točko A/V. izreka sodbe, na podlagi tretjega odstavka 251. člena KZ-1, določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki se na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obsojenka namesto prestajanja kazni zapora v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe opravi 970 ur dela v splošno korist. Na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 je obsojeni C. C. izreklo stransko kazen denarno kazen v višini 4.000,00 EUR, ji na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP ter ji na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist v znesku 26.107,00 EUR.

1.Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 14. 12. 2023 pod točko A. izreka obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 (točka I. izreka sodbe) in kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1 (točka II. izreka sodbe), B. B. je spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1 (točka III. izreka sodbe) in kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 1. in 5. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 251. člena KZ-1 (točka IV. izreka sodbe), obsojeno C. C. pa je spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 1. in 5. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 251. člena KZ-1 (točka V. izreka sodbe). Obsojenemu A. A. je za kaznivo dejanje pod točko A/I izreka sodbe, na podlagi tretjega odstavka 257. člena KZ-1, določilo kazen eno leto in deset mesecev zapora in za kaznivo dejanje pod točko A/II izreka sodbe, na podlagi prvega odstavka 235. člena KZ-1, določilo kazen pet mesecev zapora, nato mu je na podlagi 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti zapora, ki se na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obsojenec namesto prestajanja kazni zapora v obdobju največ treh let od izvršljivosti te sodbe opravi 1460 ur dela v splošno korist. Na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 je obsojenemu A. A. izreklo stransko kazen denarno v višini 10.000,00 EUR, mu podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP in mu podlagi 74. in 75. člena KZ-1 odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist v znesku 4.525,00 EUR. Obsojenemu B. B. je za kaznivo dejanje pod točko A/III izreka sodbe, na podlagi prvega odstavka 235. člena KZ-1, določilo kazen štiri mesece zapora in za kaznivo dejanje pod točko A/IV izreka sodbe, na podlagi tretjega odstavka 251. člena KZ-1, določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, nato mu je na podlagi 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora, ki se na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obsojenec namesto prestajanja kazni zapora v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe opravi 1030 ur dela v splošno korist. Na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 je obsojenemu B. B. izreklo stransko kazen denarno kazen v višini 6.000,00 EUR, mu na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP ter mu na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist v znesku 19.595,00 EUR. Obsojeni C. C. je za kaznivo dejanje pod točko A/V. izreka sodbe, na podlagi tretjega odstavka 251. člena KZ-1, določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki se na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obsojenka namesto prestajanja kazni zapora v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe opravi 970 ur dela v splošno korist. Na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 je obsojeni C. C. izreklo stransko kazen denarno kazen v višini 4.000,00 EUR, ji na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP ter ji na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist v znesku 26.107,00 EUR.

1.Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 14. 12. 2023 pod točko A. izreka obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 (točka I. izreka sodbe) in kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1 (točka II. izreka sodbe), B. B. je spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1 (točka III. izreka sodbe) in kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 1. in 5. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 251. člena KZ-1 (točka IV. izreka sodbe), obsojeno C. C. pa je spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 1. in 5. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 251. člena KZ-1 (točka V. izreka sodbe). Obsojenemu A. A. je za kaznivo dejanje pod točko A/I izreka sodbe, na podlagi tretjega odstavka 257. člena KZ-1, določilo kazen eno leto in deset mesecev zapora in za kaznivo dejanje pod točko A/II izreka sodbe, na podlagi prvega odstavka 235. člena KZ-1, določilo kazen pet mesecev zapora, nato mu je na podlagi 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti zapora, ki se na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obsojenec namesto prestajanja kazni zapora v obdobju največ treh let od izvršljivosti te sodbe opravi 1460 ur dela v splošno korist. Na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 je obsojenemu A. A. izreklo stransko kazen denarno v višini 10.000,00 EUR, mu podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP in mu podlagi 74. in 75. člena KZ-1 odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist v znesku 4.525,00 EUR. Obsojenemu B. B. je za kaznivo dejanje pod točko A/III izreka sodbe, na podlagi prvega odstavka 235. člena KZ-1, določilo kazen štiri mesece zapora in za kaznivo dejanje pod točko A/IV izreka sodbe, na podlagi tretjega odstavka 251. člena KZ-1, določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, nato mu je na podlagi 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora, ki se na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obsojenec namesto prestajanja kazni zapora v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe opravi 1030 ur dela v splošno korist. Na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 je obsojenemu B. B. izreklo stransko kazen denarno kazen v višini 6.000,00 EUR, mu na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP ter mu na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist v znesku 19.595,00 EUR. Obsojeni C. C. je za kaznivo dejanje pod točko A/V. izreka sodbe, na podlagi tretjega odstavka 251. člena KZ-1, določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki se na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obsojenka namesto prestajanja kazni zapora v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe opravi 970 ur dela v splošno korist. Na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 je obsojeni C. C. izreklo stransko kazen denarno kazen v višini 4.000,00 EUR, ji na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP ter ji na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist v znesku 26.107,00 EUR.

