Jedro

Drugače rečeno, postopanje sodišča prve stopnje, ki je ob sklepanju, da je tožnica trditve iz svojega materialnega dokaznega bremena dokazala s stopnjo verjetnosti, prevalilo procesno dokazno breme na toženko, temelji na zmotnem razumevanju procesnega dokaznega bremena. Procesno trditveno in dokazno breme iz 212. člena ZPP ne pomeni nič drugega kot to, da lahko stranka s svojimi trditvami in dokazi v postopku ovrže trditve nasprotne stranke, ki zanje nosi materialno dokazno breme, saj bo sicer v pravdi izgubila. Gre za zatrjevanje t.i. nasprotnih, izključujočih ali izpodbijajočih dejstev.

Izrek

I. Pritožbi toženke se ugodi: - in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek za plačilo zneska v višini 650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2017 dalje do dne plačila, - v izpodbijani III. točki izreka pa se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožnica v celoti nosi toženkine pravdne stroške, ki jih mora tožnica plačati v roku 15 dni po prejemu sklepa o višini stroškov, ki ga bo izdalo sodišče prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Pritožba tožnice se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

**Ozadje zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:**

1. Tožnica je v tožbeni podlagi zatrjevala, da se je telesno poškodovala v prometni nezgodi dne 13. 1. 2017 in da je bila zaradi poškodb, ki jih je utrpela v tej nezgodi, v bolniškem staležu od 13. 1. 2017 do 31. 5. 2017, skupaj torej 152 dni. Po njenih navedbah se je telesno poškodovala kot sopotnica v osebnem vozilu, ki ga je vozil njen soprog. Pojasnila je, da je s toženko sklenila dve pogodbi o nezgodnem zavarovanju, na podlagi katerih ji je toženka dolžna plačati dnevno nadomestilo za čas aktivnega zdravljenja po tej nezgodi. Zatrjevala je, da ji mora toženka glede na določila splošnih pogojev zavarovanja izplačati dnevno nadomestilo za čas od osmega dne aktivnega zdravljenja dalje do dne njegovega zaključka (do dne 31. 5. 2017).

S tožbo je tožnica od toženke zahtevala plačilo dnevnega nadomestila po dveh zavarovalnih pogodbah za čas aktivnega zdravljenja v trajanju 144 dni, kar skupaj po njenih trditvah (25 EUR na dan po vsaki zavarovalni pogodbi) znaša 7.200,00 EUR. Tožnica je trdila, da je toženka padla v zamudo s plačilom svoje obveznosti po obeh sklenjenih zavarovalnih pogodbah po izteku osmih dni od dne, ko je toženka prejela njen poziv za plačilo z dne 16. 6. 2017. Od zneska 7.200,00 EUR je zato zahtevala še plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 24. 7. 2017 dalje do dne plačila.

2. Toženka se je zahtevku upirala z navedbo, da je bila prometna nezgoda s strani voznika povzročena namenoma in da je tožnica za to vedela. Po toženkinem stališču omenjeni dejstvi vodita do zaključka o izključitvi zavarovalnega kritja. Ugovarjala je, da tožnici ob zatrjevani nezgodi tudi sicer niso mogle nastati poškodbe, ki bi bile vzrok zatrjevanega aktivnega zdravljenja v trajanju 152 dni, ampak si je kvečjemu le lajšala domnevne bolečine in motnje razpoloženja. Opozorila je, da po obeh pogodbah aktivno zdravljenje predstavlja zgolj takšno zdravljenje in terapijo, ki se izvaja neprekinjeno in prispeva k izboljšanju zdravstvenega stanja po poškodbi zaradi nezgode, takšno aktivno zdravljenje pa iz predložene medicinske dokumentacije po njenem ne izhaja.

3. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da prometna nezgoda, v kateri se je poškodovala tožnica, ni bila povzročena namerno. Nadalje je z izvedencem medicinske stroke ugotovilo, da je zaradi poškodb, ki jih je tožnica utrpela v nezgodi, aktivno zdravljenje v smislu določb sklenjenih zavarovalnih pogodb potekalo 21 dni. Ob tako ugotovljenih dejstvih je presodilo, da je dolžna toženka tožnici na podlagi obeh zavarovalnih pogodb plačati znesek v višini 650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2017 dalje (I. točka izreka izpodbijane sodbe), zahtevek zaradi plačila 6.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2017 dalje pa je zavrnilo (II. točka izpodbijane sodbe). Odločilo je, da je dolžna toženka tožnici povrniti pravdne stroške v deležu 9% (III. točka izreka).

