Jedro

V nadaljnjih vlogah je sicer podal tudi predloge „kot do sedaj“ vendar je tak dokazni predlog nesubstanciran, saj ne pove, v zvezi s konkretno katerim dejstvom predlaga zaslišanje priče Temnika. Dokazni predlog je bil zato pravilno zavrnjen.

Priča je v skladu z določbami ZPP podala pisno izjavo, iz katere izhaja le, da je kontaktirala s prvim tožnikom glede plačila in da mu je predlagala, da se obrne na investitorja objekta. Ko je sodišče to izjavo prebralo, je tožeča stranka sicer res zahtevala zaslišanje, vendar dejstva, ki izhajajo iz izjave, po stališču sodišča prve stopnje v zadevi niso relevantna, saj se nanašajo na obdobje, ko so bila dela že opravljena, poleg tega pa v izjavi ni ničesar glede tožencev. Tožeča stranka v zvezi s tem na naroku ni imela nobenih ugovorov (da bi priča lahko izpovedovala še o čem drugem), zato je bil dokazni predlog za zaslišanje priče pravilno zavrnjen, ker se ni nanašal na odločilno dejstvo v zadevi.

Gre namreč za škodo, ki naj bi jo toženci povzročili v zvezi s svojim delom, zato bi imel oškodovanec zahtevke do njih neposredno le, če bi škodo povzročili namenoma (drugi odstavek 147. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Da je bila škoda povzročena namenoma (in ne zgolj iz malomarnosti), pa je dokazno breme tožeče stranke, ki bi morala dokazati, da so toženci vedeli, da tožeča stranka plačila ne bo dobila in so jo kljub temu prepričevali in prepričali, da sklene posel in ga izvede do konca.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani odločbi sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer drugemu tožencu v znesku 1.958,83 EUR, tretjemu tožencu pa v znesku 1.784,13 EUR, vse v 15 dneh, v primeru zamude s plačilom drugemu tožencu z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 877/2015 z dne 25.3.2015. Glede sodbe: Z izpodbijano sodbo in sklepom je Okrožno sodišče v Mariboru v za pritožbo relevantnem delu zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo skupaj 105.879,65 EUR. Tožeča stranka je plačilo uveljavljala iz več pravnih podlag: spregled pravne osebnosti, pogodbena odškodninska odgovornost, odškodnina po 42. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) in splošna odškodninska odgovornost po 131. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Drugi toženec je z družbo S. d.o.o., pri kateri so bili zaposleni toženci (prvi toženec kot izvršni direktor, drugi toženec kot operativni vodja gradbišča in tretji toženec kot vodja gradbene operative) sklenil podizvajalsko pogodbo. Svojo obveznost je izpolnil, družba S. pa mu opravljenega dela ni plačala, ker se je nad njo najprej začela prisilna poravnava, nato pa še stečaj. Sodišče je zahtevek po prvih treh podlagah zavrnilo že iz razloga, ker noben od tožencev ni bil niti družbenik niti poslovodja. Zahtevek iz naslova splošne odškodninske odgovornosti pa je zavrnilo, ker tožeča stranka ni izkazala niti protipravnega ravnanja tožencev niti vzročne zveze, poleg tega se del zahtevka nanaša na posredno škodo, ki ni pravno priznana.