Jedro

Predlagateljica kot lastnica stavbe, ki jo je zgradila na tujem zemljišču, je trdila in v postopku na prvi stopnji tudi dokazala, da njena solastninska pravica na pripadajočem zemljišču ni pravilno vknjižena (vknjižena je le kot solastnica do 1/4, ne pa na ostalem pripadajočem zemljišču), to je poleg dejstva, da gre za ugotavljanje pripadajočega zemljišča k stavbi, ki je bila zgrajena pred 1. 1. 2003 edini pogoj za vodenje postopka po določilih ZVEtL-1. ZVEtL-1 ni samostojna podlaga za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču, ampak sodišču daje podlago, da najprej ugotovi obseg pripadajočega zemljišča, nato pa še, ali so lastniki stavbe po materialnem pravu, ki je veljalo do uveljavitve SPZ pridobili lastninsko pravico na tem zemljišču. Na podlagi prostorskih aktov, veljavnih v času gradnje stavbe oziroma upravnih dovoljenj, ni mogoče določiti obsega zemljišča, ki naj bi bilo v času gradnje neposredno namenjeno za redno rabo stavbe. Upravna dovoljenja ne obstajajo, prostorski akti pa ne vsebujejo sestavin, iz katerih bi bilo mogoče to ugotoviti. Zato je logičen zaključek, da se je sodišče v zvezi z obsegom zemljišča z normalno redno rabo stavbe prvenstveno oprlo na rabo in namen predlaganega zemljišča. Ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Nasprotni udeleženec nosi svoje stroške pritožbenega postopka sam.

Obrazložitev

1. V izpodbijanem sklepu je sodišče ugotovilo, da je pripadajoče zemljišče k stavbi v lasti predlagateljice, na naslovu v A. 1 v Ljubljani, zemljiškoknjižna parcela z ID znakom 0000 350/1072 (I) in posledično ugotovilo, da je predlagateljica lastnica parcele do celote (II) in po uradni dolžnosti odredilo vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo (III).

2. Odločitev sodišča izpodbija nasprotni udeleženec po odvetniku iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. V obrazložitvi navaja, da je sodišče na podlagi določil Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1) nedopustno poseglo v ustavno zagotovljeno lastninsko pravico nasprotnega udeleženca, ker pogoj, predpisan v 41. členu ZVEtL-1 za začetek postopka, da lastnik stavbe v zemljiški knjigi še nima vpisane lastninske pravice na njenem pripadajočem zemljišču, ni bil izpolnjen. Med postopkom na prvi stopnji je pritožnik večkrat izpostavil, da je predlagateljica solastnica nepremičnine št. 350/1072 k.o. ... do 1/4 (v naravi to predstavlja 291,25 m2), do 3/4 nasprotni udeleženec. Sodišču očita, da ni pojasnilo, zakaj za normalno rabo predlagateljica potrebuje poleg dvorišča v izmeri 190 m2 in solastninskem deležu na parceli, ki je predmet tega postopka, celotno parcelo. Številni sodni postopki med strankama dokazujejo, da sporna zemljiškoknjižna parcela ni nikoli v celoti predstavljala zemljišča, ki bi bilo potrebno za redno rabo stavbe, ki je v lasti predlagateljice. Ni nepomembno, da večina stanovanjskih hiš v Ljubljani in njeni okolici nima funkcionalnih zemljišč, ki bi presegala 200 m2. Sporno zemljišče je bilo v času gradnje predlagateljičine hiše v solasti prednikov strank postopka in se nikoli ni lastninilo po določilih ZLNDL, zato ni pravne podlage za ugotavljanje funkcionalnega zemljišča k predlagateljičini hiši po določbah ZVEtL-1. Ta določila se uporabljajo izključno za nepremičnine, ki so bile po zakonodaji v SFRJ in ob uveljavitvi ZLNDL družbena lastnina. Nasprotni udeleženec sodišču očita, da se do pravne podlage in njegovih stališč pravne narave v izpodbijanem sklepu ni opredelilo, ampak je zgolj povzelo stališče predlagateljice. Prav tako tudi ni upoštevalo pripomb nasprotnega udeleženca na izvedensko mnenje z dne 14. 5. 2015, 15. 12. 2015 in 2. 3. 2016 in v obrazložitvi ni navedlo, zakaj ni sledilo predlogu po dopolnitvi izvedenskega mnenja. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Predlagateljica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani sklep vsebuje jasne in prepričljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo ustrezne materialnopravne določbe. Tudi očitane absolutno bistvene kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo.

