Jedro

Rok šestih mesecev, v katerem mora biti skladno s tretjim odstavkom 19.a člena ZP-1 opravljeno delo v splošno korist, je nepodaljšljiv (neprolongacijski) zakonski rok. ZP-1 ne vsebuje nobene določbe, po kateri bi bilo mogoče končni rok za opravo dela v splošno korist podaljšati. Tudi Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) oziroma Zakon o probaciji (ZPro), po katerih ob upoštevanju osmega odstavka 202. člena ZP-1 in 48. člena ZPro probacijska enota izvrši sklep o odreditvi dela v splošno korist, določb o podaljšanju roka za opravo tega dela nimata. 24. člen ZPro omogoča le odložitev izvrševanja dela v splošno korist, ki jo lahko oseba iz opravičljivih razlogov predlaga v treh dneh od pravnomočnosti sklepa, česar storilec v obravnavani zadevi ni storil. Tudi če bi ocenilo, da so storilčeve navedbe o nezmožnosti oprave dela v splošno korist utemeljene, sodišče prve stopnje torej ne bi imelo zakonske podlage za podaljšanje roka za opravo tega dela, glede na to, da je že v osnovi storilcu določilo najdaljši zakonsko dovoljen rok, v katerem mora biti delo v splošno korist opravljeno, storilec pa za odložitev izvrševanja tega dela ni zaprosil. Dejstvo, da razlogi za neizvršitev dela v splošno korist niso v storilčevi sferi, namreč lahko pomeni, da nadomestni zapor glede na okoliščine konkretnega primera ne bi bil sorazmeren in pravičen ukrep. Seveda pa mora biti v tem primeru onkraj razumnega dvoma izkazano, da celotna ali delna neizvršitev dela v splošno korist ni posledica storilčevega izmikanja, zavestne in hotene neoprave dela ali drugačnega kršenja obveznosti v zvezi z delom v splošno korist. Storilec, ki se želi z delom v splošno korist izogniti nadomestnemu zaporu, mora k temu delu pristopiti resno, odgovorno in proaktivno, in temu prilagoditi tudi svoje zasebne interese.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Storilca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, razen nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog storilca za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist in ustavilo izvrševanje sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru PRnz 5/2021 o nadomestitvi neplačanih glob z delom v splošno korist, za kar je storilec zaprosil in dobil odobreno v postopku odreditve nadomestnega zapora, vendar je v roku 180 dni od določenih 400 ur opravil zgolj 12 ur dela v splošno korist. 2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje storilec po odvetniku, ki meni, da ni pravilna ugotovitev sodišča, da se storilec del v splošno korist ni lotil s potrebno zavzetostjo in odgovornostjo in da naj bi bili razlogi za neizvršitev dela v splošno korist izključno na njegovi strani. Pritožnik izpostavlja, da je v vlogi z dne 27. 10. 2023 obširno navedel razloge, zakaj splošno koristnih del ni mogel opraviti, in opozarja, da ne drži navedba sodišča, da je pritožnik odšel na delo v Švico, ampak je pritožnik moral oditi v Švico po bolnega očeta. Pritožba navaja še, da izpodbijani sklep ne vsebuje obrazložitve navedb iz vloge pritožnika, s katero je prosil za podaljšanje roka za opravo del v splošno korist, in ki ji je priložil 18 različnih dokumentov, ki izkazujejo njegove trditve. S tem, ko se sodišče do predloženih dokazil ni opredelilo ter jih je pavšalno ocenilo na način, da gre za razloge za storilčevi strani, ter poukom, kako bi si moral storilec organizirati delo, je po mnenju pritožbe z neobrazloženo in arbitrarno sodno odločbo poseglo v pritožnikovo pravico do učinkovite obrambe in do pravnega sredstva, saj se na neobrazložen sklep ne more obrazloženo pritožiti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je pritožbeno zatrjevanje, da ne drži navedba sodišča prve stopnje, da je pritožnik odšel na delo v Švico, protispisno. Kot izhaja iz odgovora na navedbe Probacijske enote, ki ga je sodišče prve stopnje dne 2. 11. 2023 prejelo s strani storilčevega odvetnika, je storilec v času od 11. 9. do 30. 9. 2023 opravljal sezonsko delo v Švici, ki ga je pred tem opravljal njegov oče, da bi vsaj malo omilil škodo, ki je zaradi očetove bolezni nastala očetovemu delodajalcu. Sodišče prve stopnje je to dejstvo v izpodbijanem sklepu torej povzelo korektno.

5. Nadalje pritožbeno sodišče po pregledu spisovne dokumentacije ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo oceno, da se storilec opravljanja dela v splošno korist ni lotil s potrebno zavzetostjo in odgovornostjo, oprlo na dopise Probacijske uprave RS in izvajalskih organizacij A. in Rdeči križ Slovenije, pri čemer je po oceni pritožbenega sodišča v obrazložitvi (predvsem v točki 9) za svoje stališče navedlo dovolj prepričljive in tehtne razloge.

