Jedro

ZOR, ki v 154. členu navaja različne oblike odgovornosti, v prvem odstavku 159. člena izključuje odgovornost za povzročitev škode v primeru, ko povzročitelj škode zaradi duševne bolezni ali slaboumnosti ali kakšnega drugega vzroka ni zmožen razsojati. Ob tem pa v posebnem poglavju: odgovornost za drugega predpisuje odgovornost oseb, ki so lahko odgovorne za ravnanje takih oseb.

V 164. členu domneva odgovornost tistega, ki je po zakonu ali po odločbi pristojnega organa ali po pogodbi dolžan nadzorovati tako osebo. Ob nesporni dejanski ugotovitvi, da je toženkin varovanec slaboumna oseba in da je toženka na podlagi odločbe skrbstvenega organa njegova skrbnica, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je po prvem odstavku 164. člena ZOR domnevalo njeno krivdo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod 1. zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 8.000.000 tolarjev odškodnine proti prvemu tožencu F. M., ker je ugotovilo, da je na ravni zmerne duševne manjrazvitosti, zaradi česar ni mogel razumeti svojega ravnanja in po prvem odstavku 159. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) ne odgovarja za škodo, ki jo je povzročil tožniku. Pod 2. pa je razsodilo o podrednem tožbenem zahtevku in je z vmesno sodbo odločilo, da je podana odškodninska odgovornost drugotožene stranke. O. M. je kot skrbnica prvega toženca po prvem odstavku 164. člena ZOR odgovorna za škodo, ki jo je povzročila oseba, ki jo je bila dolžna nadzorovati.

Proti vmesni sodbi se je pritožila druga toženka, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje o toženkini odgovornosti.

Proti pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča je v zvezi z vmesno sodbo drugo tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo, tako da ugodi pritožbi tožene stranke in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po njenem sta nižji sodišči zmotno razlagali 164. člen ZOR glede dejstev, ali je drugotožena stranka izpolnila vse dolžnosti, ki jih ji nalaga skrbništvo. Meni, da je s tem, da je prvemu tožencu skrila ključe motorja in zaklenila motor, ravnala dovolj vestno, naključju pa je pripisati dejstvo, da je njen varovanec star 54 let, agresiven in fizično močnejši od nje.

Po 390. členu ZPP 1977 je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se ni izjavilo o njej.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče odločalo po pravilih Zakon o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili obstoj škodnega dogodka in vzročno zvezo med njim ter nastalo škodo, saj med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da je prvi toženec 28.2.1992 povzročil prometno nesrečo, v kateri je bil poškodovan tožnik. Ker daje ZOR tistemu, ki je utrpel škodo, pravico do odškodnine, sta morali ugotoviti, kdo je odgovoren za škodo. Zakon, ki v 154. členu navaja različne oblike odgovornosti, v prvem odstavku 159. člena izključuje odgovornost za povzročitev škode v primeru, ko povzročitelj škode zaradi duševne bolezni ali slaboumnosti ali kakšnega drugega vzroka ni zmožen razsojati. Ob tem pa v posebnem poglavju: odgovornost za drugega predpisuje odgovornost oseb, ki so lahko odgovorne za ravnanje takih oseb.

Zakon o obligacijskih razmerjih v 164. členu, v katerem ureja odgovornost za umobolne in slaboumne, domneva odgovornost tistega, ki je po zakonu ali po odločbi pristojnega organa ali po pogodbi dolžan nadzorovati tako osebo. Ob nesporni dejanski ugotovitvi, da je toženkin varovanec slaboumna oseba in da je toženka na podlagi odločbe skrbstvenega organa njegova skrbnica (četrti odstavek na 3. strani prve sodbe), sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta po prvem odstavku 164. člena ZOR domnevali njeno krivdo.

Toženka bi se lahko razbremenila svoje odgovornosti le, če bi dokazala dolžno nadzorstvo nad svojim varovancem. Ob dejanski ugotovitvi, da se je njen varovanec že vozil z motorjem, čeprav se ne bi smel, da toženka motorja ni dovolj skrbno zaklenila oz. shranila njegovih ključev ali ga kako drugače onesposobila za vožnjo ali prvemu tožencu preprečila njegovo uporabo (tretji odstavek na 2. strani sodbe pritožbenega sodišča), pa sta pravilno razsodili, da ne gre za dejansko stanje, ki je predvideno v drugem odstavku 164. člena ZOR in da se toženka ne more oprostiti odgovornosti.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977), je sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo.