Jedro

Tožnika zahtevata izpraznitev celotnega stanovanja in njegovo celotno izročitev. Torej ne zahtevata samo tisto, za kolikor naj bi nasprotni stranki pri uporabi presegali svoj delež. Ker nepremičnina očitno ni razdeljena tako, da bi toženki iz nasprotne tožbe lahko uporabljali le svojemu solastninskemu deležu ustrezen del (tega namreč pritožnika ne trdita), je tožbenemu zahtevku nemogoče ugoditi niti delno, niti v celoti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek M.C. in J.C. iz nasprotne tožbe, da se O.C. in T.V. odpoveduje raba stanovanja v družinskem stanovanju v prvem nadstropju stanovanjske hiše v I. ter da naj bi bili zato dolžni stanovanje prazno in čisto izročiti v posest J.C. in M.C. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da sta jih O. . in T.V. dolžni, kolikor gre za stroške, nastale v povezavi z zahtevkom iz nasprotne tožbe, povrniti J. in M.C. v znesku 328,42 EUR.

Proti sodbi se pritožujeta J.C. in M.C. po pooblaščencih, O.C. in T.V. pa prav tako po pooblaščenki, le da zoper odločitev o pravdnih stroških.

Tožnika po nasprotni tožbi J.C. in M.C., katerih zahtevek je bil zavrnjen, v pritožbi opozarjata, da se je v postopku izkazalo, da sta toženki solastnici nepremičnine vsaka le do 1/6, delež nepremičnine, ki ga uporabljata, pa ta njun solastninski delež znatno presega. 66. čl. SPZ upravičuje solastnika uporabljati stvar skupaj z drugimi solastniki le sorazmerno s svojim solastninskim deležem. V obravnavanem primeru pomeni to delež 2/6, kar je v naravi manj, kot znaša celotno stanovanje, ki ga uporabljata nasprotni stranki.

O.C. in T.V. pa v pritožbi zatrjujeta, da sta bili v postopku uspešnejši kot je njun uspeh ocenilo prvostopenjsko sodišče. Po temelju sta uspeli v celoti, saj sta dokazali svojo solastninsko pravico. Njun neuspeh znaša le 16,67 %. Upoštevaje več kot 20-letno pravdanje uspeh pravdnih strank ni približno enak, kot to zmotno obrazlaga prvostopenjsko sodišče. Pritožba meni, da bi sodišče na podlagi 3. odst. 154. čl. ZPP lahko vse stroške pritožnic naložilo v plačilo nasprotni stranki, saj pritožnici nista uspeli samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka. Glede stroškov, nastalih v zvezi z obravnavanjem zahtevka po nasprotni tožbi, pa pritožnici navajata, da bi jima sodišče moralo priznati tudi stroške odgovora na nasprotno tožbo, verjetno pa sta plačali tudi sodno takso. Do združitve zahtevka po tožbi in po nasprotni tožbi se opravljene storitve obračunavajo ločeno tudi po razlagi upravnega odbora Odvetniške zbornice. Očitno je sodišče sprejelo sklep o združitvi pravd, s katerim tožeči stranki ne razpolagata, saj se šele od zapisnika obravnave z dne 20.9.1994 dalje navaja, da se spor vodi zaradi ugotovitve lastninske pravice po tožbi in odpovedi stanovanjskega razmerja po nasprotni tožbi. Odmera sodne takse ne more biti sporna, saj se odmeri od vrednosti 5.000 točk ne glede od vrednosti postopka, ki jo navede stranka. Sodišče pa bi tudi moralo reagirati, ker v postopku vrednost spora ni bila navedena.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi J. in M.C.: Drži, da 66. čl. Stvarnopravnega zakonika upravičuje solastnika uporabljati stvar skupaj z drugimi solastniki le v sorazmerju s svojim idealnim deležem, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov, vendar pa tožnika iz nasprotne tožbe proti toženkama iz nasprotne tožbe zahtevata izpraznitev celotnega stanovanja in njegovo celotno izročitev. Torej ne zahtevata samo tisto, za kolikor naj bi nasprotni stranki pri uporabi presegali svoj delež. Ker nepremičnina očitno ni razdeljena tako, da bi toženki iz nasprotne tožbe lahko uporabljali le svojemu solastninskemu deležu ustrezen del (tega namreč pritožnika ne trdita), je tožbenemu zahtevku nemogoče ugoditi niti delno, niti v celoti. Ureditev razmerij med solastniki je predvidena v Zakonu o nepravdnem postopku, ki omogoča solastnikom, ki se o načinu uporabe stvari v solastnini ne morejo dogovoriti, da v ta namen sprožijo postopek po 112. do 117. čl. ZNP, ali pa da v postopku delitve stvari po določbah 13. poglavja Zakona o nepravdnem postopku predlagajo razdelitev solastninske skupnosti na način, predviden v 70. čl. SPZ.

Tudi pritožba nasprotnih strank glede pravdnih stroškov ni utemeljena. Pritožnici na videz povečujeta svoj uspeh v postopku z razdelitvijo uspeha po temelju in po višini. Dejansko pa gre le za to, da sta tožnici zahtevali ugotovitev solastninske pravice na nepremičnini vsaka do 1/4, uspeli pa sta vsaka do 1/6. To pomeni, da znaša njun uspeh v postopku matematično gledano 66,6 %. Po 2. odst. 154. čl. ZPP lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Glede na vsebino tega določila torej odločanje sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov ni zreducirano na matematično operacijo, zato tudi odločitev, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka, ni omejena le na tiste primere, ko je vsaka od pravdnih strank uspela glede na matematičen izračun s polovico zahtevka. V obravnavanem postopku se je izkazalo, da sta tožnici sicer utemeljeno vložili tožbo zaradi ugotovitve solastninske pravice na nepremičnini, katere zemljiškoknjižna lastnika sta toženca, vendar sta se slednja zahtevku tožnic, da naj bi skupaj bili solastnici stanovanjske hiše do 1/2 (vsaka do 1/4) utemeljeno upirala. Postopek se je tako vodil iz razlogov na strani obeh strank, zato odločitev prvostopenjskega sodišča, da vsaka stranka trpi svoje stroške, kolikor gre za stroške, ki so jim nastali v zvezi z obravnavanjem zahtevka po tožbi, ni v nasprotju s 154. čl. ZPP.

Glede stroškov, nastalih v zvezi z obravnavanjem nasprotne tožbe, pa je potrebno opozoriti, da je bila nasprotna tožba vložena takoj po tem, ko sta toženca prejela tožbo, torej še pred prvim narokom v zadevi in tudi odgovor na nasprotno tožbo podan takoj. Ves čas je sodišče obe zadevi vodilo v istem spisu, iz odgovora na nasprotno tožbo pa izhaja, da sta se O.C. in T.V. tudi v njem sklicevali predvsem na okoliščine, pomembne za presojo njunega solastninskega deleža na hiši. Glede sodne takse pa iz podatkov spisa izhaja, da je neizterljiva, kar pomeni, da je pritožnici nista plačali.

Neutemeljeni pritožbi je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).