2.Višje sodišče v Kopru je pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo, izpodbijano sodbo pa tudi po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je zoper obsojenega A. A. iz razloga po 3. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1 ter na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov, bremenijo proračun, kolikor se dajo izločiti iz zadeve (točka I. izreka sodbe); v opisu kaznivega dejanja pod točko A/IV-a izreka datum 1. 7. 2011 nadomestilo z datumom 5. 11. 2008 in dodalo opis dejanj izdaje 627 zdravniških spričeval v obdobju od 5. 11. 2008 do 30. 6. 2011 (točka II/1. izreka sodbe), v opisu kaznivega dejanja pod točko A/I izreka znesek 24.120,00 EUR nadomestilo z zneskom 44.280,00 EUR, znesek 19.595,00 EUR nadomestilo z zneskom 34.523,00 EUR, znesek 4.525,00 EUR nadomestilo z zneskom 9.757,00 EUR ter za besedilom "in sicer" dodalo besedilo "A. A. (Ambulanta doktor A. A.) 5.232,00 EUR" (točka II/2. izreka sodbe), v odločbah o kazenskih sankcijah in odvzemu premoženjske koristi, pod točko B/I tako, da se obsojenemu A. A. enotna kazen ne izreče, kazen 1 leto in 10 mesecev zapora pa se šteje za izrečeno, število ur v splošno korist 1460 nadomestilo s 1330 urami, znesek odvzete premoženjske koristi pa zvišalo na 9.757,00 EUR, pod točko B/II. obsojenemu B. B. kazen za kaznivo dejanje pod točko A/IV izreka sodbe zvišalo na 1 leto in 5 mesecev zapora, enotno kazen pa na 1 leto in 7 mesecev zapora, število ur v splošno korist zvišalo na 1150 ur, denarno kazen zvišalo na 8.000,00 EUR, znesek plačila odvzete premoženjske koristi pa na 34.523,00 EUR (točka II/3. izreka sodbe). Pritožbe zagovornikov obsojenih A. A., B. B. in C. C. je zavrnilo kot neutemeljene ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenima B. B. in C. C. je naložilo v plačilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Višje sodišče v Kopru je pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo, izpodbijano sodbo pa tudi po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je zoper obsojenega A. A. iz razloga po 3. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1 ter na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov, bremenijo proračun, kolikor se dajo izločiti iz zadeve (točka I. izreka sodbe); v opisu kaznivega dejanja pod točko A/IV-a izreka datum 1. 7. 2011 nadomestilo z datumom 5. 11. 2008 in dodalo opis dejanj izdaje 627 zdravniških spričeval v obdobju od 5. 11. 2008 do 30. 6. 2011 (točka II/1. izreka sodbe), v opisu kaznivega dejanja pod točko A/I izreka znesek 24.120,00 EUR nadomestilo z zneskom 44.280,00 EUR, znesek 19.595,00 EUR nadomestilo z zneskom 34.523,00 EUR, znesek 4.525,00 EUR nadomestilo z zneskom 9.757,00 EUR ter za besedilom "in sicer" dodalo besedilo "A. A. (Ambulanta doktor A. A.) 5.232,00 EUR" (točka II/2. izreka sodbe), v odločbah o kazenskih sankcijah in odvzemu premoženjske koristi, pod točko B/I tako, da se obsojenemu A. A. enotna kazen ne izreče, kazen 1 leto in 10 mesecev zapora pa se šteje za izrečeno, število ur v splošno korist 1460 nadomestilo s 1330 urami, znesek odvzete premoženjske koristi pa zvišalo na 9.757,00 EUR, pod točko B/II. obsojenemu B. B. kazen za kaznivo dejanje pod točko A/IV izreka sodbe zvišalo na 1 leto in 5 mesecev zapora, enotno kazen pa na 1 leto in 7 mesecev zapora, število ur v splošno korist zvišalo na 1150 ur, denarno kazen zvišalo na 8.000,00 EUR, znesek plačila odvzete premoženjske koristi pa na 34.523,00 EUR (točka II/3. izreka sodbe). Pritožbe zagovornikov obsojenih A. A., B. B. in C. C. je zavrnilo kot neutemeljene ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenima B. B. in C. C. je naložilo v plačilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

