Jedro

Med sedanjima pravdnima strankama je bila vrednost zavarovane stvari sporazumno ugotovljena, v takšnem primeru, predvideva ga sedmi odstavek 949. člena OZ, pa se pri določanju zavarovalnine upošteva sporazumno ugotovljena vrednost in se dejanska škoda na stvari ne ugotavlja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da izrek sedaj v celoti glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča prve stopnje plačati znesek 5.092,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2015 do plačila.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča prve stopnje plačati tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 773,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila."

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 245,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki 1 izreka odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) 8.128,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2015 do plačila. V točki 2 izreka je odločilo o stroških pravdnega postopka. Toženka jih je dolžna plačati tožnici v znesku 1.996,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Toženka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Odločbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo prepovedi nadzavarovanja (956. in 957. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) in dodaja, da so pri določitvi višine zavarovalnine odločilni: vrednost zavarovane stvari, škoda in zavarovalna vsota. Če se navedeni kriteriji ne upoštevajo, pride do obogatitve zavarovanca, kar pa ni dopustno. Toženka opozarja na sodelovalno dolžnost zavarovalca/zavarovanca, ki je dolžan navesti realno vrednost zavarovane stvari. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem napačno zaključilo, da sta se sedanji pravdni stranki dogovorili oziroma sporazumno določili vrednost zavarovane stvari na 26.000,00 EUR.

V nadaljevanju toženka opozarja na določbo 949. člena OZ (namen premoženjskega zavarovanja), predvsem na drugi, četrti in sedmi odstavek. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati vrednost nove naprave v času škodnega dogodka, ki je z boljšimi karakteristikami vredna (le) 16.370,00 EUR. Opozarja tudi na pogoje zavarovanja ki so del materialnega prava, in sicer Posebne pogoje EV/137 in Posebne pogoje EV/101/1/b, ki določajo način ugotavljanja škode in veljajo za obe pogodbeni stranki. Posebni pogoji EV/137 (obračun zavarovalnine) v točki 2 določajo, da zavarovalnica v primeru popolnega uničenja zavarovane stvari ali če stroški popravila presegajo amortizirano vrednost zavarovane stvari neposredno pred nastankom zavarovalnega primera, izplača zavarovalnino v višini največ amortizirane vrednosti1 Toženka opozarja, da je vrednost zavarovane opreme pred nastankom škodnega dogodka znašala 16.370,00 EUR in ne 26.000,00 EUR. Vrednosti stvari pred nastankom škodnega dogodka že pojmovno ni mogoče določiti drugače kot z iskanjem novega primerljivega predmeta (pri izračunu amortizirane vrednosti stvari njena nakupna vrednost ni pravno odločilna).

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker ni upoštevalo posebnega pogoja, določenega v Posebnih pogojih EV/101/1/b (samopridržaj v višini 25 %). V nakazani smeri sodišče prve stopnje v odločbi ni navedlo pravno odločilnih razlogov, zato je podana procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotna je tudi materialno pravna presoja citiranih posebnih pogojev zavarovanja.

Ob koncu toženka še opozarja, da sodišče prve stopnje ni imenovalo pooblaščenega ocenjevalca vrednosti strojev in opreme. Dokaznega predloga na naroku ni zavrnilo, tako da zavrnitve dokaznega predloga toženka ni mogla grajati. Sodišče prve stopnje tudi v razlogih odločbe o tem ni navedlo nobenih razlogov, s tem pa je kršilo toženkino pravico do izjave v postopku (procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje "po preizkusu sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 159/2016 z dne 16. 12. 2016 pritožbi tožene stranke ugodi ter tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje". O stroških postopka naj odloči v njeno korist. 3. Tožnica v odgovoru na pritožbo zavrača vse pritožbene ugovore in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu najprej ugotavlja, da v pritožbi uveljavljeni bistveni kršitvi določb postopka nista podani.

6. Res je, da sodišče druge stopnje dokaznega predloga, da se imenuje pooblaščeni ocenjevalec vrednosti strojev in opreme (toženka ga je podala v odgovoru na tožbo zaradi ugotovitve resnične vrednosti zavarovane stvari), na naroku ni zavrnilo, o njegovi zavrnitvi pa se v razlogih odločbe ni izreklo, a to glede na pravilno materialno pravno izhodišče, da je bila vrednost zavarovane stvari med sedanjima pravdnima strankama sporazumno ugotovljena (v takšnem primeru se zavarovalnina v skladu s sedmim odstavkom 949. člena OZ2 določi ob upoštevanju te vrednosti in se dejanska škoda na zavarovani stvari ne ugotavlja), to ni pravno odločilno in strankina pravica do izjave v postopku ni bila kršena. Dejstvo je namreč, da toženka svojih trditev, da je v pogodbi navedena vrednost zavarovane stvari znatno večja od njene resnične vrednosti, ni utemeljevala s takšnim razlogi, ki bi glede na določbo sedmega odstavka 949. člena OZ lahko bili utemeljeni (kot je po zakonski dikciji na primer: zavarovanje rabljene stvari na vrednost takšne nove stvari ali zavarovanje subjektivne vrednosti).

