Jedro

S trditvami, ki niso pravno relevantne, se sodišče ni dolžno ukvarjati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in IV. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zahtevkom po tožbi razsodilo, da je tožena stranka T. d. d. - v stečaju dolžna tožeči stranki E. d. d. v roku 15 dni plačati znesek v višini 32.274,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2016 dalje (I. točka izreka sodbe). Tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka T. d. d. - v stečaju je dolžna tožeči stranki E. d. d. v roku 15 dni plačati znesek v višini 244,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2016 dalje do plačila", pa je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Zahtevek po nasprotni tožbi, ki se glasi: "Ugotovi se, da sta določili člena 3.6 Splošnega dela Pogodbe št. 13144-3, ki sta jo sklenili tožeča in tožena stranka, o uporabi sistema končnega odjemalca z dne 2. 10. 2015, in določilo člena 91 Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije, ki jih je na podlagi 4. odstavka 70. člena Energetskega zakona (uradni list RS št. 27/07 - uradno prečiščeno besedilo) in Uredbe o koncesiji gospodarske javne službe dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije (Uradni list RS št. 39/07) ter po pridobitvi soglasja Vlade RS, ki ga je izdala s sklepom št. 36001-8/2007/4 z dne 27. 12. 2007 po predhodni pridobitvi mnenja Javne agencije RS za energijo z dne 13. 11. 2007, izdal sistemski operater distribucijskega omrežja električne energije SODO, d. o. o., Maribor, nični." je zavrnilo (III. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške tega postopka v roku 15 dni v višini 2.169,99 EUR, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje (IV. točka izreka).

2. Zoper I., III. in IV. točko izreka citirane sodbe je tožena stranka vložila pritožbo, in sicer iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in tožeči stranki v plačilo naloži pravdne stroške tožene stranke, v roku 8 dni.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži plačilo priglašenih stroškov za odgovor.

4. Pritožba zoper I. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje je utemeljena, pritožba zoper III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje pa ni utemeljena.

5. Tožeča stranka s tožbo v tem pravdnem postopku zahteva plačilo omrežnine, prispevkov in storitev za merilno mesto št. 3-13144. Trdi, (1) da je s toženo stranko dne 2. 10. 2015 sklenila Pogodbo št. 13144-3 o uporabi sistema končnega odjemalca, katere predmet je distribucija električne energije, (2) da je tožena stranka Pogodbo sklenila kot uporabnik sistema (imetnik soglasja za priključitev na sistem oziroma lastnik merilnega mesta), (3) da je bil v tej pogodbi kot plačnik storitev označen drug subjekt - tj. družba M. d. o. o. ter (4) da slednji računov (z izjemo računa št. 36300) ni plačal niti delno. Na podlagi 91. člena Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (v nadaljevanju: Splošni pogoji), ki se uporabljajo skladno s točko 3.6 Določil splošnega dela pogodbe o uporabi sistema, ki so sestavni del Pogodbe št. 13144-3, tako plačilo zahteva od tožene stranke, ki je kot imetnik soglasja za priključitev solidarno odgovorna za plačilo stroškov uporabe omrežja.

6. Tožena stranka z nasprotno tožbo zahteva ugotovitev, da sta določili točke 3.6 Splošnega dela Pogodbe št. 13144-3 in določilo člena 91 Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije, nični. Po stališču toženke namreč nasprotujeta namenu sklenjene pogodbe in dobrim poslovnim običajem.

7. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke v pretežnem delu ugodilo (prim. 1. točko te obrazložitve), zahtevek tožene pa je zavrnilo.

8. Tožena stranka se s takšno odločitvijo ne strinja. Graja tako odločitev po tožbi kot tudi odločitev po nasprotni tožbi. Slednjo po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je razloge za ugotovitev, da omenjeni določbi nista nični, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, podalo v 8. in 9. točki svoje obrazložitve2. Teh razlogov toženka pritožbeno ne izpodbija. Odločitev o zavrnitvi zahtevka po nasprotni tožbi napada z navedbami, da se določilo Pogodbe št. 13144-3, po katerem je plačnik družba M. d. o. o., in določilo 91. člena Splošnih pogojev ne ujemata. Te navedbe pa za ugotovitev ničnosti posameznih določil splošnih pogojev niso pravno relevantne (četrti odstavek 120. člena Obligacijskega zakonika). S svojimi pritožbenimi očitki v smislu, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje (v okviru zahtevka na ugotovitev ničnosti) ni opredelilo do njenih trditev v zvezi z neujemanjem med splošnimi pogoji in posebnimi dogovori, torej ne more uspeti. Sodišče prve stopnje se v zvezi z zahtevkom po nasprotni tožbi s temi trditvami ni bilo dolžno ukvarjati, ker niso pravno relevantne, v zvezi z zahtevkom po tožbi pa se je do njih pravilno opredelilo.