2.Višje sodišče v Kopru je pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo, izpodbijano sodbo pa tudi po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je zoper obsojenega A. A. iz razloga po 3. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1 ter na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov, bremenijo proračun, kolikor se dajo izločiti iz zadeve (točka I. izreka sodbe); v opisu kaznivega dejanja pod točko A/IV-a izreka datum 1. 7. 2011 nadomestilo z datumom 5. 11. 2008 in dodalo opis dejanj izdaje 627 zdravniških spričeval v obdobju od 5. 11. 2008 do 30. 6. 2011 (točka II/1. izreka sodbe), v opisu kaznivega dejanja pod točko A/I izreka znesek 24.120,00 EUR nadomestilo z zneskom 44.280,00 EUR, znesek 19.595,00 EUR nadomestilo z zneskom 34.523,00 EUR, znesek 4.525,00 EUR nadomestilo z zneskom 9.757,00 EUR ter za besedilom "in sicer" dodalo besedilo "A. A. (Ambulanta doktor A. A.) 5.232,00 EUR" (točka II/2. izreka sodbe), v odločbah o kazenskih sankcijah in odvzemu premoženjske koristi, pod točko B/I tako, da se obsojenemu A. A. enotna kazen ne izreče, kazen 1 leto in 10 mesecev zapora pa se šteje za izrečeno, število ur v splošno korist 1460 nadomestilo s 1330 urami, znesek odvzete premoženjske koristi pa zvišalo na 9.757,00 EUR, pod točko B/II. obsojenemu B. B. kazen za kaznivo dejanje pod točko A/IV izreka sodbe zvišalo na 1 leto in 5 mesecev zapora, enotno kazen pa na 1 leto in 7 mesecev zapora, število ur v splošno korist zvišalo na 1150 ur, denarno kazen zvišalo na 8.000,00 EUR, znesek plačila odvzete premoženjske koristi pa na 34.523,00 EUR (točka II/3. izreka sodbe). Pritožbe zagovornikov obsojenih A. A., B. B. in C. C. je zavrnilo kot neutemeljene ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenima B. B. in C. C. je naložilo v plačilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

3.Zoper pravnomočno sodbo so zahteve za varstvo zakonitosti vložili:

2.Zoper pravnomočno sodbo so zahteve za varstvo zakonitosti vložili:

3.Zoper pravnomočno sodbo so zahteve za varstvo zakonitosti vložili:

‒zagovornik obsojenega A. A. zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi in izreče oprostilno sodbo, podredno pa, da izpodbijano prvostopenjsko sodbo in sodbo višjega sodišča razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje;

4.‒ zagovornik obsojenega A. A. zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi in izreče oprostilno sodbo, podredno pa, da izpodbijano prvostopenjsko sodbo in sodbo višjega sodišča razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje;

