Jedro

Položaja, v katerem ista fizična oseba nastopa kot zakoniti zastopnik dveh strank ni mogoče enačiti s položajem, ko stranka sama nastopa kot procesni subjekt v postopku.

Ničnost učinkuje erga omnes, medtem ko paulijanska tožba ustvarja le omejene relativne (inter partes) učinke med upnikom - tožnikom in pridobiteljem koristi - tožencem. V konkretnem tožeča stranka torej ne uveljavlja dveh identičnih zahtevkov, pri katerem bi bil eden že vsebovan v drugem, pač pa je podana eventuelna kumulacija zahtevkov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper nalog z dne 15. 11. 2018 za plačilo sodne takse za postopek po tarifni številki 1111 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) v višini 2.820,00 EUR.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja tudi kršitev iz prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena Evropske konvencije človekovih pravic. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in samo določi višino sodne takse oziroma da prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti ZST-1 pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi tožeči stranki naložilo plačilo sodne takse za tožbo, ki jo je tožeča stranka vložila potem, ko prvotožena stranka v predmetni zadevi v gospodarskem sporu VIII Pg 2231/2017 Okrožnega sodišča v Ljubljani ni privolila, da bi se tožba razširila tudi nanjo. Razširitev tožbe je na predlog tožeče stranke obravnavalo za samostojno tožbo v novem postopku in štelo, da je skladno s 1. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1 nastala taksna obveznost. Ker tožeča stranka s tožbo poleg primarnega zahtevka uveljavlja tudi podrejenega, ji je za slednjega ob uporabi tretjega odstavka 18. člena ZST-1 odmerilo še tretjino takse, predpisane za primarni zahtevek, vse skupaj v višini 2.820,00 EUR.

5. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija nastanek taksne obveznosti. Meni, da sodišče prve stopnje pri odmeri sodne takse ni upoštevalo vseh okoliščin primera. Prvotožena stranka naj bi s tem, ko ni pristala na razširitev tožbe in je bila tožeča stranka zato primorana vložiti tožbo v predmetni zadevi, zlorabila svoje procesne pravice. Navaja, da ZST-1 takšnih situacij ne ureja. Prvotožena stranka v predmetni zadevi (družba D.) in prvotožena stranka v zadevi VIII Pg 2231/2017 (M. d.o.o.) imata namreč istega zakonitega zastopnika, ki je bil seznanjen s tem, da sta drugotožena stranka v predmetni zadevi in tretjetožena stranka v zadevi VIII Pg 2231/2017 prodala sporno nepremičnino prvotoženi stranki. Ker je zakoniti zastopnik že sodeloval v postopku VIII Pg 2231/2017, prvotožena stranka v tem sporu ni imela podlage za nasprotovanje razširitvi tožbe.

6. Po presoji pritožbenega sodišče je navedeno stališče pritožnice zmotno. Zlorabo procesnih pravic ZPP opredeljuje v 11. členu kot uporabo pravice z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Takšnega ravnanja prvotožene pa tožeča stranka v postopku z ugovorom zoper plačilni nalog ni uspela dokazati. Tožeča stranka navedbe o zlorabi pravic namreč gradi na splošni tezi, da je njeno nasprotovanje očitno neupravičeno, ker je ista fizična oseba zakoniti zastopnik tako prvotožene stranke v zadevi VIII Pg 2231/2017 kot prvotožene stranke v predmetni zadevi, zaradi česar naj bi bila slednja že seznanjena z zadevo. Položaja, v katerem ista fizična oseba nastopa kot zakoniti zastopnik dveh strank ni mogoče enačiti s položajem, ko stranka sama nastopa kot procesni subjekt v postopku.

7. Prvotožena bi pasivno legitimacijo pridobila zgolj z naknadnim pristopom v pravdo, za katerega pa je potrebna njena privolitev (prim. drugi odstavek 191. člena ZPP). Namen takšne privolitve je, kot navaja v pritožbi tudi pritožnica sama, v varstvu upravičenj novega toženca. Novo toženi mora pravdo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vanjo vstopi (prim. tretji odstavek 191. člena ZPP). To pa pomeni, da je z naknadnim pristopom morebiti prikrajšan v svojih procesnih in materialnopravnih ugovorih, ki bi lahko prispevali k zanj ugodni rešitvi spora. Procesni položaj novega toženca je v primeru vstopa v pravdo tako lahko iz raznih razlogov slabši, kot bi bil, če bi bila zoper njega vložena posebna tožba.1 Tožeča stranka tako ni izkazala razlogov, zaradi katerih bi ravnanje prvotožene stranke, ki ni privolila v razširitev tožbe, predstavljalo zlorabo procesnih pravic.