**Glede postopkovnih vprašanj in splošno glede uporabe ZVEtL-1**

6. Pritožnik se pavšalno sklicuje na pripombe, ki jih je podal zoper izvedensko mnenje in se sodišče do njih ni opredelilo, kot tudi ni navedlo, zakaj ni sledilo predlogu po dopolnitvi izvedenskega mnenja. Opredelitev do pritožnikovih pripomb in izvajanje dokazov z dopolnitvijo izvedenskega mnenja je smiselno le, če se nanašajo na okoliščine, ki so bistvene za odločitev v zadevi. Pritožnik ne pove, do katerih pravno relevantnih pripomb na izvedensko mnenje se sodišče ni opredelilo, niti katero pravno pomembno dejstvo bi dokazal z dopolnitvijo izvedenskega mnenja in kako naj bi ta opustitev sodišča vplivala na končno odločitev sodišča. Pavšalnih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne more obravnavati, zato se do njih ne bo opredeljevalo.

7. Neutemeljen je očitek, da za ugotavljanje pripadajočega zemljišča k stavbi po določilu ZVEtL-1 ni podlage, ker obstoječe zemljiškoknjižno stanje v celoti odraža pravo dejansko in pravno stanje. Brez podlage v določilih zakona je tudi stališče pritožbe, da se ZVEtL-1 lahko uporablja zgolj za zemljišča, ki so bila pred uveljavitvi ZLNDL v družbeni lastnini. Predlagateljica kot lastnica stavbe, ki jo je zgradila na tujem zemljišču, je namreč trdila in v postopku na prvi stopnji tudi dokazala, da njena solastninska pravica na pripadajočem zemljišču ni pravilno vknjižena (vknjižena je le kot solastnica do 1/4, ne pa na ostalem pripadajočem zemljišču), to je poleg dejstva, da gre za ugotavljanje pripadajočega zemljišča k stavbi, ki je bila zgrajena pred 1. 1. 2003 edini pogoj za vodenje postopka po določilih ZVEtL-1 (41. člen ZVEtL-1).

8. ZVEtL-1 ni samostojna podlaga za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču, ampak sodišču daje podlago, da najprej ugotovi obseg pripadajočega zemljišča, nato pa še, ali so lastniki stavbe po materialnem pravu, ki je veljalo do uveljavitve Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pridobili lastninsko pravico na tem zemljišču. V kolikor sodišče ugotovi, da je lastnica stavbe lastninsko pravico pridobila in tak je tudi konkretni primer, o nedopustnem posegu v lastninsko pravico tistega, ki je sicer formalno vpisan kot solastnik v zemljiški knjigi, ni mogoče govoriti.

**Glede obsega pripadajočega zemljišča**

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki v pritožbenem postopku niso sporne, sledi, da odločba Geodetske uprave št. 0/000-00 z dne 17. 12. 1985 nima narave pravnomočne odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele kot tudi, da na podlagi prostorskih aktov, veljavnih v času gradnje stavbe oziroma upravnih dovoljenj, ni mogoče določiti obsega zemljišča, ki naj bi bilo v času gradnje neposredno namenjeno za redno rabo stavbe. Upravna dovoljenja ne obstajajo, prostorski akti pa ne vsebujejo sestavin, iz katerih bi bilo mogoče to ugotoviti. Zato je logičen zaključek, da se je sodišče v zvezi z obsegom zemljišča z normalno redno rabo stavbe prvenstveno oprlo na rabo in namen predlaganega zemljišča (2. in 3. točka 43. člena ZVEtL-1).