‒zagovornik obsojenega A. A. zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi in izreče oprostilno sodbo, podredno pa, da izpodbijano prvostopenjsko sodbo in sodbo višjega sodišča razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje;

5.‒ zagovornik obsojenega B. B. iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno obsodilno sodbo spremeni ali sodbo sodišča prve in druge stopnje ali sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu oziroma drugostopnemu sodišču v ponovno odločanje;

‒zagovornik obsojenega B. B. iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno obsodilno sodbo spremeni ali sodbo sodišča prve in druge stopnje ali sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu oziroma drugostopnemu sodišču v ponovno odločanje;

‒zagovornik obsojenega B. B. iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno obsodilno sodbo spremeni ali sodbo sodišča prve in druge stopnje ali sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu oziroma drugostopnemu sodišču v ponovno odločanje;

‒zagovornik obsojene C. C. iz razloga kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da spremeni sodbo sodišče prve stopnje tako, da obsojeno oprosti krivde oziroma podredno razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje;

6.‒ zagovornik obsojene C. C. iz razloga kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da spremeni sodbo sodišče prve stopnje tako, da obsojeno oprosti krivde oziroma podredno razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje;

‒zagovornik obsojene C. C. iz razloga kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da spremeni sodbo sodišče prve stopnje tako, da obsojeno oprosti krivde oziroma podredno razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje;

‒obsojeni A. A. z vlogo naslovljeno kot "Pritožba na izrečeno kazen", brez izrecne navedbe razlogov in brez predloga, smiselno pa se zavzema za omilitev izrečene kazni in skrajšanje obdobja družbeno koristnega dela.

7.‒ obsojeni A. A. z vlogo naslovljeno kot "Pritožba na izrečeno kazen", brez izrecne navedbe razlogov in brez predloga, smiselno pa se zavzema za omilitev izrečene kazni in skrajšanje obdobja družbeno koristnega dela.

‒obsojeni A. A. z vlogo naslovljeno kot "Pritožba na izrečeno kazen", brez izrecne navedbe razlogov in brez predloga, smiselno pa se zavzema za omilitev izrečene kazni in skrajšanje obdobja družbeno koristnega dela.

3.Vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov vseh obsojencev in predlagal zavrnitev zahtev zagovornikov obsojenih A. A. in C. C. ter delno ugoditev zahtevi zagovornika obsojenega B. B., ker meni, da izrek stranske denarne kazni ni skladen z določbami 53. člena KZ-1, zaradi česar predlaga, da se stranska denarna kazen obsojenemu B. B. ne izreče, v preostalem pa ocenjuje, da v zahtevah uveljavljane kršitve niso podane.

8.Vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov vseh obsojencev in predlagal zavrnitev zahtev zagovornikov obsojenih A. A. in C. C. ter delno ugoditev zahtevi zagovornika obsojenega B. B., ker meni, da izrek stranske denarne kazni ni skladen z določbami 53. člena KZ-1, zaradi česar predlaga, da se stranska denarna kazen obsojenemu B. B. ne izreče, v preostalem pa ocenjuje, da v zahtevah uveljavljane kršitve niso podane.

4.Vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov vseh obsojencev in predlagal zavrnitev zahtev zagovornikov obsojenih A. A. in C. C. ter delno ugoditev zahtevi zagovornika obsojenega B. B., ker meni, da izrek stranske denarne kazni ni skladen z določbami 53. člena KZ-1, zaradi česar predlaga, da se stranska denarna kazen obsojenemu B. B. ne izreče, v preostalem pa ocenjuje, da v zahtevah uveljavljane kršitve niso podane.

4.Z odgovorom so bili seznanjeni vsi obsojenci in njihovi zagovornik. O odgovoru sta se izjavila zagovornik obsojenega A. A. in zagovornik obsojene C. C., ki vztrajata pri navedbah in predlogu svojih zahtev.

9.Z odgovorom so bili seznanjeni vsi obsojenci in njihovi zagovornik. O odgovoru sta se izjavila zagovornik obsojenega A. A. in zagovornik obsojene C. C., ki vztrajata pri navedbah in predlogu svojih zahtev.

5.Z odgovorom so bili seznanjeni vsi obsojenci in njihovi zagovornik. O odgovoru sta se izjavila zagovornik obsojenega A. A. in zagovornik obsojene C. C., ki vztrajata pri navedbah in predlogu svojih zahtev.

B.

B.

B.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A. A.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A. A.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A. A.

5.Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik svojih argumentov, ki se nanašajo na zatrjevano kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, v postopku s pritožbo ni izčrpal. Iz pritožbe, razlogov drugostopenjske sodbe in preostalega relevantnega spisovnega gradiva je namreč razvidno, da kršitev določb kazenskega zakona glede vprašanja, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost, ki jih uveljavlja z navajanjem, da je obsojenec ravnal v dejanski zmoti, ki se v konkretnem primeru vsebinsko pokriva tudi s pravno zmoto, v postopku z rednim pravnim sredstvom ni zatrjeval niti vsebinsko obrazložil, čeprav za to ni bilo nobenih ovir. V izjavi na odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca zagovornik skuša prepričati, da je slednje uveljavljal kot osrednji argument obrambe, saj je pri vprašanju obsojenčevega ravnanja v zmoti potrebno najprej razčistiti dejansko stanje. To nedvomno drži, vendar je na njegove pomisleke v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem argumentirano odgovorilo pritožbeno sodišče, ko je z nekaterimi na videz podobnimi navedbami, kot jih zatrjuje v zahtevi, nasprotoval dokazni oceni prvostopenjskega sodišča.

5.Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik svojih argumentov, ki se nanašajo na zatrjevano kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, v postopku s pritožbo ni izčrpal. Iz pritožbe, razlogov drugostopenjske sodbe in preostalega relevantnega spisovnega gradiva je namreč razvidno, da kršitev določb kazenskega zakona glede vprašanja, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost, ki jih uveljavlja z navajanjem, da je obsojenec ravnal v dejanski zmoti, ki se v konkretnem primeru vsebinsko pokriva tudi s pravno zmoto, v postopku z rednim pravnim sredstvom ni zatrjeval niti vsebinsko obrazložil, čeprav za to ni bilo nobenih ovir. V izjavi na odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca zagovornik skuša prepričati, da je slednje uveljavljal kot osrednji argument obrambe, saj je pri vprašanju obsojenčevega ravnanja v zmoti potrebno najprej razčistiti dejansko stanje. To nedvomno drži, vendar je na njegove pomisleke v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem argumentirano odgovorilo pritožbeno sodišče, ko je z nekaterimi na videz podobnimi navedbami, kot jih zatrjuje v zahtevi, nasprotoval dokazni oceni prvostopenjskega sodišča.

5.Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik svojih argumentov, ki se nanašajo na zatrjevano kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, v postopku s pritožbo ni izčrpal. Iz pritožbe, razlogov drugostopenjske sodbe in preostalega relevantnega spisovnega gradiva je namreč razvidno, da kršitev določb kazenskega zakona glede vprašanja, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost, ki jih uveljavlja z navajanjem, da je obsojenec ravnal v dejanski zmoti, ki se v konkretnem primeru vsebinsko pokriva tudi s pravno zmoto, v postopku z rednim pravnim sredstvom ni zatrjeval niti vsebinsko obrazložil, čeprav za to ni bilo nobenih ovir. V izjavi na odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca zagovornik skuša prepričati, da je slednje uveljavljal kot osrednji argument obrambe, saj je pri vprašanju obsojenčevega ravnanja v zmoti potrebno najprej razčistiti dejansko stanje. To nedvomno drži, vendar je na njegove pomisleke v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem argumentirano odgovorilo pritožbeno sodišče, ko je z nekaterimi na videz podobnimi navedbami, kot jih zatrjuje v zahtevi, nasprotoval dokazni oceni prvostopenjskega sodišča.¹ Kršitve kazenskega zakona je neobrazloženo navajal zgolj v uvodu pritožbe. To kršitev pa vložnik uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar preko drugačne dokazne presoje ugotovljenih dejstev izraža nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča, kar pa pomeni uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). V ostalem pa je zahteva materialno neizčrpana, kar na podlagi petega odstavka 420. člena ZKP preprečuje njihovo vsebinsko obravnavo v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Po ustaljeni sodni praksi² mora vložnik vse kršitve, ki jih uveljavlja v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, obrazloženo uveljavljati in zatrjevati že v predhodnem postopku s pritožbo, razen če jih tedaj ni mogel uveljavljati, čemur zagovornik v tem delu ni zadostil.