9. Pritožba tožene stranke zoper III. točko izreka je skladno z obrazloženim torej neutemeljena. V posledici jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je sodba v zvezi z zahtevkom po nasprotni tožbi uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Po presoji pritožbenega pa je utemeljena pritožba tožene stranke zoper I. (in posledično IV.) točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. Pritožnica utemeljeno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje do njenega ugovora o pomanjkanju aktivne legitimacije tožeče stranke v obrazložitvi sodbe ni opredelilo3. Tožena stranka je v svojem odgovoru na tožbo z dne 7. 2. 2017 namreč res trdila, da glede na tožbene trditve ter določila Splošnih pogojev, na katera se sklicuje, tožeči stranki ta pravica ne gre (niti na podlagi Pogodbe, niti na podlagi Splošnih pogojev), sodišče prve stopnje pa v zvezi z navedenim v svoji obrazložitvi ni ponudilo nobenih razlogov. V 9. točki obrazložitve je, kot pravilno opozarja pritožnica, zgolj po smislu ugotovilo celo, da gre pravica do omrežnine in drugih prihodkov družbi S.4, nato pa brez kakršnih koli drugih razlogov terjatev prisodilo tožeči stranki (na podlagi 91. člena Splošnih pogojev, kot je povzet v 8. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, namreč ni razvidno, da je tožeča stranka materialnopravni upravičenec iz spornega razmerja).

11. Tožeča stranka je na ugovor tožene stranke sicer odgovorila. V vlogi z dne 8. 3. 2017 je pojasnila, da (je Pogodbo št. 13144-3 o uporabi sistema končnega odjemalca sicer sklenila za SODO d. o. o., da pa) je v 1. členu določeno, da E. d. d. (tj. tožeča stranka) po Pogodbi o najemu elektrodistribucijske infrastrukture in izvajanju storitev za SODO z dne 21. 6. 2007 pripravlja, sklepa in izvaja pogodbe o uporabi sistema z uporabniki na svojem območju, zaračunava omrežnino, dodatke in prispevke, ter izvaja vsa upravičenja in dolžnosti do uporabnika, ki izhajajo iz te pogodbe in energetske zakonodaje. Navedla je tudi, da iz Določil splošnega dela pogodbe o uporabi sistema, ki so sestavni del pogodbe, oziroma njihove 2.2 točke izhaja, da uporabnik omrežja plača omrežnino in prispevke družbi E. d. d. v petnajstih dneh od datuma izstavitve računa, razen če v prepisih ni drugače določeno.

12. Na vprašanje, ali tožničino materialnopravno upravičenje za vtoževanje terjatev za uporabo omrežja izhaja iz zakona, Splošnih pogojev ali zatrjevanih pogodbenih določil ali ne, pa - kot že obrazloženo - sodišče prve stopnje ni odgovorilo. Sodišče prve stopnje ni presodilo, ali je na na podlagi veljavnih predpisov oziroma pogodbe tožeča stranka subjekt uveljavljanja pravice oziroma ali ji ti dajejo podlago, da lahko vtoževano terjatev zahteva v svojem imenu in za svoj račun.

13. To pa pomeni, da so v zvezi z zahtevkom po tožbi izostali razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar sodbe sodišča prve stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo v izpodbijanih I. in IV. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo kršitve je ocenilo, da je samo ne more odpraviti (354. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14, 48/15 - odl. US, 6/17 - odl. US in 10/17. 2 91. člen Splošnih pogojev ni v nasprotju z namenom pogodbe, ki ga zatrjuje tožena stranka, saj lahko od uporabnikov, ki so z njo v pogodbenem razmerju, terja povračilo plačanega v skladu z zakonom in pogodbo. 3 Aktivna legitimacija predstavlja materialnopravno vprašanje. Sodišče je zato dolžno na njen obstoj paziti po uradni dolžnosti, ne zgolj na ugovor. 4 Zapisalo je, da se iz omrežnin financira SODO.