Jedro

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je proces individualizacije kazenskih sankcij vedno proces vrednotenja, kar je podlaga realnega pričakovanja, da različni akterji kazenskega postopka določeno isto okoliščino vrednotijo vsaj deloma različno oziroma kot bolj pomembno štejejo tisto, kar drugi ne, seveda v odvisnosti od svojih osebnih prepričanj in stališč. Ključno pri presoji v tem delu je zlasti, ali je sodišče prve stopnje pri odmeri določene zaporne kazni in preizkusne dobe znotraj izrečene pogojne obsodbe izhajalo iz meril povprečnega razumnega posameznika in v tej perspektivi upoštevalo vse relevantne okoliščine ter jim dalo ustrezen pomen in težo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 191. člena KZ-1 določilo kazen osem mesecev zapora, ki pa obtožencu ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženi dolžan povrniti stroške kazenskega postopka.

2.Zoper navedeno sodbo je vložila pritožbo okrožna državna tožilka, in sicer zaradi odločbe o kazenski sankciji, in smiselno predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v izrečeni pogojni obsodbi zviša določeno zaporno kazen na eno leto in podaljša preizkusno dobo na dve leti.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe ter podatkov spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izrečeni pogojni obsodbi določilo primerno in pravično zaporno kazen, ustrezna pa je tudi dolžina preizkusne dobe. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo tako težo kaznivega dejanja kot vse spremljajoče okoliščine (olajševalne in obteževalne) ter ob upoštevanju predpisane kazni zapora in namena kaznovanja izreklo, v celoti gledano, ustrezno kazensko sankcijo, ki ne potrebuje pritožbene korekcije.

5.Razloge za odmero zaporne kazni v dolžini osem mesecev in preizkusne dobe enega leta je sodišče prve stopnje določno opredelilo v točki 27 obrazložitve izpodbijane sodbe, tej utemeljitvi pa sodišče druge stopnje pritrjuje, ker je razumna in logična ter zato prepričljiva. Tako je prvostopenjsko sodišče v skladu z zakonskimi določbami, ki se nanašajo na individualizacijo kazenskih sankcij, zaporno kazen v dolžini osem mesecev odmerilo, upoštevaje konkretno težo izvršitvenega ravnanja, ki se zrcali preko narave in vrste ter okoliščin izvršitve posamičnih faktov znotraj kaznivega dejanja, za katerega je bil obtoženi spoznan za krivega. Upoštevalo je, da je šlo za kombinacijo dolgotrajnega psihičnega in fizičnega nasilja, pri čemer je prevladovalo psihično nasilje, ter da fizično nasilje, z izjemo časovno zadnjega, ni bilo velike intenzitete; da je bil del psihičnega nasilja izvajan v prisotnosti otrok; prispevek oškodovanke v zvezi z objavo na Facebooku in obnašanjem na gospodarskem razstavišču; različnost osebnostnih značilnosti obtoženca in oškodovanke; časovno oddaljenost zadnjega od izvršitvenih ravnanj; ter osebnostno urejenost in osebnostne značilnosti obtoženca, v tem okviru pa zlasti prazne kaznovalne evidence, tako za kazniva dejanja kot za prekrške, obstoj obtoženčeve dolgotrajne in očitno stabilne druge partnerske zveze, dejstvo, da je prevzel pretežni del skrbi za oba mladoletna otroka, samoiniciativna udeležba na socialnih treningih in uspešnost takega udejstvovanja, zaposlenost in neugodne okoliščine obtoženčevega odraščanja. Pri odločitvi za dolžino preizkusne dobe je v ustrezni meri upoštevalo časovno oddaljenost zadnjega od izvršitvenih faktov, nekaznovanost obtoženca, samoiniciativno udeležbo na socialnem treningu in konkretni uspeh teh treningov, urejenost in stabilnost novega partnerskega odnosa ter prevzemanje pretežne skrbi za mladoletna otroka. Taka obrazložitev sodišče druge stopnje prepriča v ugotovitev, da je dolžina določene zaporne kazni in preizkusne dobe v izrečeni pogojni obsodbi primeren odraz objektivnih okoliščin, vezanih na kaznivo dejanje, in subjektivnih okoliščin, vezanih na osebo oškodovanca.