Kršitve kazenskega zakona je neobrazloženo navajal zgolj v uvodu pritožbe. To kršitev pa vložnik uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar preko drugačne dokazne presoje ugotovljenih dejstev izraža nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča, kar pa pomeni uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). V ostalem pa je zahteva materialno neizčrpana, kar na podlagi petega odstavka 420. člena ZKP preprečuje njihovo vsebinsko obravnavo v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Po ustaljeni sodni praksi mora vložnik vse kršitve, ki jih uveljavlja v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, obrazloženo uveljavljati in zatrjevati že v predhodnem postopku s pritožbo, razen če jih tedaj ni mogel uveljavljati, čemur zagovornik v tem delu ni zadostil.

Kršitve kazenskega zakona je neobrazloženo navajal zgolj v uvodu pritožbe. To kršitev pa vložnik uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar preko drugačne dokazne presoje ugotovljenih dejstev izraža nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča, kar pa pomeni uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). V ostalem pa je zahteva materialno neizčrpana, kar na podlagi petega odstavka 420. člena ZKP preprečuje njihovo vsebinsko obravnavo v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Po ustaljeni sodni praksi mora vložnik vse kršitve, ki jih uveljavlja v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, obrazloženo uveljavljati in zatrjevati že v predhodnem postopku s pritožbo, razen če jih tedaj ni mogel uveljavljati, čemur zagovornik v tem delu ni zadostil.

6.V preostalem delu zahteve zagovornik uveljavlja kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navajanjem, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ko je od skupno 1.833 prič zaslišalo le 44 prič, pri čemer pa ni navedlo dovolj prepričljivih razlogov, zakaj bi bila pričanja preostalih prič nepotrebna. Ob tem se sklicuje tudi na 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki obrambi zagotavlja pravico do poštenega sojenja. Meni, da so bile priče, ki so bile pregledane v začetku poslovnega sodelovanja, ključne za potrditev obsojenčeve trditve, da je bil ob pregledih in izdaji zdravniških spričeval prisoten ali pa vsaj obveščen in je s postopki soglašal, bodisi osebno ali po telefonu, da sta nižji sodišči nepravilno ocenili pričanja preostalih prič kot neverodostojna, zaradi časovnega odmika, ter da bi moralo sodišče zaslišati večji reprezentativni vzorec prič iz različnih časovnih obdobjih, kar bi omogočilo celovitejšo oceno dejanskega stanja.

6.V preostalem delu zahteve zagovornik uveljavlja kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navajanjem, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ko je od skupno 1.833 prič zaslišalo le 44 prič, pri čemer pa ni navedlo dovolj prepričljivih razlogov, zakaj bi bila pričanja preostalih prič nepotrebna. Ob tem se sklicuje tudi na 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki obrambi zagotavlja pravico do poštenega sojenja. Meni, da so bile priče, ki so bile pregledane v začetku poslovnega sodelovanja, ključne za potrditev obsojenčeve trditve, da je bil ob pregledih in izdaji zdravniških spričeval prisoten ali pa vsaj obveščen in je s postopki soglašal, bodisi osebno ali po telefonu, da sta nižji sodišči nepravilno ocenili pričanja preostalih prič kot neverodostojna, zaradi časovnega odmika, ter da bi moralo sodišče zaslišati večji reprezentativni vzorec prič iz različnih časovnih obdobjih, kar bi omogočilo celovitejšo oceno dejanskega stanja.