**Povzetek navedb iz toženkine pritožbe in tožničinega odgovora na pritožbo:**

4. Toženka je najprej uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je po njenem vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe. To kršitev je utemeljevala z navedbo, da tožnica ni zmogla svoje trditvenega bremena glede poškodb, ki naj bi jih utrpela v prometni nezgodi. Po navedbah pritožbe to nenazadnje izhaja že iz 22. točke obrazložitve sodbe. Navedba poškodb je po prepričanju toženke nujna sestavina za popolnost trditvene podlage glede pravnorelevantnih dejstev, na kar je opozarjala že med postopkom pred sodiščem prve stopnje.

V nadaljevanju je toženka opozorila, da je v vlogi z dne 20. 4. 2021 grajala postopkovno kršitev, ker dokazno breme za dokazovanje vseh pravnorelevantnih dejstev leži na strani tožnice. V ta okvir po njenem spadajo tudi trditve o tem, katere poškodbe je tožnica utrpela v prometni nezgodi, glede tega pa tožnica svojega dokaznega bremena po toženkinem mnenju ni zmogla. Pojasnila je, da tožnica obstoja svojih poškodb ni dokazovala z nobenimi dokaznimi predlogi, ki jih sodišče prve stopnje na dan vložitve vloge z dne 20. 4. 2021 ne bi že izvedlo, in da je dokazni predlog po postavitvi izvedenca medicinske stroke podala toženka in ne tožnica. Toženka je ta dokazni predlog torej podala zgolj kot sredstvo svoje obrambe, zato je v navedeni vlogi opozorila, da tožnica svojega dokaznega bremena glede poškodb iz prometne nezgode s svojimi dokaznimi predlogi ni zmogla. V pritožbi je toženka sodišču prve stopnje očitala, da se do omenjene procesne graje ni opredelilo.

V nadaljevanju je toženka obširno izpodbijala dejansko stanje glede vseh ugotovljenih dejanskih okoliščin in ob tem sodišču očitala tudi številne procesne kršitve vključno s kršitvijo metodološkega napotka pri oceni dokazov iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženka je izpodbijala ugotovljena dejstva glede nastalih poškodb, glede načina njihovega nastanka, glede vzročne zveze med poškodbo in prometno nezgodo ter glede samega poteka prometne nezgode, ob tem pa podrobno kritizirala dokazno oceno prič, izvedenskih mnenj in predložene medicinske dokumentacije. Izpodbijala je tudi dokazno oceno in zaključke sodišča glede ostalih spremljajočih okoliščin. Gre za dejstva o načinu sklenitve obeh zavarovalnih pogodb, o številu sklenjenih zavarovalnih pogodb tožnice in njenih družinskih članov ter o vplivu teh dejstev na končne zaključke o (ne)obstoju pravnorelevantnih dejstev. Sklicevala se je na judikat Vrhovnega sodišča II Ips 121/2021, ki ob postavljenem ugovoru namerne povzročitve zavarovalnega primera sodiščem nalaga skrbno dokazno oceno vseh dejanskih okoliščin, vključno z indičnimi dejstvi iz širšega dejanskega konteksta življenjskega primera, s katerimi zavarovalnica dokazuje, da je bil zavarovalni primer povzročen namerno.

5. Tožnica je v odgovoru na pritožbo navedla, da je njena trditvena podlaga zadostna, sicer pa podrobno zavrnila toženkino izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

**Povzetek navedb iz tožničine pritožbe in toženkinega odgovora na pritožbo:**

6. Tožnica je v pritožbi navedla, da je sodišče prve stopnje trajanje aktivnega zdravljenja ocenjevalo v nasprotju z določbo točke 7.6.4 splošnih pogojev, ki določa, da se aktivno zdravljenje presoja na podlagi predložene medicinske dokumentacije. Toženka bi morala izplačati dnevno nadomestilo za dneve medicinsko dokumentiranega aktivnega zdravljenja oziroma na podlagi mnenja zdravnika cenzorja glede na določbo točke 7.6.3 splošnih pogojev, česar pa toženka ni storila. Izplačilo je zavrnila z zatrjevanjem kaznivega dejanja goljufije, prej pa čas aktivnega zdravljenja zanjo ni bil sporen. Tudi v odgovoru na tožbo je toženka primarno zatrjevala prevaro, zgolj podrejeno pa, da se tožnica ni zdravila, ampak da si je le lajšala bolečine in motnje razpoloženja. Tožnica se je v pritožbi postavila na stališče, da se toženka ne more izogniti uporabi točke 7.6.4 splošnih pogojev tako, da skuša najprej dokazati obstoj zavarovalniške goljufije, nato pa mimo splošnih pogojev preko izvedenca in ne preko medicinske dokumentacije dokazati drugačen čas aktivnega zdravljenja, kot sicer po prepričanju tožnice izhaja iz predložene medicinske dokumentacije.