8. Tožeča stranka ne more uspeti tudi z nadaljnjimi navedbami, da ZST-1 vsebuje protiustavno pravno praznino, ker ne omogoča sodišču, da v primeru takšne procesne situacije (kot je zloraba procesnih pravic) sodne takse ne odmeri ali jo odmeri v zmanjšanem obsegu. ZST-1 določa, da taksna obveznost nastane, če ni v tem zakonu ali taksni tarifi določeno drugače, za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, ob vložitvi tožbe (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Procesno dejanje, na katerega je torej vezan nastanek plačila sodne takse, predstavlja vložitev tožbe, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Ker je bilo ugotovljeno, da ravnanje prvotožene ne predstavlja zlorabe procesnih pravic, se pritožbenemu sodišču že zato do tega vprašanja ni treba opredeljevati.

9. Ne glede na navedeno pa tudi ni mogoče slediti stališču pritožnice, da ji je zaradi ravnanja prvotožene stranke in posledičnega dvojnega plačila sodne takse poseženo v njeno pravico do dostopa do sodišča. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-46/15 z dne 25. 4. 2018 sklenilo, da je bilo z odmerjanjem visokih sodnih taks po tabeli iz 16. člena ZST-1 pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000,00 EUR porušeno ravnovesje med interesom države po zaračunavanju sodnih taks ter interesom strank, da lahko učinkovito dostopajo do sodišča in učinkovito uveljavljajo pravna sredstva. Po presoji pritožbenega sodišča ne gre za primerljivo situacijo, saj je bilo v zadevi, obravnavani pred Ustavnim sodiščem, stranki naloženo plačilo sodne takse v znesku 91.335,00 EUR, v tej zadevi pa v znesku 2.820,00 EUR.

10. Pritožnica navsezadnje neutemeljeno izpodbija tudi odmero sodne takse s strani prvostopenjskega sodišča, ki je na podlagi tretjega odstavka 18. člena ZST-1 tožeči stranki poleg sodne takse za primarni zahtevek po ničnosti tožbi v višini 2.115,00 EUR, le-to v tretjinskem znesku v višini 705,00 EUR odmerilo tudi za podrejeni zahtevek po paulijanski tožbi. Njenemu stališču, da sodna taksa v konkretnem primeru za podrejeni zahtevek zaradi navidezne kumulacije zahtevkov sploh ni nastala in gre zato pri enakem dejanskem stanju zgolj za vprašanje pravne presoje o istih dejstvih, ni mogoče pritrditi. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je namreč že pojasnilo razmerje med paulijansko tožbo po 255. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) in uveljavljanjem ničnosti pogodbe na podlagi 39. oziroma 40. člena OZ ter zavzelo stališče, da ničnost spornega pravnega posla izključuje paulijansko tožbo. Razlog je ta, da ničnost učinkuje erga omnes, medtem ko paulijanska tožba ustvarja le omejene relativne (inter partes) učinke med upnikom - tožnikom in pridobiteljem koristi - tožencem.2 V konkretnem tožeča stranka torej ne uveljavlja dveh identičnih zahtevkov, pri katerem bi bil eden že vsebovan v drugem, pač pa je podana eventuelna kumulacija zahtevkov.3 Odmero taksne obveznosti v takšnih primerih ZST-1 ureja v tretjem odstavku 18. člena. Ta določa, da če se z eno tožbo uveljavljajo primarni in eden ali več podrejenih tožbenih zahtevkov, se za primarni zahtevek plača taksa v celoti, za vsak naslednji zahtevek pa le tretjina takse, predpisane za ta zahtevek. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je na tej podlagi odmerilo sodno takso tudi za podrejeni zahtevek, je zato po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

11. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 N. Betetto: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2 knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 241-242. 2 Prim. VSRS sodba II Ips 259/2013 z dne 21. 5 2015 in M. Tratnik: Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, izbrisna in ničnostna tožba, Pravna praksa, 2016, št. 31-32, str. 22-26. 3 A. Galič Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2 knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 170.