6.V preostalem delu zahteve zagovornik uveljavlja kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navajanjem, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ko je od skupno 1.833 prič zaslišalo le 44 prič, pri čemer pa ni navedlo dovolj prepričljivih razlogov, zakaj bi bila pričanja preostalih prič nepotrebna. Ob tem se sklicuje tudi na 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki obrambi zagotavlja pravico do poštenega sojenja. Meni, da so bile priče, ki so bile pregledane v začetku poslovnega sodelovanja, ključne za potrditev obsojenčeve trditve, da je bil ob pregledih in izdaji zdravniških spričeval prisoten ali pa vsaj obveščen in je s postopki soglašal, bodisi osebno ali po telefonu, da sta nižji sodišči nepravilno ocenili pričanja preostalih prič kot neverodostojna, zaradi časovnega odmika, ter da bi moralo sodišče zaslišati večji reprezentativni vzorec prič iz različnih časovnih obdobjih, kar bi omogočilo celovitejšo oceno dejanskega stanja.

7.Kot je Vrhovno sodišče že judiciralo, je za dokazovanje nekega dejstva načeloma treba zaslišati vse predlagane priče, vendar pa mora sodišče glede na ustavno kategorijo sojenja obdolžencu v razumnem roku, torej glede na načelo hitrosti in tudi ekonomičnosti postopka, v primeru večjega števila oseb, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju, storilcu oziroma drugih pomembnih okoliščinah, najti pravo mero, oziroma ni dolžno zaslišati vseh predlaganih prič, če že manjše število teh oseb enotno in nedvomno zanika tisto, kar je predlagatelj želel uveljaviti z dokazom. Navedeno velja toliko bolj, kadar se je o dejstvu, ki ga želi obramba izpodbiti oziroma dokazati, sodišče že prepričalo na podlagi ostalih izvedenih dokazov, kot je to primer tudi v obravnavani zadevi, kar bo pojasnjeno ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obsojene C. C.

7.Kot je Vrhovno sodišče že judiciralo, je za dokazovanje nekega dejstva načeloma treba zaslišati vse predlagane priče, vendar pa mora sodišče glede na ustavno kategorijo sojenja obdolžencu v razumnem roku, torej glede na načelo hitrosti in tudi ekonomičnosti postopka, v primeru večjega števila oseb, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju, storilcu oziroma drugih pomembnih okoliščinah, najti pravo mero, oziroma ni dolžno zaslišati vseh predlaganih prič, če že manjše število teh oseb enotno in nedvomno zanika tisto, kar je predlagatelj želel uveljaviti z dokazom. Navedeno velja toliko bolj, kadar se je o dejstvu, ki ga želi obramba izpodbiti oziroma dokazati, sodišče že prepričalo na podlagi ostalih izvedenih dokazov, kot je to primer tudi v obravnavani zadevi, kar bo pojasnjeno ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obsojene C. C.

7.Kot je Vrhovno sodišče že judiciralo, je za dokazovanje nekega dejstva načeloma treba zaslišati vse predlagane priče, vendar pa mora sodišče glede na ustavno kategorijo sojenja obdolžencu v razumnem roku, torej glede na načelo hitrosti in tudi ekonomičnosti postopka, v primeru večjega števila oseb, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju, storilcu oziroma drugih pomembnih okoliščinah, najti pravo mero, oziroma ni dolžno zaslišati vseh predlaganih prič, če že manjše število teh oseb enotno in nedvomno zanika tisto, kar je predlagatelj želel uveljaviti z dokazom. Navedeno velja toliko bolj, kadar se je o dejstvu, ki ga želi obramba izpodbiti oziroma dokazati, sodišče že prepričalo na podlagi ostalih izvedenih dokazov, kot je to primer tudi v obravnavani zadevi, kar bo pojasnjeno ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obsojene C. C.