Tožnica je v pritožbi nadalje opozorila, da se je sodišče oprlo na mnenje izvedenca, ki je ugotavljal povprečen čas aktivnega zdravljenja mimo določbe iz točke 7.6.7 splošnih pogojev. Po tej določbi se lahko čas povprečnega trajanja aktivnega zdravljenja ugotavlja z mnenjem zdravnika cenzorja le, če tega ni mogoče ugotoviti na podlagi predložene medicinske dokumentacije in kadar je zavarovanec nezaposlena oseba, takšne okoliščine pa v konkretnem primeru niso podane. V nadaljevanju je pojasnila, da je namen takšnega zavarovanja v nadomestilu za čas bolniškega staleža, če je zavarovanec zaradi staleža po poškodbi premoženjsko prikrajšan, kar je tudi razlog za to, da se čas aktivnega zdravljenja ugotavlja le s predloženo medicinsko dokumentacijo. Po njenem iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da bi bilo v konkretnem primeru njeno zdravljenje podaljšano zaradi razlogov, ki niso v vzročni zvezi s prometno nezgodo, zato se aktivno zdravljenje ne bi smelo ugotavljati po točki 7.6.7 splošnih pogojev. Iz predloženih listin izhaja, da sta tožničin osebni zdravnik in ZZZS presodila, da je bilo zdravljenje po nezgodi v trajanju 152 dni utemeljeno. Ker je bila tožnica zaposlena in je predložila medicinsko dokumentacijo o zdravljenju, sodišče obdobja aktivnega zdravljenja ne bi smelo zmanjšati z ugotavljanjem povprečnega trajanja zdravljenja. Predložena dokumentacije dokazuje, da se je tožnica zaradi prometne nezgode zdravila do zaključka bolniškega staleža, torej do dne 31. 5. 2017. Tožnica je v nadaljevanju opozorila, da se izvedenec brez ustreznega pregleda tožnice pri specialistu, ki bi bil opravljen po nezgodi, za nazaj ni mogel izreči, ali so njene psihične posledice v zvezi s telesnimi poškodbami iz prometne nezgode. Izvedenec je glede tega pojasnil, da bi to morda lahko ugotovil psiholog ali psihiater. Po stališču pritožbe to pomeni, da toženka niti z izvedenskim mnenjem ni dokazala, da bi bil čas aktivnega zdravljenja drugačen, kot izhaja iz predložene medicinske dokumentacije skladno z določbo 7.6.3 splošnih pogojev. Sodišče prve stopnje je glede obdobja aktivnega zdravljenja zato zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker se ni oprlo na predloženo medicinsko dokumentacijo, pač pa je na podlagi ugotovitev izvedenca napačno ugotavljalo obdobje povprečnega trajanja zdravljenja, posledično pa je zmotno uporabilo materialno pravo in razsodilo v nasprotju z dokaznim bremenom. Po njenem gre pri predloženi medicinski dokumentaciji za javne listine. Morebitna nejasna določila splošnih pogojev se morajo razlagati v njeno korist. V zaključku je izpodbijala še stroškovno odločitev in se zavzela za kriterij porazdelitve stroškov, ki bi ločeno obravnaval uspeh po temelju in po višini.

7. V odgovoru na pritožbo je toženka obrazloženo nasprotovala pritožbenim navedbam.

**Presoja toženkinih pritožbenih navedb:**

8. Toženkina pritožba je utemeljena.

9. Sodišče prve stopnje se je pri presoji postavljenega zahtevka pravilno oprlo na določbe obeh sklenjenih zavarovalnih pogodb s pripadajočimi splošnimi pogoji in na njuni podlagi ugotavljalo (ne)obstoj tožničine terjatve zaradi plačila zavarovalnine. Ugotovilo je, da se je toženka z obema pogodbama v primeru nezgode, v kateri bi se tožnica poškodovala, zavezala plačati tožnici dnevno nadomestilo v višini 25 EUR za vsak dan aktivnega zdravljenja poškodb, ki bi jih tožnica utrpela v nezgodi, in sicer za obdobje od osmega dne trajanja aktivnega zdravljenja poškodb dalje do dne zaključka aktivnega zdravljenja (prim. 9. točka, 10. točka in 28. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Teh dejstev s pritožbo ne izpodbija nobena od pravdnih strank.