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Konkretne pritožbene navedbe se praktično v celoti nanašajo le na zavrnitev zahtevka iz naslova splošne odškodninske odgovornosti. Sodišču očita kršitve postopka (in posledično ustavnih pravic) ter napačno ugotovljeno dejansko stanje. Meni, da je sodišče neutemeljeno in z napačno obrazložitvijo zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič M.T. in S.S., za vpogled v stečajni in kazenski spis ter za imenovanje izvedenca finančne stroke. Priča M.T. je bil predlagan v zvezi z vsemi relevantnimi dejstvi (ob vsaki navedbi dejstev je bil dokazni predlog "kot doslej"). Ob prejemu pisne izjave priče S.S. pa je tožeča stranka zahtevala njeno zaslišanje, poleg tega pa je postavila trditve, da je izjava lažna. Oba bi lahko izpovedala o tem, da so toženci vedeli za slabo stanje S. d.o.o.. Sodišče je v nasprotju s pravili postopka dokazni predlog za zaslišanje prič zavrnilo izven naroka in s tem onemogočilo tožeči stranki pravico do izjave. Stečajni spis je pomemben, saj so tam finančni podatki in informacije o finančnem stanju družbe S. d.o.o. v letu 2009. V zvezi s tem bi moralo sodišče postaviti tudi izvedenca finančne stroke. Kazenski postopek res teče samo zoper M.T. in drži, da je tudi glede njega tožilka odstopila od pregona, vendar sta pregon prevzela tožnika kot oškodovanca, naknadno pa sta podala tudi ovadbe zoper tožence. Sodišče bi zato v kazenski spis moralo vpogledati, kar pa iz sodbe ne izhaja in je v tem delu sodba celo nerazumljiva. Sodišče bi moralo upoštevati vloge tožnika, podane po prvem naroku, saj je vsakokrat pojasnil razlog prepoznega navajanja. Sodišče je napačno štelo, da ravnanje tožencev po 29.1.2010 ni relevantno, saj gre za nadaljevano dejanje. Pogodba je bila sklenjena v pisarni tretjega toženca, podpisal jo je prvi toženec, drugi toženec pa je stalno zavajal tožečo stranko, da bo vse plačano. Toženci so kot vodilne osebe v družbi S. gotovo vedeli za njeno slabo finančno stanje. Tudi pred izdajo računov je prišlo do zavajanja, da bodo računi plačani. Ni sporno, da so toženci o tem molčali in tožnika niso opozorili, da opravljenih del ne bo dobil plačanih. Ni verjeti, da toženci niso vedeli za stanje, očitno gre za prenos pooblastil na tožence in bi zato ti morali odgovarjati za škodo. V sodbi so napake, saj so zneski v posameznih točkah sodbe v nasprotju z izrekom. Napačno je zapisan tudi naslov drugega tožnika. Napačno so v izreko povzete obresti, zato je sodišče odločilo preko zahtevka.

