Jedro

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude plačila sodne takse za ugovor ni dopusten.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog dolžnika za vrnitev v prejšnje stanje. Ugotovilo je, da odsotnost dolžnika (dopust na K.) od 16. 12. 2017 do 2. 1. 2018 v času, ko je tekel rok za plačilo sodne takse in zaradi katere ni bila plačana, je okoliščina, ki sodi v notranje razmerje med pooblaščencem in dolžnikom in ki ob izvrševanju potrebne skrbnosti v medsebojni komunikaciji ne bi pripeljala do zamude. Pooblaščenec dolžnika je pravni strokovnjak, zato je vedel ali bi moral vedeti, da je procesna predpostavka za obravnavo ugovora pravočasno plačilo sodne takse. Dolžnika bi moral že ob danem pooblastilu za vložitev ugovora 7. 12. 2017 oziroma najkasneje 13. 12. 2017, ko je bil ugovor spisan, opozoriti, da je že ob vložitvi ugovora dolžan plačati sodno takso oziroma bo v primeru neplačila pozvan na plačilo. Tudi, če bi se dolžnikova odsotnost izkazala za resnično, je to pravno irelevantno glede presoje upravičenosti razloga za zamudo, saj bi pooblaščenec kot pravni strokovnjak vedel ali moral vedeti, da vloženemu ugovoru v primeru neplačila sodne takse sledi sodni poziv na plačilo sodne takse na podlagi plačilnega naloga. Plačilni nalog je bil pooblaščencu vročen 18. 12. 2017, rok za plačilo se je iztekel 27. 12. 2017, vmes sta bila dva dneva (25. in 26. december) praznik, pri čemer ni pravnih ovir ali strokovno upravičenih ovir za vročanje sodnih pisanj in za tek rokov v tem obdobju.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da četudi bi dolžnik lahko plačal sodno takso že ob vložitvi ugovora, ima po zakonu pravico, da plača šele po pozivu sodišča. Dolžniku ni treba navajati razlogov zakaj se odloči za eno ali drugo varianto. V tem smislu ne sme biti postavljeni v slabši položaj, če se je odločil za plačilo takse po pozivu sodišča. To pomeni, da tudi v primeru čakanja na poziv sodišča je potencialno dopustno predlagati vrnitev v prejšnje stanje, če obstajajo opravičljivi razlogi.

3. Upnik je po pooblaščenki odgovoril na pritožbo. V odgovoru navaja, da bi lahko pooblaščenec dolžnika v primeru, ko mu ta do roka plačila sodne takse ne bi sporočil, da je plačana, pri stranki preveril, ali je plačal sodno takso, saj je dolžnost pooblaščenca in stranke, da z zadostno skrbnostjo poskrbita za komunikacijo, ki omogoča sodelovanje v postopku, sicer stranka nosi negativne posledice zaradi pasivnosti pooblaščenca ali stranke. Možnost vrnitve v prejšnje stanje v izvršilnem postopku je omejena in sicer jo 36. člen ZIZ izjemoma dovoljuje, če je zamujen rok za pritožbo ali ugovor. Zamujen rok za plačilo sodne takse ni tak primer, saj ne gre za zamudo materialnega roka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V izvršilnem postopku je v skladu s 36. členom ZIZ dovoljena vrnitev v prejšnje stanje samo, če je zamujen rok za pritožbo ali ugovor. Sodišče prve stopnje je presojalo predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude plačila sodne takse za ugovor, kar ni primer po 36. členu ZIZ. Tak predlog ni dopusten1. Z vsebinskim obravnavanjem predloga je dalo sodišče prve stopnje dolžniku več pravic, kot mu gredo po zakonu. Poleg tega lahko utemelji predlog za vrnitev v prejšnje stanje samo zamuda procesnega roka. Čeprav je plačilo sodne takse procesna predpostavka, je rok za plačilo sodne takse materialnopravni in ne procesni rok. Ta je določen v 34. členu ZST-1, obveznost stranke pa je materialnopravna obveznost. Glede roka za plačilo sodne takse, ki je določen v ZST-1 in pri katerem gre tudi za nepodaljšljiv zakonski rok, tako ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje2. Sodišče prve stopnje pravilno ni ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov.

6. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

7. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ, saj z odgovorom ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje.

1 Sklepi VSL II Ip 3808/2015, III Ip 2150/2015, VSL I Cpg 576/2013; VSC II Ip 7/2015, VSC I Ip 484/2011. 2 Sklep Vrhovnega sodišča RS III DoR 24/2014.