10. Pritožbeno sodišče se je ob reševanju toženkine pritožbe naprej soočilo s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na grajo procesne kršitve, ki jo je toženka po pritožbenih navedbah podala v svoji vlogi z dne 20. 4. 2021 (vloga na r. št. 98). Če takšen očitek drži, je sodišče prve stopnje s tem poseglo v toženkino pravico do izjave in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Analiza vsebine te vloge, ki jo toženka smiselno povzema tudi v pritožbi, pokaže, da je toženka v njej uveljavljala kršitev določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s sklepom z dne 24. 3. 2021 (r. št. 97), ker je ugodilo toženkinemu dokaznemu predlogu po postavitvi izvedenca medicinske stroke. V tej vlogi je toženka opozarjala, da dokazno breme za trditve o tem, da je tožnica v prometni nezgodi utrpela poškodbe, leži na strani tožnice. Nadalje je navedla, da tožnica glede na do takrat izvedene tožničine dokazne predloge svojega dokaznega bremena ni zmogla in bi moralo zato sodišče prve stopnje njen zahtevek zavrniti in ne izvajati dokaznih predlogov toženke za dokazovanje dejstev, ki sodijo v tožničino dokazno breme. Toženka je v tej vlogi grajala, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 24. 3. 2021 storilo ravno to, saj je dopustilo izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke po toženkinem predlogu.

V pritožbi je toženka omenjeni očitek vsebinsko ponovila s sklicevanjem na vlogo z dne 20. 4. 2021 in z navedbo, da je sodišče izvajalo toženkin "obrambni" dokazni predlog po postavitvi izvedenca medicinske stroke za dokazovanje dejstev, ki spadajo v tožničino dokazno breme.

11. Toženka je z zgoraj povzetimi navedbami sodišču prve stopnje očitala kršitev razpravnega načela iz 7. in 212. člena ZPP, ki zbiranje procesnega gradiva nalaga strankama. Poleg obveznosti, da morata stranki skladno s tem načelom navesti dejstva, na katera opirata svoj zahtevek ali izpodbijata navedbe nasprotnika, jima razpravno načelo nalaga tudi obveznost predlagati dokaze, s katerimi te svoje trditve dokazujeta. Če je sodišče za dokazovanje trditev, glede katerih dokazno breme nosi tožnica, izvedlo dokazni predlog toženke, je s tem prekršilo razpravno načelo. Ker gre za postopkovno kršitev relativnega značaja po prvem odstavku 339. člena ZPP, jo mora stranka uveljavljati pravočasno in obrazloženo, pri tem pa izkazati, da je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

V konkretnem primeru je toženka po izdaji sklepa z dne 24. 3. 2021 (r. št. 97), s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo toženkinemu dokaznemu predlogu po postavitvi izvedenca medicinske stroke, pravočasno in dovolj konkretizirano grajala omenjeno relativno postopkovno kršitev.1 Obenem je s tem, ko je opozorila, da tožnica s svojimi dokaznimi predlogi ni dokazala pravotvornih dejstev (obstoja poškodb in posledičnega trajanja aktivnega zdravljenja), ki sodijo v polje tožničinega dokaznega bremena, zadostno utemeljila tudi vpliv te kršitve na pravilnost in zakonitost sodbe, če bo sodišče za njihovo dokazovanje izvedlo dokazni predlog toženke. Vsebinsko enako je toženka takšno grajo ponovila v pritožbi.

