Jedro

Tožnik ni izkazal zatrjevanega drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, in sicer potrebnosti začasne odredbe, da se prepreči nastanek težko nadomestljive oziroma zatrjevane velike in nenadomestljive škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe.

Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi tožnikovemu predlogu, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je toženka vrgla tožnika iz stanovanja in mu še vedno onemogoča dostop do njega. Zaradi ravnanja toženke nastaja tožniku velika in nenadomestljiva škoda, saj trenutno živi v povsem neurejenih in nesprejemljivih življenjskih pogojih. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da ni izkazal druge predpostavke za izdajo začasne odredbe, in sicer trditve o veliki in nenadomestljivi škodi, ki nastaja tožniku. Splošno znano je, da nekomu, ki je bil sredi zime vržen iz stanovanja, v katerem zakonito biva, nastaja velika in nenadomestljiva škoda. Tožnik je izkazal višino svojih dohodkov, ki so tako nizki, da si z njimi ne more zagotoviti drugega bivališča do pravnomočne odločitve v tem sporu. S svojimi dohodki tožnik ne more preživeti niti celega meseca in se zateka po pomoč k Rdečemu križu. Ne drži, da tožnik ni predlagal dokazov za svoje trditve o veliki in nenadomestljivi škodi. Tožnik je v tožbi predlagal zaslišanje pravdnih strank, v predlogu za izdajo začasne odredbe pa se je skliceval na vse v tožbi ponujene dokaze. Če je sodišče prve stopnje ocenilo, da nenadomestljiva škoda, ki nastaja tožniku, ne izhaja logično že iz samih navedb v predlogu, bi lahko tožnika zaslišalo pred svojo odločitvijo. Tožniku ni jasno, kako naj še drugače, razen s svojim zaslišanjem, dokazuje, da nima kje živeti. Tožnik je v predlogu pojasnil, da nima sorodnikov in bližnjih znancev, pri katerih bi lahko prespal. Pri svojem premoženjskem stanju tudi nima fotoaparata ali kamere, da bi lahko posnel, kako v tej situaciji prespi v zapuščenih gospodarskih poslopjih.

Toženka v odgovoru na pritožbo smiselno predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Namen ureditvene začasne odredbe je ureditev spornega pravnega razmerja do pravnomočnosti sodne odločbe. Njeno bistvo je v varstvu obstoječega stanja. Če se zahteva takšno zavarovanje z začasno odredbo, da se še pred izvedbo kontradiktornega postopka v posestni pravdi vzpostavi prejšnje dejansko stanje, morajo obstajati za izdajo takšne začasne odredbe res tehtni razlogi. Kadar je vsebina predlagane začasne odredbe enaka tožbenemu zahtevku, je zato potreben restriktiven pristop. Navedeno zahteva od predlagatelja začasne odredbe, da natančno pojasni dejstva, ki utemeljujejo obstoj predpostavk za začasno odredbo in ponudi dokaze za zatrjevana dejstva.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni izkazal zatrjevanega drugega pogoja za izdajo začasne odredbe (iz 2. alinee 2. odstavka 272. člena ZIZ), in sicer potrebnosti začasne odredbe, da se prepreči nastanek težko nadomestljive oziroma zatrjevane velike in nenadomestljive škode. Res je tožnikova trditvena podlaga o obstoju drugega pogoja za začasno odredbo precej skopa. Posplošeno je trdil le, da mu zaradi toženkinega ravnanja nastaja velika in nenadomestljiva škoda, ker živi v povsem neurejenih in nesprejemljivih življenjskih pogojih, in sicer v zapuščenih stavbah in gospodarskih poslopjih. Svojih trditev ni konkretiziral do te mere, da bi bilo mogoče presoditi, ali je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Tožnik namreč ni konkretno navedel, v čem se odražata neurejenost in nesprejemljivost življenjskih pogojev oziroma njegovih bivalnih razmer v objektih, v katerih živi sedaj. Predvsem pa tožnik za svoje trditve o obstoju druge predpostavke za izdajo začasne odredbe ni ponudil nobenih dokazov. Tudi pri obravnavanju predloga za izdajo začasne odredbe je sodišče vezano na strankino trditveno in dokazno podlago. Sodišče prve stopnje presodi utemeljenost predloga za začasno odredbo glede na trditveno in dokazno podlago, navedeno v predlogu za začasno odredbo. Sodišče ugotavlja le dejstva, ki jih stranke opredeljeno zatrjujejo ter zanje tudi predlagajo dokaze. Tožnik bi moral v predlogu za začasno odredbo določno navesti pravno pomembna dejstva in predlagati dokaze, s katerimi utemeljuje izdajo predlagane začasne odredbe. Tožnik tega ni storil. V predlogu za začasno odredbo se ni skliceval na dokaze, ponujene v tožbi, in v predlogu tudi ni predlagal nobenega dokaza, niti zaslišanja strank. Da nekomu, ki je sredi zime vržen iz stanovanja, s tem že nastaja tudi velika in nenadomestljiva škoda, kot to zatrjuje tožnik, samo po sebi ni splošno znano dejstvo. Ker tožnik ni verjetno izkazal obstoja druge zatrjevane predpostavke za izdajo začasne odredbe v pomenu 2. alinee 2. odstavka 272. člena ZIZ, je prvo sodišče utemeljeno zavrnilo njegov predlog za izdajo začasne odredbe.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (353. in 2. točka 365. člena ZPP). Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP).