Jedro

Toženka je v pripravljalni vlogi podala konkretne trditve glede obsega izvedenih del in tudi opozorila tožnico na nezadostno trditveno podlago. S tem je tudi prišlo do prevalitve procesnega trditvenega bremena nazaj na tožnico, ki bi morala konkretno in jasno navesti, česa toženka neupravičeno ni upoštevala med priznanimi deli in kakšna je vrednost takšnih del. Tega pa tožnica ni storila. Nezadostnih trditev tožnice ni mogoče nadomestiti s sklicevanjem na obširne dokumente niti s postavitvijo izvedenca gradbene stroke. Pri tem višje sodišče sicer dodaja, da ne zahteva, da bi tožnica v svoje pripravljalne vloge prepisala vsako postavko iz računa ali drugega dokumenta. Najmanj kar bi lahko naredila pa je, da bi pojasnila česa toženka neupravičeno ni upoštevala.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v V. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v 15. dneh plačati tožeči stranki znesek 3.184,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2017 dalje do plačila.

II. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Uvodno**

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in ob upoštevanju popravnega sklepa z dne 1. 3. 2021: - ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v znesku 22.287,52 EUR; - ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke v znesku 19.103,45 EUR; - ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke v znesku 569,95 EUR; - po opravljenem pobotu toženi stranki naložilo plačilo 3.184,07 EUR in zavrnilo zahtevek na plačilo 29.106,41 EUR; - odločilo o povračilu pravdnih stroškov.

Sodišče prve stopnje je izdalo popravni sklep s katerim je popravilo napako v izreku sodbe, tako da je iz njega črtalo IV. točko izreka ter nadaljnje točke izreka (V. do X.) ustrezno preštevilčilo v IV. do IX. točko.1

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Tožeča stranka višjemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, oz. podredno, da sodbo spremeni tako, da ugotovi neobstoj terjatve tožene stranke ter slednji naloži v plačilo celoten vtoževani znesek (51.393,93 EUR). Tožena stranka višjemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, oz. podredno, da sodbo spremeni tako, da ugotovi še obstoj njene terjatve v znesku 569,95 EUR in jo upošteva pri pobotu. Tožena stranka tudi predlaga spremembo sodbe na način, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 4. 10. 2017 do 30. dne po pravnomočnosti sodbe. Obe stranki sta priglasili stroške pritožbenega postopka.

3. Vsaka stranka je tudi odgovorila na pritožbo nasprotne stranke.

4. Tožnica je zahtevala plačilo za opravljena pleskarska in suhomontažna dela na objektu A. (račun št. 4/2017). Toženka je v pobot uveljavljala več nasprotnih terjatev. Med strankama sta bila sporna vrsta in obseg izvedenih del. Iz prvostopenjske sodbe izhajajo naslednja bistvena dejstva in zaključki: - pravdni stranki sta sodelovali na podlagi naročila (priloga B13), ki ga je toženka poslala tožnici, skupaj s specifikacijo del in terminskim planom, ki sta sestavni in bistveni del naročila; - vsa dela iz naročila dejansko niso bila izvedena, določena dela pa so bila izvedena v drugačnem obsegu; - investitor se je naknadno odločil še za vgradnjo dodatnih revizijskih vrat in stropnih luči, kar je zaradi dodatne obdelave pomenilo dodatno delo za toženko; - za ta dodatna dela je tožnica poslala ponudbo po elektronski pošti. Tožena stranka je potrdila naročilo za izvedbo del pod točkama 3 in 4 v e-pošti, ne pa za ostale postavke2; - dodatna dela za revizijska vrata in stropne luči so bila tožnici priznana v predlogu končnega obračuna, priznano pa je bilo tudi dodatno barvanje po spremembi barvnega tona s strani investitorja; - tožnica ni pripravila gradbene dokumentacije (obračun izvedenih del) v skladu s predpisi, saj je predložila le na roke popisane dokumente z glavo „Top fasader“. Zato je odgovorni nadzornik del na podlagi teh dokumentov pripravil obračunsko tabelo, ki je bila poslana tožnici, ta pa ji ni nasprotovala; - obračunska tabela odgovornega nadzornika del je bila podlaga za sestavo predloga končne situacije; - tožnica je dela izvedla z napakami, po obvestilih toženke jih ni odpravila, zato je slednja napake odpravila po drugem izvajalcu na stroške tožnice, o čemer je bila slednja obveščena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da glede na dejansko izvedeni obseg del (podrobno obrazloženo v 20. točki obrazložitve sodbe prve stopnje) obstaja terjatev tožnice v znesku 22.287,52 EUR.3 Obseg izvedenih del tožnice se razlikuje v dokumentih „Top fasader“, vtoževanem računu 4/2017 ter se ne sklada z naročilom in predlogom končne situacije. V okviru dodatnih del je tožnica izvedla marmorin obdelavo stene, ponovno barvanje sten sob v mansardi zaradi spremembe barvnega tona, popravilo slabih bandaž ter vgradnje revizijskih vrat in stropnih luči. Ugotovilo je tudi obstoj terjatve toženke v znesku 19.103,45 EUR. Slednjo predstavljajo: 10% rabat po naročilu za 4.010,07 EUR, strošek odgovornega vodje del po naročilu za 601,51 EUR, dobavo materiala za 2.680,17 in strošek odprave napak po drugem izvajalcu v znesku 11.811,70 EUR. Ni pa ugotovilo obstoja terjatve toženke v višini 569,95 EUR. Ta se nanaša na 3% finančni popust pri naročilu, pogoj za katerega pa je bil opravljeno predčasno plačilo v roku 5 dni po potrditvi.

**Glede pritožbe toženke**

6. Toženka v pritožbi navaja, da sodba nima obrazložitve o utemeljenosti terjatve tožnice, zaradi česar bi naj bila podana bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dodatno trdi, da tožnica ni ponudila ustrezne trditvene podlage, iz katere bi izhajala utemeljenost računa 4/2017. Tožnica naj bi različno navajala obseg del, v medsebojnem nasprotju pa so tudi njeni dokazi.

7. S takšnimi navedbami pritožba ne more uspeti. Ne drži, da prvostopenjska sodba ne bi imela razlogov o utemeljenosti terjatve tožnice. Obseg izvedenih del je sodišče prve stopnje podrobno ugotovilo v 20. točki obrazložitve. Pritožba v tem delu v bistvu cilja na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, pri čemer pa ostane čisto nekonkretizirana. Ugotovljenega dejanskega stanja glede obsega izvedenih del pritožba namreč sploh ne izpodbija. Nenazadnje pa je iz prvostopenjske sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje glede obsega del in posledične delne utemeljenosti zahtevka v bistvenem sledilo toženki. Prav tako pa ni mogoče govoriti o kršitvi po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede kršitve iz 15. točke je Vrhovno sodišče4 že večkrat pojasnilo, da gre za navedeno kršitev (le) v primeru tehničnih napak pri prenosu vsebine listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov v razloge sodbe; ko se sodišče torej še ni vrednostno opredelilo do povzetega dokaza. Ker pa toženka niti ne konkretizira, katere listine sodišče naj ne bi pravilno povzelo zatrjevana kršitev ni podana.

8. Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi napačno odločitev glede neobstoja terjatve v znesku 569,95 EUR, kolikor znaša 3% finančni popust za morebitno predčasno plačilo v roku 5 dni po potrditvi. Navaja, da je avansna računa 1/2017 z dne 25. 4. 2017 in 3/2017 plačala že 28. 4. 2017 in 28. 6. 2017, torej prej kot v petih dneh.

9. Tožnica je v tem sporu vtoževala plačilo za opravljena dela, kot jih je specificirala v računu 4/2017. Iz naročila (B13), ki je podlaga sodelovanja med strankama res izhaja, da za predčasno plačilo v roku 5 dni po potrditvi, naročnik uveljavlja 3% finančni popust. Na kaj se ta potrditev nanaša (naročilo ali račune) iz naročila ne izhaja. Vsekakor pa ni mogoče zaključiti, da je ta pogoj izpolnjen s plačilom avansnih računov. Pritožba toženke je zato neutemeljena tudi v tem delu.

10. Pritožba izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti. Navaja, da je sodišče prezrlo, da je bil med strankama dogovorjen 30 dnevni plačilni rok (kar izhaja iz naročila), ki teče od potrditve s strani nadzora. Ker račun 4/2017 ni bil potrjen, bi lahko sodišče zamudne obresti prisodilo šele od izteka 30 dnevnega roka po pravnomočnosti sodbe.

11. V naročilu (B13) je res določen plačilni rok 30 dni od izstavitve situacije, potrjene s strani nadzora. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da tožnica ni ustrezno vodila gradbene dokumentacije in izstavila ustrezne situacije, je pa bila s strani odgovornega nadzornika del poslan predlog končne situacije dne 4. 9. 2017, na podlagi katerega je po stališču višjega sodišča šteti, da je dela v tem obsegu toženka priznala. Tridesetdnevni plačilni rok si izteče na dan 4. 10. 2017. Zakonske zamudne obresti zato tečejo od 5. 10. 2017 dalje do plačila. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je višje sodišče sodbo v tem delu spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (358. člen ZPP).

**Glede pritožbe tožnice**

12. Tožnica v pritožbi najprej uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker ni bilo ugodeno njenemu dokaznemu predlogu po postavitvi izvedenca gradbene stroke. Tožnica je dokazni predlog z izvedencem podala v dopolnitvi tožbe z navedbami, da naj poda mnenje glede obsega izvedenih storitev ter kvalitete opravljenih storitev.

13. Glavno sporno vprašanje med strankama je bil obseg izvedenih del in ali je toženka naročila tudi dodatna dela. Tožnica do 6. pripravljalne vloge v svojih trditvah ni določno navedla, katera dela naj bi bila opravljena, pa jih toženka ni priznala. V 6. pripravljalni vlogi navaja posamezne prostore in skupno površino opravljenih del, brez navajanja kaj je bilo opravljeno in vrednost opravljenih del. Tožnica se je sklicevala na račun št. 4/2017 in liste „Top fasader“. Glede na to, da je odgovorni nadzornik na podlagi listov „Top fasader“ pripravil obračun izvedenih del, ki je služil predlogu končne situacije, bi morala tožnica jasno navesti katere postavke v končnem obračunu niso bile upoštevane. Navedenega toženka ni pojasnila niti v pritožbi v okviru pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ker navaja zgolj, da bi izvedenec ugotovil obseg izvedenih del, bi ta v bistvu pomenil informativni dokaz. Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 6. 2. 2019 podala konkretne trditve glede obsega izvedenih del in tudi opozorila tožnico na nezadostno trditveno podlago. S tem je tudi prišlo do prevalitve procesnega trditvenega bremena nazaj na tožnico, ki bi morala konkretno in jasno navesti, česa toženka neupravičeno ni upoštevala med priznanimi deli in kakšna je vrednost takšnih del. Tega pa tožnica ni storila. Nezadostnih trditev tožnice ni mogoče nadomestiti s sklicevanjem na obširne dokumente niti s postavitvijo izvedenca gradbene stroke. Pri tem višje sodišče sicer dodaja, da ne zahteva, da bi tožnica v svoje pripravljalne vloge prepisala vsako postavko iz računa ali drugega dokumenta. Najmanj kar bi lahko naredila pa je, da bi pojasnila česa toženka neupravičeno ni upoštevala.

14. Prepavšalne so tudi pritožbene navedbe glede napačno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s tem, katera dodatna dela je toženka naročila. Pritožba v zvezi s tem dodaja, da so bila določena dodatna dela (kitanje in barvanje) potrebna zaradi prestavitve instalacij in luči, kar bi naj priznala tudi toženka. Pritožba pa ne pojasni kolikšna je ta vrednost del. Ker v tem delu pritožba izpodbija dejansko stanje, zaradi tega zgolj z navedbo, da določeno delo ni bilo upoštevano ne more uspeti, če hkrati ne navede njegove vrednosti.

15. Za neutemeljene se izkažejo očitki o neizvedenem materialnem procesnem vodstvu sodišča. Na nezadostno trditveno podlago je tožnico v pripravljalni vlogi opozorila že toženka, zato ni bilo potrebe, da bi posebno materialno procesno vodstvo izvajalo še sodišče. 16. Pritožba opozarja tudi, da bi bilo smiselno izvesti soočenje prič A. A. in B. B., zaradi razlik v njunih izpovedbah. Višje sodišče odgovarja, da to ne more predstavljati bistvene kršitve določb postopka. Soočenje prič predstavlja le način njihovega zaslišanja in ne samostojno dokazno sredstvo. Soočenja prič sodišče tudi ni dolžno izvesti. Zaradi tega kršitev določb postopka ni podana.

17. Pritožba v okviru pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja navaja tudi, da je nedokazana višina stroška odprave napak po drugem izvajalcu v znesku 11.811,70 EUR, kar je toženka uveljavljala v pobot. V spisu je le račun podjetja M. d. o. o. (drug izvajalec) z dne 28. 3. 2018 v višini 946,14 EUR, kar bi izkazovalo utemeljenost le do te višine. Višje sodišče ugotavlja, da je bil račun družbe M. d. o. o. v spis vložen s strani stranskega intervenienta, ki je navajal, da je ta račun bil izstavljen v zvezi z deli, ki niso predmet tožbenega zahtevka (list. št. 161). Zato znesek 946,14 EUR po tem računu sploh ni bil uveljavljen v pobot. Toženka je v pobot uveljavljeno terjatev iz naslova stroškov odprave napak gradila na dopisih z dne 9. 11. 2017 in 1. 3. 2018 (prilogi B42 in B43). S prvim je tožnico obvestila, da bodo glede na neodzivnost tožnice, napake odpravili z drugim izvajalcem. Z drugim je poleg dopisa glede odprave napak tožnici poslala račun za opravljena dela (odprava napak) s strani M. d. o. o. s priloženo specifikacijo (obračunska tabela) v znesku 11.811,70 EUR. Račun je izdala toženka, v njem pa je zaračunano: „obračun odprave pomanjkljivosti po priloženi specifikaciji del“. Priložena specifikacija določa vrsto in količino del ter ceno. Ni mogoče slediti tožnici, da je cena odprave napak po drugem izvajalcu pretirana v primerjavi s ceno med strankama. V priloženi obračunski tabeli za odpravo napak je namreč za slikanje sten in stropov določena cena 2,50 EUR na m2, medtem ko je v pogodbi med strankama kot cena določena 5,80 EUR na m2. Tožnica v bistvu niti ni prerekala, da bi toženka napake odpravljala po drugih izvajalcih, drugih navedb s katerimi bi oporekala odpravi napak po drugem izvajalcu v smislu nerealnega obsega ali podobno pa pritožba tudi ne daje.

18. Pritožbene navedbe glede zmotne uporabe materialnega prava zaradi določil Posebnih gradbenih uzanc (PGU) glede sestave končne situacije niso relevantne za rešitev spora, zato se višje sodišče do njih ne bo opredeljevalo.

**Sklepno**

19. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje spremenilo kot izhaja iz izreka odločbe (peta alineja 358. člena ZPP). Drugih kršitev, na katere višje sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo. Zato je v nespremenjenem delu pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

20. Tožnica s pritožbo ni uspela, toženka pa je uspela le v zanemarljivem delu glede stranske terjatve. Zato je višje sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Popravni sklep z dne 1. 3. 2021 (list. št. 370). 2 Druge postavke v e-pošti so bile že vključene v osnovno naročilo, s postavko 2 pa je tožnica želela deloma tudi zvišati ceno za 30%. 3 40.100,67 EUR iz osnovne pogodbe in 817,47 EUR za dodatna dela, od tega pa se odšteje avansno plačilo po računih št. 1/2017 in 3/2017 v višini 18.630,89 EUR. 4 Npr. sodba VSRS II Ips 54/2018 z dne 25. 4. 2019, sodba in sklep VSRS II Ips 3/2019 z dne 5. 12. 2019.