Jedro

Stanovanjska pravica, ki jo je tožnica pridobila po ZSR/74 in je bila vezana na opravljanje del snažilke, se je ob uveljavitvi ZSR/82 preoblikovala v pravico začasne uporabe stanovanja (40. člen).

Tožnica torej ob uveljavitvi SZ v oktobru 1991 na spornem stanovanju ni imela stanovanjske pravice, ki ne bi bila vezana na opravljanje del snažilke. Imela je samo pravico do začasne uporabe stanovanja v skladu z določbo 40. člena ZSR/82 in ne stanovanjske pravice, ki bi ji dala upravičenje do odkupa drugega primernega stanovanja po drugem in tretjem odstavku 129. člena SZ.

Izrek

Reviziji tožene stranke se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremenita, da se tudi podrejeni tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki omogočiti nakup drugega primernega stanovanja, za kar se šteje enosobno stanovanje v Ljubljani v približni smeri 43 m2, upoštevajoč popust, ki ga Stanovanjski zakon daje v enkratnem plačilu kupnine, v 15 dneh pod izvršbo," z a v r n e .

Revizija tožeče stranke se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 147.075,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.7.2000 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta proti toženi stranki uveljavljala sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje v pritličju zgradbe v Ljubljani v skupni izmeri 43,85 m2 za kupnino v znesku 670.822,90 SIT. Ugodilo pa je podrejenemu tožbenemu zahtevku, po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki omogočiti nakup drugega primernega stanovanja, za kar naj bi se štelo enosobno stanovanje v Ljubljani v približni izmeri 43 m2, upoštevajoč popust, ki ga Stanovanjski zakon daje v enkratnem plačilu kupnine. Toženi stranki je tudi naložilo, da mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 118.740,00 SIT. Pritožbi obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlagata revizijo obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija njen zavrnilni del, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z ugoditvijo primarnemu tožbenemu zahtevku. Tožnica, ki je prenehala opravljati delo snažilke, bi morala dodeljeno stanovanje izprazniti v 30 dneh. Ker tega ni storila, je od tedaj dalje stanovanje zasedala nezakonito, zaradi česar je v roku 2 let pridobila na stanovanju stanovanjsko pravico. Odpoved tožene stranke bi namreč po izteku navedenega roka ne mogla več biti uspešna.

Tožena stranka tudi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo podrejenega tožbenega zahtevka. Hišniško stanovanje, ki ga tožnica zaseda, je po določbi četrtega odstavka 8. člena Stanovanjskega zakona postalo solastnina lastnikov posameznih stanovanj v stanovanjski hiši. Zato je tožnica vložila tožbo proti nepravi stranki. Zaradi napačne ugotovitve lastninskega statusa spornega stanovanja je bila tudi zmotno uporabljena določba 129. člena SZ. Tožena stranka v tej pravdi ni pasivno legitimirana.

Pravdni stranki na reviziji nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njiju ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija tožeče stranke ni utemeljena.

Odločba o dodelitvi stanovanja z dne 25.7.1974 in pogodbi z dne 4.12.1974 in 19.7.1979 omogočajo zanesljivo sklepanje ne samo o tem, da je tožnici bilo dodeljeno hišniško, torej službeno stanovanje, temveč tudi o tem, da je njeno bivanje v stanovanju bilo v vsakem slučaju zakonito, torej tudi od tedaj dalje, ko je posle snažilke v hiši opustila, tedanji stanodajalec pa po določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih ni ukrepal z odpovedjo.

Opisna pravna razlaga, vsebovana v izpodbijani sodbi, je pravilna, revizijsko sodišče pa jo ponavlja ne glede na morebitno utemeljenost ugovora tožene stranke o pomanjkanju njene pasivne legitimacije.

Revizija tožeče stranke, ki vztraja pri razlagi, da je stanodajalcu po dveh letih neopravljanja tožničinega dela snažilke, "ugasnila pravica do odpovedi stanovanjskega razmerja", torej ni utemeljena. Revizijsko sodišče jo je zavrnilo (393. člen ZPP).