12. Po pregledu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na toženkino uveljavljanje kršitve razpravnega načela, kar pomeni, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da odprava omenjene procesne kršitve od njega terja vsebinski odgovor na ta očitek, torej presojo, ali je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno procesno kršitev zaradi posega v razpravno načelo, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Glede na okoliščine konkretnega primera in naravo s pritožbo uveljavljanih procesnih kršitev je pritožbeno sodišče na seji ocenilo, da lahko ugotovljeno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi potencialno kršitev razpravnega načela odpravi z opravo procesnih dejanj na pritožbeni obravnavi (drugi odstavek 347. člena ZPP), ki jo je opravilo dne 7. novembra 2023. 13. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenim očitkom o kršitvi razpravnega načela pojasnjuje, da je tožnica tista, ki glede na ugotovljeno vsebino sklenjene zavarovalne pogodbe nosi materialno dokazno breme za dokazovanje svojih trditev o nastanku zavarovalnega primera, o poškodbah, ki jih je utrpela v nezgodi, in za nadaljnje ugotavljanje trajanja aktivnega zdravljenja teh poškodb. Ugotovitev trajanja aktivnega zdravljenja brez predhodne ugotovitve poškodb, ki jih je tožnica utrpela v poškodbi, že pojmovno ni mogoče. Od vseh teh dejstev je odvisna presoja (ne)obstoja in višine tožničine terjatve, oprte na obe zavarovalni pogodbi.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da materialno dokazno breme za dokazovanje trditev o trajanju aktivnega zdravljenja (s tem pa tudi glede obsega utrpljenih poškodb) leži na strani tožnice (prim. 28. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Čeprav je sodišče prve stopnje pri porazdelitvi materialnega dokaznega bremena pravilno uporabilo materialno pravo, je s tem, ko je za dokazovanje dejstev, ki sodijo v tožničino dokazno breme, izvedlo dokazni predlog toženke s postavijo izvedenca medicinske stroke, kršilo razpravno načelo. Ta kršitev je brez dvoma vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je ravno s to kršitvijo ugotovilo pravnorelevantna dejstva iz tožničinega dokaznega bremena, ki vodijo do zaključka o trajanju aktivnega zdravljenja.

14. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer ni razkrilo razlogov, zakaj je kljub pravilni uporabi materialnega prava glede porazdelitve dokaznega bremena izvedlo toženkin dokazni predlog za ugotavljanje dejstev iz dokaznega bremena tožnice, vendar to posredno izhaja iz obrazložitve sklepa z dne 24. 3. 2021 (r. št. 97). V njem se je postavilo na stališče, da je tožnica s predložitvijo medicinske dokumentacije s stopnjo verjetnosti dokazala tako poškodbe kot trajanje zdravljenja in da mora zato toženka dokazati svoje nasprotne trditve. Iz takšnega pojasnila je mogoče sklepati, da je sodišče prve stopnje presodilo, da se je procesno dokazno breme prevalilo na toženko, ker je tožnica svoje trditve dokazala z dokaznim standardom verjetnosti.

Takšno sklepanje sodišča prve stopnje je napačno. Sodna praksa se je že izrekla, da je materialno dokazno breme, ker ga določa materialno pravo, ves čas postopka stabilno in se ne spreminja. Procesno dokazno breme ne nadomešča materialnega dokaznega bremena, pač pa skladno z določbo 212. člena ZPP stranki dopušča, da v postopku navede in dokazuje trditve, s katerimi izpodbija trditve nasprotnika, saj bo sicer zaradi materialnega dokaznega bremena soočena z neuspehom v pravdi.2 Drugače rečeno, postopanje sodišča prve stopnje, ki je ob sklepanju, da je tožnica trditve iz svojega materialnega dokaznega bremena dokazala s stopnjo verjetnosti, prevalilo procesno dokazno breme na toženko, temelji na zmotnem razumevanju procesnega dokaznega bremena. Procesno trditveno in dokazno breme iz 212. člena ZPP ne pomeni nič drugega kot to, da lahko stranka s svojimi trditvami in dokazi v postopku ovrže trditve nasprotne stranke, ki zanje nosi materialno dokazno breme, saj bo sicer v pravdi izgubila. Gre za zatrjevanje t. i. nasprotnih, izključujočih ali izpodbijajočih dejstev.3 Tožnica je torej tista, ki mora v konkretni zadevi glede na materialno pravo dokazati trajanja aktivnega zdravljenja, v tem okviru pa seveda tudi obstoj svojih poškodb, ki jih je utrpela v zavarovalnem primeru. Glede na to, da je toženka v postopku izpodbijala tako obstoj poškodb kot trajanje aktivnega zdravljenja, ki izhaja iz predložene medicinske dokumentacije, so omenjena dejstva postala sporna in jih mora dokazati tožnica.