V pravočasnih dopolnitvah pritožbe pa je tožeča stranka še navajala, da ima H. obsežnejši delokrog, saj je sklepal tudi pogodbe. Za to dejstvo je izvedela iz članka v Delu z dne 23.6.2015. Poleg tega se je sklicevala na naročilnico z dne 24.3.2010, ki naj bi skupaj z izpovedjo S., dokazovala, da je pogodbe s podizvajalci sklepal tudi H.. Meni, da bi sodišče moralo kot nov dokaz upoštevati tudi naknadno vložene kazenske ovadbe zoper tožence. Nasprotuje še obračunu pravdnih stroškov, saj je bilo točno določeno, kateri zahtevek odpade na katerega od tožnikov, zato ne moreta nositi stroškov v enakem delu.

Na pritožbo sta odgovorila drugi in tretji toženec. Oba pritrjujeta razlogom sodišča prve stopnje in predlagata zavrnitev pritožbe. Drugi toženec poudarja, da je s tožečo stranko redno komuniciral v zvezi s tehničnimi vprašanji gradnje, nikoli pa o plačilu. Za leto 2008 je bilo javno objavljeno, da ima družba S. dobiček, v letu 2009 pa tretji toženec ni zaznal nobenih motenj v operativnem poslovanju družbe. Odgovarja tudi na očitke v dopolnitvi pritožbe. Tretji toženec pa poudarja, da je tožečo stranko videl samo enkrat ob podpisu pogodbe, zato niti z molkom, kaj pa šele z lažnimi obljubami ni zavajal tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v zadevi ugotovilo pravilno in popolno, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka, niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožeča stranka zaslišanje M.T. prvič predlagala v pripravljalni vlogi z dne 3.5.2013 v zvezi z dokazovanjem dejstev, ki za ta postopek niso relevantna (da je B. z drugo tožnico (?) v prijateljskih odnosih, da obstajajo neki posli v Črni Gori in da je T. v osebnem stečaju). V nadaljnjih vlogah je sicer podal tudi predloge „kot do sedaj“ vendar je tak dokazni predlog nesubstanciran, saj ne pove, v zvezi s konkretno katerim dejstvom predlaga zaslišanje priče T.. Dokazni predlog je bil zato pravilno zavrnjen. Pritožnika ne moreta uspeti niti z očitki v zvezi s pričo S.S.. Priča je v skladu z določbami ZPP podala pisno izjavo, iz katere izhaja le, da je kontaktirala s prvim tožnikom glede plačila in da mu je predlagala, da se obrne na investitorja objekta. Ko je sodišče to izjavo prebralo, je tožeča stranka sicer res zahtevala zaslišanje, vendar dejstva, ki izhajajo iz izjave, po stališču sodišča prve stopnje v zadevi niso relevantna, saj se nanašajo na obdobje, ko so bila dela že opravljena, poleg tega pa v izjavi ni ničesar glede tožencev. Tožeča stranka v zvezi s tem na naroku ni imela nobenih ugovorov (da bi priča lahko izpovedovala še o čem drugem), zato je bil dokazni predlog za zaslišanje priče pravilno zavrnjen, ker se ni nanašal na odločilno dejstvo v zadevi. Trditve, da bi lahko priča izpovedala še o drugih dejstvih, so bile podane prepozne glede na določbo 286.b člena ZPP, zato o kršitvi postopka ni mogoče govoriti. Dokazni predlog za vpogled v stečajni in kazenski spis je preveč splošen, da bi ga bilo mogoče izvesti (tožnik ne pove, katere listine iz spisa je potrebno prebrati in katera dejstva konkretno želi z njimi dokazovati). Podobno velja za izvedenca finančne stroke, ki naj bi ugotavljal stanje družbe S. v spornem obdobju.

Drži, da je sodišče prve stopnje dokazni predlog za zaslišanje prič zavrnilo izven naroka, vendar so se stranke, tudi tožeča, s tem vnaprej strinjale. Poleg tega tožeča stranka ne pove, kako bi dejstvo, da bi bili dokazi zavrnjeni na naroku in ne šele v sodbi, vplivalo na drugačno odločitev.

V predmetni pravdi je odločilno vprašanje, ali so toženci zavestno zavajali tožnika, da se je ta prav zaradi tega zavajanja odločil in najprej sprejel posel, nato pa pred zaključkom dela od posla ni odstopil. Gre namreč za škodo, ki naj bi jo toženci povzročili v zvezi s svojim delom, zato bi imel oškodovanec zahtevke do njih neposredno le, če bi škodo povzročili namenoma (drugi odstavek 147. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Da je bila škoda povzročena namenoma (in ne zgolj iz malomarnosti), pa je dokazno breme tožeče stranke, ki bi morala dokazati, da so toženci vedeli, da tožeča stranka plačila ne bo dobila in so jo kljub temu prepričevali in prepričali, da sklene posel in ga izvede do konca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prvi in tretji toženec s tožečo stranko praktično nista imela stikov, da bi jo lahko zavajala, za drugačen zaključek v izvedenih dokazih (vključno z izpovedjo prvega tožnika) ni podlage. V zvezi s tem tudi ni pomembno, ali sta prvo in tretji toženec vedela za finančno stanje svojega delodajalca. Prav tako za nastanek neposredne odškodninske odgovornosti ne zadošča dejstvo, da je bila pogodba podpisana v pisarni tretjega toženca in da jo je po pooblastilu in navodilu direktorja podpisal prvi toženec. Prvemu in tretjemu tožencu torej ni mogoče očitati protipravnega ravnanja.