10. Iz izvedenskega mnenja in fotografij sledi, da je parcela, ki je predmet tega postopka, številka 350/1072 v naravi zemljišče med predlagateljičino stavbo in cesto A. V svojem severnem oziroma severozahodnem delu ob stavbi predstavlja tlakovano površino v skoraj celotni širini te parcele, ki pa se nato na razdalji približno 9 metrov od fasade stavbe zoži v pot širine 4 metre, ki nato v ravni liniji poteka vse do cestnih površin A. ulice. Da ta širši tlakovani predel pred predmetno stavbo očitno predstavlja vhodno ploščad in manipulacijsko površino za dovoz vozil v garažo na frontni strani stavbe in do stranskih garaž ter za zunanje parkiranje vozil, za pritožnika ni sporno, kot tudi ne, da je na območju severovzhodne meje vzhodno od vogala tlakovane manipulacijske površine konstrukcija kovinskega ogrodja s trto in drugim rastjem ob utrjeni talni plošči. Na nasprotni strani ob jugozahodni meji je ob robu tlakovane manipulacijske površine s ploščicami utrjena površina s postavljenimi cvetličnimi koriti in izgrajenim elementom korita oziroma priročnega pulta z vodovodno opremo. Sporno ni niti, da tlakovana, z robniki urejena pot, diagonalno poteka preko osrednjega dela predmetne parcele in predstavlja glavno in edino urejeno dovozno povezavo med predlagateljičino hišo in A. cesto. Preostali del parcele levo in desno od poti je travnata površina v parkovnem stilu, obrobljena s pasom cvetne zasaditve. Robno območje meje parcele s sosedno parcelo jugozahodno v predelu od ceste jasno nakazuje linija visokoraslih cipres. Ob robnem območju parcele, ki je predmet tega postopka in sosednje parcele št. 350/1073 jugovzhodno vzdolž A. ceste so v linijo zasajene grmovnice oziroma živa meja, ki se krožno zaključi na obeh straneh uvoza. Zato bi tudi po mnenju izvedenca po kriteriju obsega rabe, urejanja in vzdrževanja zemljišča, ki ga je nesporno od izgradnje hiše dalje vzdrževala in urejala predlagateljica, ter tudi ob ocenjevanju funkcionalne in oblikovne celovitosti in zaokroženosti kompleksa mogoče zaključiti, da se za pripadajoče zemljišče k obravnavani stavbi poleg parcelne številke 350/513, na kateri leži stavba, ki je že v izključni lasti predlagateljice, določi tudi predlagana parcela št. 350/1072 v celoti.

**Glede pridobitve lastninske pravice na pripadajočem zemljišču**

11. Ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe. V postopku po ZVEtL-1 je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali obstajajo že v preteklosti učinkovito nastale pravne posledice (zunajknjižno pridobljene lastninske pravice lastnice stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003) na pripadajočem zemljišču stavbe, ki bi pomenile akcesorni odnos pravice na zemljišču s pravico na stavbi. Sodišče je v postopku tako ugotavljalo, katero zemljišče je postalo last predlagateljice na podlagi predpisov gradnje na tujem svetu, veljavnih pred 1. 1. 2003. 12. V zvezi z lastninsko pravico na ugotovljenem pripadajočem zemljišču je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo prvega in drugega odstavka 44. člena ZVEtL-1, ki določa, da če ni dokazano drugače, se šteje, da je zemljišče, ki ga sodišče ugotovi po določbi 43. člena ZVEtL-1 last lastnika stavbe in če ni dokazano drugače, se šteje, da je s prehodom lastninske pravice na stavbi na pridobitelja prišla tudi lastninska pravica na pripadajočem zemljišču take stavbe. Gre za zakonsko domnevo, ki je izpodbojna. Trditveno in dokazno breme, da predlagateljica ni lastnica pripadajočega zemljišča, je bilo na nasprotnem udeležencu. Trditev, da predlagateljica ne potrebuje tako velikega funkcionalnega zemljišča, da zemljišče pred uveljavitvijo ZLNDL nikoli ni bilo v družbeni lastnini ter da so med strankami potekali številni postopki pred sodišči, ker nasprotni udeleženec ni predložil nobene odločbe, v kateri bi bilo odločeno o funkcionalnem zemljišču, pri izpodbijanju zakonske domneve nimajo nikakršne teže. 13. Ker glede na navedeno niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in sklep potrdilo na podlagi določila 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1. 14. Nasprotni udeleženec je v pritožbenem postopku propadel, zato svoje stroške pritožbenega postopka nosi sam (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).