6.Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da pri odmeri zaporne kazni in preizkusne dobe znotraj izrečene pogojne obsodbe ni upoštevalo abstraktne teže obravnavanega kaznivega dejanja ter narave, vrste in okoliščin izvršitve posameznih faktov, v zvezi s čimer izpostavlja zlasti, da je obtoženi del izvršitvenih ravnanj realiziral na javnem kraju in s tem še intenziviral ponižanost oškodovanke, da je enkrat prišlo celo do spolnega nasilja in da je bilo fizično nasilje večkratno in dolgotrajno ter da sta bila otroka priča obtoženčevim nasilnim izpadom; ob tem zatrjuje, da je sodišče prve stopnje preveliko težo podelilo urejenosti obtoženca, saj se ta pričakuje od vsakogar, pa tudi okoliščini, da se je samoiniciativno udeležil socialnih treningov in terapij. S takimi pritožničinimi zaključki se sodišče druge stopnje ne more strinjati.

7.Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je proces individualizacije kazenskih sankcij vedno proces vrednotenja, kar je podlaga realnega pričakovanja, da različni akterji kazenskega postopka določeno isto okoliščino vrednotijo vsaj deloma različno oziroma kot bolj pomembno štejejo tisto, kar drugi ne, seveda v odvisnosti od svojih osebnih prepričanj in stališč. Ključno pri presoji v tem delu je zlasti, ali je sodišče prve stopnje pri odmeri določene zaporne kazni in preizkusne dobe znotraj izrečene pogojne obsodbe izhajalo iz meril povprečnega razumnega posameznika in v tej perspektivi upoštevalo vse relevantne okoliščine ter jim dalo ustrezen pomen in težo. Pritožnica nima prav, da sodišče prve stopnje ni v povprečju razumno upoštevalo vseh ključnih zakonsko določenih okoliščin; izhajalo je iz predpisanega kaznovalnega okvirja in na ta način upoštevalo abstraktno težo obravnavanega kaznivega dejanja, ustrezno pa tudi, upoštevaje, da je izhajalo iz izvršitvenih ravnanj, ugotovljenih v izreku, prisotnost javnosti in otrok pri obtoženčevem nasilju, da je na določen način posegel v spolno samoodločbo oškodovanke ter da je nad njo večkratno in dolgotrajno izvrševal fizično nasilje. Dejstvo, da določenih okoliščin, ki jih izpostavlja pritožnica, sodišče prve stopnje ni posebej navedlo, se, glede na celoto izkazanega obtoženčevega ravnanja in s stališča povprečnega posameznika ustrezno presojo njihovega pomena in teže, ne izkazuje kot ključno. Sodišče druge stopnje tudi ne deli pritožničine ocene, da je prvostopenjsko sodišče pri odmeri zaporne kazni in preizkusne dobe preveliko težo dalo urejenosti obtoženca; vendarle gre, izhajajoč iz namenov kaznovanja, za pomembno okoliščino, zlasti glede na starost obtoženca, kar v povezavi z dejstvom, da se očitano kaznivo dejanje kaže kot edini zdrs v njegovem življenju, pretehta nad pritožničinim sicer upravičenim mnenjem, da se urejenost pričakuje od vsakega posameznika. Enako stališče sodišče druge stopnje zavzema tudi glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na samokritičnost obtoženca v zvezi z njegovo udeležbo na treningih socialnih veščin.

8.Posebej sodišče druge stopnje poudarja, da je sicer res preizkusna doba odmerjena v zakonsko določenem minimumu, vendar pa je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge za tako odločitev. Okoliščine, kot so časovna oddaljenost zadnjega od izvršitvenih faktov znotraj očitanega kaznivega dejanja, prazne kaznovalne evidence obtoženca, tako za kazniva dejanja kot za prekrške, ter samokritičnost obtoženca, ki je rezultirala v udeležbi na socialnih treningih in posledičnih pozitivnih premikih v njegovi samorefleksiji, dejstvo, da ni več v ožjem odnosu s partnerko, ki je zaradi njunih karakternih in temperamentnih razlik zagotovo predstavljal vir medsebojnih konfliktov, prevzemanje pretežne skrbi za otroka in nova stabilna zveza vendarle vse predstavlja dejansko podlago, ki tudi po presoji sodišča druge stopnje terja oceno, da je nevarnost recidiva pri obtožencu minorna. Pritožnica z nasprotnim poudarkom ne more biti uspešna.

9.Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek člena 383 ZKP), je na podlagi pooblastila iz člena 391 ZKP pritožbo tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 49

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.