Kar pa se tiče drugega toženca, je imelo sodišče dve nasprotujoči si izpovedi prvega tožnika in drugega toženca. Obe izpovedi je zato ocenilo v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP in prepričljivo pojasnilo, zakaj tožniku ne verjame, da bi ga drugi toženec zavedel. Z razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Zgolj obljube, podane že po zapadlosti računov, da bodo stvar skušali urediti na kak drug način, ne zadoščajo, da bi lahko očitali namerno zavajanje, ki bi bilo v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Ni mogoče mimo dejstva, da je imela družba S. v letu 2008 dobiček in da je očitno imela v letu 2009, ko je bila podpisana podizvajalska pogodba, dovolj dela, kar samo po sebi ne kaže, da bi drugi toženec kot eden od zaposlenih vedel, da tožeča stranka nikoli ne bo dobila plačila. Tudi drugi toženec zato ni ravnal protipravno, še manj pa namenoma. Nenazadnje pa je bil drugi toženec v zvezi s sporno pogodbo le operativni vodja gradbišča (ni pomembno, ali je pri drugih projektih opravljal tudi kakšne druge naloge) in kot tak ni imel pristojnosti obljubljati plačila v imenu svojega delodajalca, kar vse bi moral prvi tožnik kot direktor gospodarske družbe vedeti in se torej na drugega toženca (tudi če bi mu res karkoli obljubljal) ne bi smel zanesti, kar pomeni, da ni podana niti predpostavka vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem drugega toženca in zatrjevano škodo. Tožeča stranka zato na podlagi povedanega po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti nima neposrednega odškodninskega zahtevka do nobenega od tožencev.

Na gornje ugotovitve dejstvo, da je tožeča stranka zoper tožence vložila kazenske ovadbe, ne vpliva. V zvezi z ostalimi pritožbenimi trditvami, pa tožeča stranka ne pojasni, kako je ob zaključkih iz prejšnje točke, na pravilnost in zakonitost sodbe vplivalo dejstvo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh vlog tožeče stranke, podanih po zaključku prvega naroka. Če je prišlo pri zapisu zneskov do pomot, ne gre za nasprotje v razlogih sodbe, temveč se da te pomote kadarkoli odpraviti. Pomembno je, da je iz izreka sodbe jasno razbrati, kateri zahtevki so bili zavrnjeni. Ostale pritožbene navedbe pa za ta postopek glede na razloge za odločitev niso relevantne.

Glede na vse okoliščine primera in dejstvo, da je tožeča stranka tudi sama zahtevala za primer uspeha v pravdi povrnitev stroškov skupaj (in pri stroškovnem zahtevku ni upoštevala, da zahtevka po tožbi ni uveljavljala v celoti solidarno), je neutemeljena pritožba tudi glede pravdnih stroškov. Sodišče je namreč zahtevek zavrnilo že po temelju, razlogi so enaki za oba tožnika, zato različna odločitev niti ni možna.

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.958,83 EUR za drugega toženca (nagrada po tar.št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT) in v znesku 1.784,13 EUR za tretjega toženca (nagrada po tar.št. 3210, 6002 in 6007 ZOdvT, vse ob upoštevanju predloga tretjega toženca).

Glede sklepa: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožnikov za oprostitev sodne takse za pritožbo, ker je bilo o oprostitvi že odločeno (prvi toženec je oproščen plačila vseh taks v postopku, drugemu tožencu pa je bil dovoljen odlog plačila sodnih taks do končne odločbe).

Zoper sklep se pritožuje drugi tožnik. Navaja, da se je ob prejšnjem odločanju sodišče oprlo na letno poročilo Ajpes za leto 2009. Med trajanjem postopka pa so se okoliščine bistveno spremenile, saj družba obstoji le še formalno in nima prilivov ali odlivov, zato bi moralo sodišče o predlogu za oprostitev ponovno odločati. Zato predlaga oprostitev plačila sodnih taks.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo o predlogu za oprostitev sodne takse v zadevi že odločeno. V predlogu je drugi tožnik navajal, da podjetje ne posluje in nima nobenega zaposlenega. Tudi ob prvem odločanju družba ni imela prometa in nobenih zaposlenih, zato o spremenjenih okoliščinah ni mogoče govoriti. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna in je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).