7. Utemeljen tudi ni pritožbeni očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na jasno določilo Posebnih pogojev EV 101/1/b3 (posebni pogoji so del materialnega prava) v zvezi z poškodbo zavarovane stvari zaradi padca, ki upoštevanja "samopridržaja" v višini 25% ne pogojuje z vzroki padca, ni odločilno pojasnjevanje tožnice in (manjkajoči) razlogi sodišča v tej smeri (zakaj je prišlo do padca in poškodbe zavarovane stvari). To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem predvsem zmotno uporabilo materialno pravo, čeprav svoje presoje ni natančneje obrazložilo. Glede na jasno določilo citiranih posebnih pogojev (da za upoštevanje samopridržaja v obsegu 25% niso odločilni vzroki padca), ki ne dopušča drugačne razlage, lahko to napačno presojo "korigira" sodišče druge stopnje in ni utemeljenega razloga za (delno) razveljavitev izpodbijane sodbe.

8. Sodišče druge stopnje v nasprotju s pritožbo nima utemeljenih pomislekov v zvezi s presojo izpodbijane sodbe, da je bila med sedanjima pravdnima strankama vrednost zavarovane stvari sporazumno ugotovljena, v takšnem primeru, predvideva ga sedmi odstavek 949. člena OZ, pa se pri določanju zavarovalnine upošteva sporazumno ugotovljena vrednost in se dejanska škoda na stvari ne ugotavlja. V zvezi s tem sodišče druge stopnje v celoti povzema razloge izpodbijane sodbe v točkah 5 in 6 obrazložitve in glede na pritožbene ugovore še dodaja:

9. Podatke v zvezi z vrednostjo zavarovane stvari zavarovalnici posreduje sklenitelj zavarovanja. To velja tudi za konkretni primer, ko je toženka na podlagi teh podatkov, ki so bili brez dvoma podlaga (tudi) za določitev zavarovalne vsote ("zgornje meje", do katere zavarovalnica odgovarja, če pride do zavarovalnega primera), sestavila ponudbo. Da se je toženka strinjala z višino ocenjene vrednosti zavarovane stvari - 26.000,00 EUR (tako ocenjena vrednost se je pri sklepanju oziroma podaljševanju zavarovanja upoštevala vse od leta 2008, ko je bila stvar kupljena, do leta 2015, ko je prišlo do škodnega dogodka - cena naprave ob nakupu v letu 2008 je z 20 % DDV znašala 28.968,00 EUR, toženki jo je prodajalec kot dobremu poslovnemu partnerju prodal s 15% popustom, z 20% DDV za 24.622,80 EUR), izhaja iz listine Seznam opreme - priloga k ponudbi št. 973499, ki sta jo podpisali tako zavarovalni agent, predstavnik toženke, kot tudi predstavnik tožnice. To pa pomeni, da so neutemeljeni očitki toženke, da vrednost zavarovane stvari ni bila sporazumno ugotovljena, pa tudi očitki, da je toženka ob sklepanju pogodbe kršila svojo sodelovalno dolžnost, da je navedla napačne podatke o vrednosti naprave - da je šlo za nadzavarovanje (956. člen OZ), ki zaradi prepovedi obogatitve ni dovoljeno.