15. Pritožbeno sodišče je na pritožbeni obravnavi obema strankama predočilo, (i) da je pritožbeno obravnavo razpisalo zaradi odprave ugotovljene procesne kršitve, ki jo je sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ni odgovorilo na toženkino grajo procesne kršitve razpravnega načela, (ii) da je mogoče omenjeno kršitev odpraviti na pritožbeni obravnavi tako, da pritožbeno sodišče sámo presodi (in to v odločbi obrazloži), ali je sodišče prve stopnje s tem, ko je izvedlo dokazni predlog toženke po postavitvi izvedenca medicinske stroke in na njegovi podlagi ugotovilo obseg tožničinih poškodb in trajanje aktivnega zdravljenja, kršilo razpravno načelo, (iii) da je sodišče prve stopnje prekršilo razpravno načelo s tem, ko je z izvedbo toženkinega dokaznega predloga ugotovilo dejstva, ki sodijo v materialno dokazno breme tožnice, (iv) in da bo pritožbeno sodišče omenjeno kršitev odpravilo tako, da bo ta dejstva (poškodbe in trajanje aktivnega zdravljenja) ugotovilo na pritožbeni obravnavi, upoštevajoč razpravno načelo in porazdelitev materialnega dokaznega bremena med strankama.

Tožnica je v svojem odzivu na pritožbeni obravnavi navedla, da je njena trditvena podlaga glede poškodb, ki jih je utrpela v nezgodi, zadostna oziroma da bi jo moralo sodišče prve stopnje v nasprotnem primeru pozvati k dopolnitvi trditev, potrebnih za vzpostavitev sklepčnosti tožbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožnici, da je bila njena trditvena podlaga za sklepčnost tožbe zadostna, vendar ji obenem pojasnjuje, da to v ničemer ne vpliva na presojo, ali je sodišče prve stopnje ob zgoraj opisanih okoliščinah konkretnega primera kršilo razpravno načelo pri ugotavljanju med strankama spornih dejstev.

16. Pritožbeno sodišče je v zgoraj nanizanih razlogih že odgovorilo na toženkino grajo procesne kršitve razpravnega načela in po opravljeni pritožbeni obravnavi odpravilo ugotovljeno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tako da je opravilo vsebinsko presojo njene procesne graje. Prav tako je že zgoraj obrazložilo, zakaj je sodišče prve stopnje z izvedbo toženkinega dokaznega predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke prekršilo razpravno načelo.

V nadaljevanju je pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi ugotavljalo dejstva o trajanju tožničinega aktivnega zdravljenja po prometni nezgodi, kar nujno vključuje tudi ugotavljanje, katere poškodbe je tožnica v njej utrpela. Ugotoviti je moralo še, ali je zdravljenje v obdobju od od 13. 1. 2017 do 31. 5. 2017 izključna posledica poškodb iz te nezgode. Za ugotovitev teh dejstev je v dokaznem postopku izvedlo dokazne predloge strank glede na porazdelitev materialnega dokaznega bremena in upoštevajoč razpravno načelo.

17. Tožnica je dejstva o tem, katere poškodbe je utrpela v nezgodi in trajanje zdravljenja zaradi njih, dokazovala s predloženo medicinsko dokumentacijo in s svojim zaslišanjem. Na pritožbeni obravnavi se je strinjala, da se namesto njenega neposrednega zaslišanja prebere prepis zvočnega posnetka njenega zaslišanja, ki je bilo opravljeno pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato na pritožbeni obravnavi v okviru dokaznega postopka prebralo predloženo medicinsko dokumentacijo in prepis zvočnega posnetka njene izpovedi. Toženkin dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke je zavrnilo, saj toženka s tem dokaznim predlogom ni dokazovala trditev, ki bi spadale v njeno dokazno breme.

18. Pritožbeno sodišče po tem, ko je izvedlo vse tožničine dokazne predloge, s katerimi je dokazovala zgoraj navedena pravnorelevantna dejstva, ugotavlja, da jih tožnica s predloženimi listinami in svojim zaslišanjem ni dokazala. Iz tožničine izpovedi in vsebine medicinske dokumentacije res izhaja, da se je tožnica po prometni nezgodi zdravila in da je bila zaradi tega v bolniškem staležu, vendar je toženka ves čas postopka ugovarjala, da iz teh listin ne izhaja, da bi bilo tožničino zdravljenje in njen bolniški stalež posledica v prometni nezgodi utrpljenih poškodb. Toženka je ugovarjala še, da je vsaj del zdravljenja glede na vsebino predložene medicinske dokumentacije po njenem izključna posledica tožničinih psihičnih težav in ne poškodb iz prometne nezgode. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da iz medicinske dokumentacije in tožničine izpovedi res izhaja, da se je tožnica po nezgodi zdravila tudi zaradi psihičnih težav.