Revizija tožene stranke pa je utemeljena.

Stanovanjski zakon (SZ - Uradni list RS, št. 18/91-1/2000) je določil pogoje za obvezno prodajo družbenih stanovanj. V tretjem odstavku 129. člena je izključil možnost prodaje stanovanj, namenjenih osebam za opravljanje službene dejavnosti po 40. členu prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Uradni list SRS, št. 35/82, 14/84), na katerih je bila dodeljena stanovanjska pravica, vendar s pravico do nakupa drugega primernega stanovanja (drugi odstavek 129. člena SZ).

Tožnica bi torej imela pravico do nakupa drugega primernega stanovanja po določbah SZ, če bi ob uveljavitvi SZ v oktobru 1991 na spornem stanovanju imela stanovanjsko pravico. Izpodbijana sodba šteje, da jo je imela. Pridobila naj bi jo po določbi 16. člena ZSR iz leta 1974 (Uradni list SRS, št. 18/74). Vendar pa iz prehodne določbe ZSR/82 (97. člen) sledi, da obstoječe stanovanjske pogodbe (torej tudi tiste, s katerimi je na službenih stanovanjih po določbi ZSR/74 bila dodeljena stanovanjska pravica) sicer ostanejo v veljavi, vendar pa se za pravice in obveznosti, ki iz njih izvirajo, uporabljajo določbe ZSR/82. Po uveljavitvi novega ZSR torej ni bilo treba na novo izdajati odločb in prevzemati stanovanj, kot je bilo določeno v 35. in naslednjih členih ZSR, saj je pravico do stanovanja omogočala že obstoječa stanovanjska pogodba, za pravice in obveznosti, ki so iz nje izvirale, pa so se uporabljale določbe novega zakona. Zakonodajalec je uveljavil večjo odgovornost pri upravljanju s stanovanjskimi hišami, saj je v 2. členu ZSR/82 opredelil pravico imetnikov do začasne uporabe stanovanj, čeprav je ZSR/74 opredeljeval le pravico uporabe stanovanja za določen čas. ZSR/82 opredeljuje pogodbo za določen čas takrat, ko je čas uporabe stanovanja natančno določen, začasno uporabo stanovanja pa tedaj, ko je prenehanje odvisno od določenih dejstev.

Stanovanjska pravica, ki jo je tožnica pridobila po ZSR/74 in je bila vezana na opravljanje del snažilke, se je ob uveljavitvi ZSR/82 preoblikovala v pravico začasne uporabe stanovanja (40. člen).

Sodišče druge stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo določbe 97. člena ZSR/82. Tožnica torej ob uveljavitvi SZ v oktobru 1991 na spornem stanovanju ni imela stanovanjske pravice, ki ne bi bila vezana na opravljanje del snažilke. Imela je samo pravico do začasne uporabe stanovanja v skladu z določbo 40. člena ZSR/82 in ne stanovanjske pravice, ki bi ji dala upravičenje do odkupa drugega primernega stanovanja po drugem in tretjem odstavku 129. člena SZ. Zato je revizijsko sodišče, ki mora po določbi 386. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremenilo, da je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek.

Tožena stranka sicer izpodbija sodbo sodišča druge stopnje z ugovorom svoje pasivne legitimacije, vendar pa na te revizijske navedbe ni treba odgovarjati. Tožnica namreč v nobenem primeru ne more biti upravičena do nakupa drugega primernega stanovanja po privatizacijskih določbah SZ. Odgovor na vprašanje, kdo naj bi bil lahko zavezanec za prodajo stanovanja, zato ni potreben.

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (154. in 166. člen ZPP). Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela, mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. V skladu s predloženim stroškovnikom in po določilih odvetniške tarife pravdni stroški tožeče stranke, nastali zaradi sojenja pred sodiščem prve stopnje, znašajo 74.970,00 SIT. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov v znesku 32.775,00 SIT ter stroškov, ki jih je imela z revizijo, v znesku 39.330,00 SIT.