10. Utemeljeni tudi niso očitki toženke, da je v zavarovalni pogodbi določena vrednost zavarovane stvari (26.000,00 EUR) znatno višja od resnične vrednosti enakovredne naprave v času škodnega dogodka (22. 10. 2015), ki naj bi znašala (le) 16.370,00 EUR oziroma, da se je vrednost zavarovane stvari od leta 2008 zmanjšala. Glede na to, da je bila vrednost zavarovane stvari sporazumno ugotovljena, za določitev zavarovalnine niso in ne morejo biti odločilna zatrjevanja toženke, da si lahko tožnica po 8 letih kupi primerljivo napravo po nižji ceni, saj elektronika zaradi izboljšanja modelov izgublja na vrednosti. Sodišče druge stopnje soglaša s presojo sodišča prve stopnje v točki 7 obrazložitve, da se je sporazumno ugotovljena vrednost zavarovane stvari zmanjšala le za višino ugotovljene amortizacije, pri čemer toženka z ugovorom iz sedmega odstavka 949. člena OZ (da je v pogodbi določena vrednost iz leta 2008 znatno višja od resnične) ne more uspeti s sklicevanjem na (precej nižjo) vrednost primerljive naprave v letu 2015. 11. Sicer pa bi lahko toženka, ki se sklicuje na dejstvo, da se je vrednost zavarovane stvari vse od leta 2008 zniževala, v skladu z določbo 957. člena OZ pri vsakoletnem podaljševanju zavarovanja dosegla znižanje zavarovalne vsote. Tako pa je vsa leta zavarovancu (tožnici) premijo obračunavala od vrednosti zavarovane stvari (26.000,00 EUR), za katero trdi, da ni ekvivalent dejanski vrednosti, sedaj pa ji nedopustno očita, da se z izplačilom zavarovalnine "poskuša obogatiti".

12. Kot ugotavlja že sodišče prve stopnje tožnici pripada zavarovalnina v višini 12.142,00 EUR, ki pa jo je treba znižati za 25% - 3.036,00 EUR (odbitek pri škodi, ki nastane zaradi padca stvari). Glede na to, da je toženka že izplačala zavarovalnino v višini 4.013,52 EUR, je zahtevek utemeljen (še) v višini 5.092,00 EUR. V smeri pravilne uporabe materialnega prava (Posebnih pogojev EV/101/1/b) je tako sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo delno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo (353. člen ZPP).

13. Ker je bila izpodbijana sodba delno spremenjena, je bilo treba (na novo) odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP). Stroške tožnice je odmerilo že sodišče prve stopnje 1.996,60 EUR), njihove odmere pa nobena od strank ni grajala. Po odmeri sodišča druge stopnje priznani stroški toženke po veljavni Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT) v postopku na prvi stopnji obsegajo: odgovor na tožbo 400 točk, prva pripravljalna vloga 400 točk, druga pripravljalna vloga 300 točk, tretja pripravljalna vloga 200 točk, četrta pripravljalna vloga 200 točk, peta pripravljalna vloga 200 točk, zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 21. 9. 2016 400 točk, zastopanje na naroku dne 9. 11. 2016 200 točk, materialni stroški 40 točk; glede na vrednost točke 0.459 EUR skupaj 1.074,00 EUR, z 22 % DDV pa 1.310,00 EUR. Tožnica je zahtevkom uspela v obsegu 63 %, uspeh toženke pa znaša 37 %. Glede na uspeh tožnici pripadajo stroški v obsegu 1.258,00 EUR, toženki pa stroški v obsegu 485,00 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnica upravičena do povrnitve stroškov znesku 773,00 EUR.

14. Toženka je delno uspela tudi v pritožbenem postopku (glede na pritožbeno sporno vrednost 8.128,48 EUR v obsegu 3.036,00 EUR oziroma 37%). Stroški, ki pripadajo tožnici, so odmerjeni v skladu z OT, in sicer: nagrada za pritožbo 500 točk, materialni stroški 10 točk, 22% DDV in sodna taksa v višini 375,00 EUR. Glede na uspeh je upravičena do povrnitve stroškov v znesku 245,00 EUR, v primeru zamude pri plačilu z obrestmi od zapadlosti do plačila.

15. Tožnica do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena, saj njene navedbe v odgovoru na pritožbo niso v bistveni meri vplivale na sprejeto odločitev sodišča druge stopnje (155. člen ZPP).

16. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje odločilo tako, kot je razvidno iz izreka odločbe.

1 (amortizirana vrednost je zavarovalna vrednost neposredno pred nastankom zavarovalnega primera, ki je zaradi starosti, obrabe, ekonomske in tehnične zastarelosti ali drugih vzrokov zmanjšana za določen znesek, vrednost ostankov in vrednost obrabljenih zamenljivih delov se od zavarovalnine odbije). 2 (7)Če je bila z zavarovalno pogodbo vrednost zavarovane stvari sporazumno ugotovljena, se zavarovalnina določi po tej vrednosti, razen če zavarovalnica dokaže, da je v pogodbi določena vrednost znatno večja od resnične vrednosti, in če za to razliko ni utemeljenega razloga (kot je na primer zavarovanje rabljene stvari na vrednost takšne nove stvari ali zavarovanje subjektivne vrednosti). 3 Pri škodah na zavarovanih stvareh zaradi padca, je dogovorjen samopridržaj v višini 25% od ugotovljene višine škode oziroma najmanj 145,00 EUR.