Jedro

Odreditev hišnega pripora kot milejšega ukrepa je vezana na pričakovanje, da obdolženec tega režima ne bo kršil. Takšna prognoza sodišča ni odvisna le od vprašanja, ali je obdolženec v krajšem časovnem obdobju izvršil istovrstna kazniva dejanja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom I Kpr 10135/2012 z dne 24. 2. 2012 zoper obdolženega D. V. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje napada na uradno osebo po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter poskus kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 299. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom I Ks 10135/2012 z dne 27. 2. 2012 pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevi zagovorniki ter Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zoper obdolženega odredi hišni pripor. V zahtevi navajajo, da v sklepu o odreditvi pripora ni ustrezno obrazložena neogibna potrebnost pripora. Zakaj je zoper obdolženca potrebno odrediti strožji ukrep od hišnega pripora, pa ni utemeljil niti senat. Po oceni zagovornikov ni podana verjetnost, da bo obdolženec kršil pravila hišnega pripora. Obdolženec je istovrstno kaznivo dejanje storil pred več kot dvema letoma, samo dejstvo, da je bilo zoper obdolženca uvedenih 82 postopkov zaradi prekrškov oziroma da je bil že večkrat obsojen za druga kazniva dejanja, pa utemeljuje zgolj ponovitveno nevarnost, ne pa tudi neogibnosti pripora. Po mnenju zagovornikov obdolženec v hišnem priporu ne bi mogel ponavljati kaznivih dejanj, saj bi imel stike le s svojimi najbližjimi. Upoštevati pa je potrebno tudi, da je obdolženec dejanje obžaloval ter se policistom opravičil. 3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutem eljeno. Po oceni vrhovne državne tožilke sta sodišči napravili utemeljen zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti, pravilno pa sta presodili tudi, da ni mogoče uporabiti milejšega ukrepa.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in njegovim zagovornikom. Zagovorniki v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke ponovno izpostavljajo, da je obdolženec istovrstno kaznivo dejanje izvršil pred več kot dvema letoma. Dodajajo tudi, da je obdolženec dejanje storil v spletu posebnih okoliščin, zaradi česar je preiskovalna sodnica sprejela dokazni predlog o imenovanju izvedenca psihiatrične stroke. Po mnenju zagovornikov zato ni realno pričakovati, da bi obdolženec dejanja ponavljal. B.

5. Pri odločanju o odreditvi pripora mora sodišče upoštevati splošno ustavno načelo sorazmernosti, ki je tudi izrecno vgrajeno v besedilo prvega odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije. Po navedenem določilu se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Sodišče je tako vselej, ko odloča o odreditvi pripora, dolžno pretehtati tudi, ali je tak poseg nujen. Pri izbiri ukrepa mora sodišče upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim (drugi odstavek 192. člena ZKP).

6. Vrhovno sodišče ne more pritrditi vlagateljem zahteve, da v obravnavanem primeru sodišče navedene presoje ni opravilo oziroma ni obrazložilo, zakaj varnosti ljudi, ki je zaradi obdolženčeve ponovitvene nevarnosti ogrožena, ni mogoče zagotoviti z milejšim ukrepom. Iz obrazložitve sklepa o odreditvi pripora izhaja, da je sodišče zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti oprlo tako na težo kaznivega dejanja (grob in nasilen napad na policista), kot tudi na obdolženčeve osebne lastnosti in njegovo prejšnje življenje. Preiskovalna sodnica je navedla, da je bil obdolženec v zadnjih letih pogosto obravnavan zaradi prekrškov zoper varnost cestnega prometa in se pri tem večkrat neprimerno obnašal do policistov. Kljub temu, da je bila pred storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja zoper obdolženca že v teku preiskava zaradi kaznivega dejanja po tretjem, drugem in prvem odstavku 299. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, je obdolženec to kaznivo dejanje ponovil. Obdolženec je bil že večkrat pravnomočno obsojen zaradi drugih kaznivih dejanj, zoper njega pa je v teku tudi več kazenskih postopkov, zlasti zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje. Upoštevaje navedene okoliščine, ki ne utemeljujejo le visoke stopnje ponovitvene nevarnosti, temveč so relevantne tudi za presojo neogibnosti pripora, je sodišče ocenilo, da varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti z milejšim ukrepom. Sodišče je pojasnilo, da spričo dosedanjega odnosa obdolženca do pravnih norm in institucij ni mogoče pričakovati, da bo obdolženec upošteval navodila za izvrševanje hišnega pripora. Iz obrazložitve drugostopnega sklepa izhaja, da je navedene zaključke v celoti sprejel tudi senat, pri čemer ni potrebno, da bi razloge sodišča prve stopnje ponavljal. 7. Presoji sodišča prve in druge stopnje glede nujnosti odreditve pripora pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Ker pri hišnem priporu ni mogoče zagotoviti celodnevnega nadzora nad obdolžencem, je odreditev hišnega pripora, kot milejšega ukrepa, vezana na pričakovanje, da obdolženec tega režima ne bo kršil. Navedena prognoza sodišča pa ni odvisna le od vprašanja, ali je obdolženec v krajšem časovnem obdobju izvršil istovrstna kazniva dejanja, kot menijo zagovorniki, pač pa lahko sodišče upošteva tudi druge okoliščine, ki kažejo na to, da bo obdolženec, kljub odrejenemu hišnemu priporu, kazniva dejanja ponavljal. V obravnavanem primeru je sodišče na podlagi številnih kršitev cestnoprometnih predpisov, odnosa do policistov, pravnomočnih obsodb za kazniva dejanja ter kazenskih postopkov zoper obdolženca, med drugim za istovrstno kaznivo dejanje, utemeljeno sklepalo, da od obdolženca ni mogoče pričakovati spoštovanja pravil hišnega pripora.

8. Navedbe zagovornikov, da naj bi obdolženec dejanje izvršil v spletu posebnih okoliščin oziroma v alkoholiziranem stanju, pravilnosti navedene presoje ne omajejo. Četudi bi bile te okoliščine v času odreditve pripora izkazane, slednje, glede na dosedanje vedenje obdolženca, ne bi vplivalo niti na obstoj ponovitvene nevarnosti niti neogibnosti pripora. Dejstvo, da se je obdolženec policistom opravičil, pa prav tako ne zadostuje za sklep, da obdolženec (v primeru odreditve hišnega pripora) kaznivih dejanj ne bo več izvrševal. 9. Kršitve, na katere se sklicujejo obdolženčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.