6. Glede pritožbeno uveljavljanje kršitve pravice do obrambe pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v obravnavani zadevi ne teče postopek ugotavljanja storilčeve odgovornosti, ampak postopek odreditve nadomestnega zapora in v tem okviru postopek v zvezi z neizvršitvijo odobrenega dela v splošno korist, v katerem ni predvidena, niti možna kakšna posebna obramba. Rok šestih mesecev, v katerem mora biti skladno s tretjim odstavkom 19.a člena ZP-1 opravljeno delo v splošno korist, je namreč nepodaljšljiv (neprolongacijski) zakonski rok. ZP-1 ne vsebuje nobene določbe, po kateri bi bilo mogoče končni rok za opravo dela v splošno korist podaljšati. Tudi Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) oziroma Zakon o probaciji (ZPro), po katerih ob upoštevanju osmega odstavka 202. člena ZP-1 in 48. člena ZPro probacijska enota izvrši sklep o odreditvi dela v splošno korist, določb o podaljšanju roka za opravo tega dela nimata. 24. člen ZPro omogoča le _odložitev_ izvrševanja dela v splošno korist, ki jo lahko oseba iz opravičljivih razlogov predlaga v treh dneh od pravnomočnosti sklepa, česar storilec v obravnavani zadevi ni storil. _Tudi če bi ocenilo, da so storilčeve navedbe o nezmožnosti oprave dela v splošno korist utemeljene, sodišče prve stopnje torej ne bi imelo zakonske podlage za podaljšanje roka za opravo tega dela, glede na to, da je že v osnovi storilcu določilo najdaljši zakonsko dovoljen rok, v katerem mora biti delo v splošno korist opravljeno, storilec pa za odložitev izvrševanja tega dela ni zaprosil._

7. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 58911/2011-139 z dne 16. 03. 2017, ki je po oceni pritožbenega sodišča _mutatis mutandis_ relevantna tudi za obravnavano zadevo, pa neizvršitve dela v splošno korist v roku, ki ga določa zakon, ni mogoče sankcionirati s spremembo v zapor v primerih, ko razlogi za neizvršitev dela niso v sferi storilca oziroma ta neizvršitev ni posledica storilčevega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog in navodil, izmikanja ali drugačnega kršenja obveznosti v splošno korist. 8. Iz sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru PRnz 50/2021 z dne 24. 3. 2023 izhaja, da rok za opravo dela v splošno korist prične teči z dnem, ki bo kot dan pričetka opravljanja nalog določen v pozivu Uprave za probacijo, Probacijske enote. Iz podatkov spisa izhaja, da bi storilec moral pričeti z delom v splošno korist na A. dne 1. 6. 2023. Šestmesečni rok za opravo dela v splošno korist se je torej iztekel 1. 12. 2023 (odstop A. od dogovora iz razlogov na strani storilca in sklenitev dogovora z novo organizacijo za izvajanje dela v splošno korist na tek roka ne vplivata).

9. S tem, ko storilec dela v splošno korist ni opravil v maksimalnem zakonsko določenem roku, je to možnost torej izgubil, ne glede na razloge, ki so do tega privedli. So pa ti razlogi lahko relevantni v reaktiviranem postopku odreditve nadomestnega zapora,1 kjer lahko sodišče na podlagi devetega odstavka 192.c člena ZP-1 ustrezno upošteva tudi usmeritev Vrhovnega sodišča RS iz sodbe I Ips 58911/2011-139 z dne 16. 03. 2017. Dejstvo, da razlogi za neizvršitev dela v splošno korist niso v storilčevi sferi, namreč lahko pomeni, da nadomestni zapor glede na okoliščine konkretnega primera ne bi bil sorazmeren in pravičen ukrep. _Seveda pa mora biti v tem primeru onkraj razumnega dvoma izkazano, da celotna ali delna neizvršitev dela v splošno korist ni posledica storilčevega izmikanja, zavestne in hotene neoprave dela ali drugačnega kršenja obveznosti v zvezi z delom v splošno korist._ Storilec, ki se želi z delom v splošno korist izogniti nadomestnemu zaporu, mora k temu delu pristopiti resno, odgovorno in proaktivno, in temu prilagoditi tudi svoje zasebne interese.

10. V fazi, v kateri se nahaja postopek, sodišče prve stopnje torej ni kršilo nobene zakonske določbe in tudi ne storilčeve pravice do "obrambe" oziroma do navajanja dejstev v svojo korist, zato je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz prve točke izreka tega sklepa. Dejstva, ki jih v zvezi z neizvršitvijo dela v splošno korist v odgovoru na navedbe probacijske enote zatrjuje in dokazuje storilec, bo sodišče prve stopnje moralo ustrezno oceniti in ovrednotiti v reaktiviranem postopku odreditve nadomestnega zapora, in sicer v okviru devetega odstavka 192.c člena ZP-1 oziroma usmeritev iz točk 7 in 9 zgoraj.

11. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja še, da bo moralo sodišče prve stopnje pred morebitnim upoštevanjem potrdila o prisotnosti otrok, ki ga je izdal Vrtec (priloga B5) in iz katerega izhaja domnevno nujno varstvo mladoletnih otrok v času poletnega zaprtja enote vrtca, pridobiti letni delovni načrt tega vrtca za leto 2023, iz katerega mora skladno z 21. členom Zakona o vrtcih (ZVrt) izhajati poslovni čas vrtca, oziroma na drug način preveriti, ali je bilo v času, navedenem v potrdilu, organizirano nadomestno varstvo otrok v drugi enoti tega vrtca. Iz javno dostopne publikacije vrtca, objavljane na spletnih straneh tega vrtca,2 namreč izhaja, da je vsaj ena enota odprta vse leto, brez omejitev glede na potrebe staršev. Če je storilec imel možnost varstva otrok v drugi enoti vrtca, pa se za to ni odločil, to ne more biti upoštevna okoliščina v okviru presoje, opisane v točki 9 zgoraj.

12. Izrek o stroških temelji na določbi 5. odstavka 144. člena ZP-1, pri čemer je pritožbeno sodišče storilca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz enakih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje v točki 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

1 Tako tudi P. Čas, H. Jenull, N. Orel (ur.): Zakon o prekrških s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2018, str. 956. 2 https://www.vrtec-ozupancica-mb.si/wp-content/uploads/2023/04/Publikacija1.pdf