Jedro

Tujec, ki nima pravno urejenega statusa v Republiki Sloveniji, nima pravno varovane pravice do izdaje delovnega vizuma, ki velja tudi kot dovoljenje za začasno prebivanje in za neomejeno število potovanj.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija odgovor oz. pojasnilo tožene stranke št. ... z dne 15.1.1996 v zadevi neizdaje delovnega vizuma, zaprošenega na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Zagrebu (v nadaljevanju: veleposlaništvo). V tožbi tožnik navaja, da je trenutno tujec, vendar že 30 let živi in dela v Republiki Sloveniji in ima pravni interes, da pridobi delovni vizum. Tožena stranka je najmanj dvakrat posredovala, da je dobil odgovor glede zaprošenega delovnega vizuma, kar kaže na to, da se je zadeva reševala večplastno. Vsi državni organi, kar velja tudi za toženo stranko in veleposlaništvo, morajo delati "po zakonu". Ko ti organi odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov gre za upravno stvar. Iz naknadnega odgovora veleposlaništva z dne 15.3.1996 izhaja, da tožniku ni bil izdan delovni vizum iz razlogov 10. člena Zakona o tujcih, ker je bil 21.10.1992 obsojen za kaznivo dejanje in mu je bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja. Toda varnostni ukrep se je iztekel že 11.11.1994, zoper tožnika pa ni uvedena preiskava, ne vložena obtožnica in tudi ne izdana obsodilna sodba (potrdili Okrajnega sodišča v K. št. ... in Okrajnega sodišča v P. št. ... z dne 29.3.1996), zato so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zaprošenega delovnega vizuma. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani akt ter o zadevi odloči meritorno, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. V kolikor bi sodišče presodilo, da ne gre za upravno stvar, predlaga, da se tožba šteje za ustavno pritožbo, katero naj sodišče odstopi Ustavnemu sodišču Republike Slovenije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da delovne in poslovne vizume izdajo v upravnem postopku upravne enote v Republiki Sloveniji, če ima tujec tukaj zakonito urejeno prebivanje. Če tega nima, so za izdajo navedenih vizumov pristojni konzulati Republike Slovenije v tujini, ki so pri svojem delu samostojni, njihovo delo ni večstopenjsko, zato tudi noben predpis ne določa organa, ki bi reševal pritožbe zoper njihovo delo. Izdajanje vizumov je suvereni akt države in nima značaja upravne stvari, saj pravno ne obstaja nikakršna pravica tujcev do vstopanja v zanj tujo državo. Zato ni možno nobeno pravno sredstvo v upravnem postopku in upravnem sporu. Smiselno predlaga, da sodišče tožbo zavrže. Tožbo je sodišče moralo zavreči. Po Ustavi Republike Slovenije (13. člen) imajo tujci v Sloveniji v skladu z mednarodnimi pogodbami vse pravice, zagotovljene z ustavo in z zakoni, razen tistih, ki jih imajo po ustavi ali po zakonu samo državljani Republike Slovenije. Vse to pa velja za tujce, ki se nahajajo v Sloveniji s pravno urejenim statusom tujca. Tožnik v tožbi sicer navaja, da živi v Sloveniji, vendar samo navajanje naslova v Republiki Sloveniji ničesar ne dokazuje, tožnik pa niti ne zatrjuje, da bi imel pravno urejeni status tujca. Dejstvo pa je, da je zaprosil za izdajo delovnega vizuma na Veleposlaništvu v Zagrebu.

Razmerja med državo in tujci glede vizumov (vstopnih, tranzitnih, delovnih in poslovnih) ureja predvsem Zakon o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj, Ur.l.RS, št. 1/91-I), ki pa v svojih določbah ne daje pravic tujcem do izdaje delovnega vizuma in s tem vstopa v državo, ampak je to suvereni akt države, ki ga izda ali pa ne izda pristojni organ Republike Slovenije v tujini (6., 7. in 12. člen ZTuj). Tožnik kot tujec, ki očitno nima pravno urejenega statusa v Republiki Sloveniji, torej nima pravno varovane pravice do izdaje delovnega vizuma, ki velja tudi kot dovoljenje za začasno prebivanje in za neomejeno število potovanj. Zato izpodbijani odgovor oz. pojasnilo tožene stranke v zvezi z zaprošenim delovnim vizumom ni upravni akt, s katerim bi se odločalo o kakšni pravici ali pravni koristi tožnika, kot to zmotno meni tožnik. Prav tako ne gre za drug posamični akt, s katerim bi se posegalo v kakšne njegove pravice, ker jih kot tujec, ki nima pravno urejenega statusa, nima. Zato tožniku ne gre sodno varstvo v upravnem sporu.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrglo po 2. točki 1. odstavka 30. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97).

O predlogu za plačilo stroškov postopka sodišče ni odločalo, ker v upravnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške (61. člen ZUS/77).

Glede podrejenega predloga o odstopu vložene tožbe Ustavnemu sodišču Republike Slovenije sodišča pripominja, da se ustavna pritožba vloži pri ustavnem sodišču ob pogojih določenih z zakonom (50. do 53. člen Zakona o ustavnem sodišču, Ur.l.RS, št. 15/94).

Na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče cit. določbe ZUS/77 smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.