Ob tako postavljenih ugovorih bi morala tožnica dokazati, da je bilo zdravljenje v času njenega bolniškega staleža izključna posledica v prometni nezgodi utrpljenih poškodb in ne morebiti posledica drugih vzrokov. Za ugotovitev navedenih dejstev je potrebno znanje s področja medicine, s katerim sodišče ne razpolaga, zato zaslišanje tožnice in vsebina medicinske dokumentacija za ugotovitev teh dejstev ni primeren dokaz. Tožnica glede teh dejstev svojega dokaznega bremena torej ni zmogla.

19. Tožnica izvedbe primernega dokaza za dokazovanje teh dejstev (postavitev izvedenca medicinske stroke) ni predlagala niti po tem, ko jo je toženka na naroku dne 9. 3. 2021 (zapisnik na r. št. 91) izrecno opozorila, da gre za dejstva, ki spadajo v njeno dokazno breme, niti po tem, ko je z vlogo z dne 20. 4. 2021 (r. št. 98) na to ponovno opozorila skupaj z grajo procesne kršitve. Ob takšnih opozorilih sodišču prve stopnje materialnega procesnega vodstva v tej smeri ni bilo treba opraviti.4 Ker tožnica ni dokazala, katere poškodbe je dne 13. 1. 2017 utrpela v prometni nezgodi in kakšno je bilo zaradi njih trajanje aktivnega zdravljenja, je moralo pritožbeno sodišče po opravljeni pritožbeni obravnavi, na kateri je odpravilo ugotovljene procesne kršitve in ugotovilo dejansko stanje skladno z materialnim dokaznim bremenom in razpravnim načelom, ugoditi toženkini pritožbi in sodbo v izpodbijani I. točki izreka spremeniti tako, da je zavrnilo še tožbeni zahtevek zaradi plačila 650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2017 dalje do dne plačila (šesta in prva alineja 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP). Posledično se pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do toženkinih pritožbenih navedb, s katerimi je izpodbijala zaključek sodišča prve stopnje, da prometna nezgoda ni bila povzročena namerno.

**Presoja tožničinih pritožbenih navedb:**

20. Tožničina pritožba ni utemeljena.

21. Kljub navidezni obširnosti pritožbenih navedb tožnica s svojimi navedbami uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava (pri uporabi pogodbenih določil obeh zavarovalnih pogodb glede ugotavljanja trajanja aktivnega zdravljenja in pri uporabi pravila o dokaznem bremenu) in zmotno ugotovljeno dejansko stanje o trajanju njenega aktivnega zdravljenja, oboje pa utemeljuje z vsebino nekaterih točk splošnih pogojev (v pritožbi omenja točke 7.6.3., 7.6.4. in 7.6.7 splošnih pogojev). Po njenem te točke splošnih pogojev, kot sestavni del obeh sklenjenih zavarovalnih pogodb, primarno predpisujejo ugotavljanje trajanja aktivnega zdravljenja s predložitvijo medicinske dokumentacije in v takšnem primeru ne dopuščajo ugotavljanja trajanja aktivnega zdravljenja s pomočjo izvedenca. Po navedbah pritožbe je sodišče prve stopnje kljub temu, da je tožnica medicinsko dokumentacijo predložila, v nasprotju z vsebino splošnih pogojev trajanje aktivnega zdravljenja ugotavljalo po kriteriju povprečnega trajanja zdravljenja z izvedencem. Glede na vsebino splošnih pogojev je po prepričanju tožnice ugotavljanje povprečnega zdravljenja z izvedencem dopustno le, če dolžine aktivnega zdravljenja ni mogoče ugotoviti s predloženo medicinsko dokumentacijo ali kadar je zavarovanec nezaposlena oseba.

Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je ugotavljanje vsebine pogodbene volje, kamor po določbi prvega odstavka 120. člena Obligacijskega zakonika5 spadajo tudi splošni pogoji, umeščeno v polje ugotavljanja dejanskega stanja.6 Čeprav gre pri uporabi pogodbenih določil (avtonomno materialno pravo med strankama) za uporabo prava, je sodišče pri ugotavljanju vsebine medsebojnega pogodbenega razmerja ravno zato, ker gre za ugotavljanje dejanskega stanja, skladno z razpravnim načelom iz 7. in 212. člena ZPP vezano izključno na trditveno podlago strank. Stranki sta namreč tisti, ki sta skladno s tem načelom zadolženi za zbiranje procesnega gradiva, kar na drugi strani pomeni, da sodišče ne sme upoštevati ničesar, česar vsaj ena od strank ni zatrjevala. Ker splošni pogoji kot sestavni del pogodbenega razmerja iz pojasnjenih razlogov spadajo med dejstva, del procesnega gradiva lahko postanejo le, če se stranka nanje sklicuje s pravočasnimi navedbami.7

22. Tožnica v pritožbi ne navaja, da bi se na splošne pogoje, ki jih je kot relevantne izpostavila v pritožbi, pravočasno sklicevala v postopku pred sodiščem prve stopnje kot del svoje trditvene podlage.8 Prav tako v pritožbi sodišču prve stopnje ne očita, da se do takšnih navedb ne bi opredelilo, s čimer bi poseglo v njeno pravico do izjave in zagrešilo postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob zgoraj razgrnjenem izhodišču to vodi v zaključek, da tožnica svoje izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava v resnici utemeljuje s pritožbenimi novotami o vsebini obeh sklenjenih zavarovalnih pogodb, ki pa so po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP9 dopustne le, če jih ni mogla pravočasno navesti brez svoje krivde, česar pa v pritožbi sploh ne zatrjuje.

Pritožbenih navedb, s katerimi tožnica dejansko šele v pritožbi navaja vsebino medsebojnega pogodbenega razmerja, pritožbeno sodišče zato ni moglo upoštevati. Posledično se pritožbenemu sodišču tudi ni bilo treba ukvarjati z razsojo, ali so splošni pogoji, na katere se tožnica sklicuje šele v pritožbi, nejasni in bi jih bilo zato treba razlagati v korist tožnice.10 Uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki temelji na teh pritožbenih novotah, je posledično neutemeljeno. Drugih navedb, s katerimi bi tožnica izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje ali uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava, tožnica v pritožbi ni podala.

23. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljeni vsebini pogodbe pravilno štelo, da je na tožnici materialno dokazno breme za dokazovanje poškodb, ki so posledica prometne nezgode, in dokazovanje trajanja aktivnega zdravljenja zaradi teh poškodb (prim. obrazložitev iz 28. točke izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče je že zgoraj obrazložilo, da tožnica ni dokazala niti obstoja poškodb niti obdobja aktivnega zdravljenja, zato je sodišče prve stopnje zahtevek zaradi plačila zavarovalnine v višini 6.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2017 dalje do dne plačila (II. točka izreka) pravilno zavrnilo.

Ker s tožničino pritožbo zatrjevani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podani, je sodišče njeno pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP). Posledično je neutemeljena tudi tožničino izpodbijanje odločitve glede deleža porazdelitve stroškovnega bremena med obe pravdni stranki.

**O pravdnih stroških:**

24. Sodišče prve stopnje je odločilo o deležu povrnitve pravdnih stroškov na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je po opravljeni pritožbeni obravnavi spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe, kar je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 349. členom ZPP narekovalo tudi spremembo odločitve o porazdelitvi pravdnih stroškov (III. točka izreka sodbe). Ker je tožnica v pravdi v celoti propadla, je sklenilo, da je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP in 349. členom ZPP dolžna nositi vse toženkine pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje. Enako velja tudi za delež uspeha v pritožbenem postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP), zato tožnica v celoti nosi tudi toženkine pritožbene stroške.

Višino pravdnih stroškov, vključno s stroški pritožbenega postopka, bo odmerilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom skladno s pravili iz četrtega odstavka 163. člena ZPP in sodno prakso.11 1 Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP). 2 Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 308/2013 in tam citirana pravna teorija in sodna praksa. 3 Zobec, J. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem (ur. dr. Lojze Ude, dr. Aleš Galič), 2. knjiga, stran 350. 4 Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 35/2012. 5 Splošni pogoji, ki jih določi en pogodbenik, bodisi da so vsebovani v formularni pogodbi bodisi da se pogodba nanje sklicuje, dopolnjujejo posebne dogovore med pogodbenikoma v isti pogodbi in praviloma zavezujejo tako kot ti (prvi odstavek 120. člena OZ). 6 Odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 3/2014 in II Ips 170/2003. 7 Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 160/2015. 8 To pa tudi sicer ne izhaja iz vsebine njene tožbene podlage. 9 V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona (prvi odstavek 337. člena ZPP). 10 Če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke (83. člena OZ). 11 Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 52/2022.