Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil uspeh tožene stranke glede zahtevka v višini 7.125,69 EUR le navidezen. Ni namreč mogoče prezreti dejstva, da je tožena stranka svojo terjatev plačala tik pred zaključkom glavne obravnave in da je tožečo stranko o plačilu obvestila na naroku, na katerem se je glavna obravnava zaključila. Celoten postopek, vključno z narokom za glavno obravnavo dne 6. 5. 2022, se je upoštevajoč plačilo v višini 7.125,69 EUR tik pred narokom, upravičeno vodil tudi za ta znesek. Ker je bila tožeča stranka šele na naroku seznanjena s plačilom, ji tudi ni mogoče očitati, da umika zahtevka v višini plačanega zneska ni pravočasno podala.

Izrek

I. Pritožbi proti delu II. točke izreka izpodbijane odločbe (za znesek 162,14 EUR) se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu II. točke izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 162,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2018 dalje do plačila, zavrne.

II. Pritožba proti IV. točki izreka izpodbijane odločbe se zavrne in se izpodbijana odločba v tej točki potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 135,52 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ustavilo postopek za plačilo 549,20 EUR s pripadki (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo 333,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2018 dalje do plačila (II. točka izreka), višji tožbeni zahtevek za plačilo 11.534,65 EUR s pripadki pa je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo proti delu II. točke izreka izpodbijane odločbe, in sicer le proti odločitvi o obveznosti plačila 162,14 EUR,1 ter v celoti proti IV. točki izreka izpodbijane odločbe (odločitev o stroških). Uveljavljala je vse pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zatrjevala je, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o višini dolžnega nadomestila za javno priobčitev mehanične glasbe v _"to go"_ restavraciji tožene stranke v ... (v nadaljevanju: _"to go"_ restavracija A.) ni upoštevalo: (i) da je tožena stranka za januar 2018 po računu št. 18300008954 že plačala nadomestilo v višini 29,55 EUR, (ii) da tožeča stranka ni upravičena do plačila DDV ter (iii) da je treba pri določitvi višine nadomestila upoštevati Tarifo za javno priobčitev glasbenih del iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (Tarifa 1998) in ne tiste iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 (Pravilnik 2006). Zatrjevala je tudi, da bi sodišče pri odločitvi o stroških postopka moralo odločiti striktno po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP), pri čemer bi moralo upoštevati, da je tožena stranka, upoštevajoč izrek, uspela v pretežnem delu. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu II. točke izreka ter v IV. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne še v višini 162,14 EUR ter da tožeči strani naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu II. točke izreka ter v IV. točki izreka razveljavi in zadevo v tem obsegu pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba proti odločitvi o glavni stvari je utemeljena, pritožba proti odločitvi o stroških postopka pa ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki upravlja z avtorskimi pravicami na glasbenih delih. Tožena stranka pa je poslovni subjekt, ki pri opravljanju dejavnosti v svojih trgovskih prostorih javnosti priobčuje avtorska dela, ki jih varuje tožeča stranka. Pravdni stranki za sporno obdobje prenosa avtorskih in sorodnih pravic nista pogodbeno uredili.

6. Tožeča stranka je v pritožbi uveljavljala le, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi glede dolžnega nadomestila za priobčitev glasbe v _"to go"_ restavraciji A. ni upoštevalo: (i) s strani tožeče stranke neprerekanega dejstva, da je nadomestilo za januar 2008 v višini 29,55 EUR že plačala, (ii) da ni zavezana za plačilo DDV, kot je sicer pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ter (iii) da je pri obračunu nadomestila zmotno uporabilo neveljavni Pravilnik 2006 namesto Tarife 1998, čeprav je v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe samo pojasnilo, da je pri določitvi višine nadomestila za priobčitev glasbe v _"to go"_ restavraciji A. treba uporabiti Tarifo 1998. 7. Pritožbeno sodišče navedenim očitkom tožene stranke pritrjuje. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožena stranka v tem primeru ni dolžna plačati DDV, ker terjatev ne izvira iz pogodbenega razmerja, ter tudi, da je v tem primeru pri določitvi nadomestila za javno priobčitev glasbe v _"to go"_ restavraciji B. treba uporabiti Tarifo 1998 in ne Pravilnika 2006. Razlogi sodišča prve stopnje so v tem delu jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi.

8. Glede na navedeno tako znaša mesečno nadomestilo za javno priobčitev glasbe v _"to go"_ restavraciji A., v katerih je po neprerekanih trditvah tožene stranke 90 sedežev, v skladu z določili III-A/2 Tarife 1998 30,67 EUR. To nadomestilo je treba še znižati za 30 odstotkov, ker je _„to go“_ restavracija A., kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, gostinski obrat s popolno gostinsko oskrbo. Upošetvajoč vse navedeno tako znaša mesečno nadomestilo za priobčitev glasbe v _"to go"_ restavraciji A. 21,47 EUR.

9. Tožeča stranka je v tem postopku vtoževala plačilo za devet mesecev v letu 2018. Ker je tožena stranka nadomestilo za januar 2018 po računu št. 18300008954 že plačala v višini 29,55 EUR, je tako za uporabo pravic, ki jih varuje tožeča stranka, dolžna le še nadomestilo za osem mesecev. Zato je tožena stranka za priobčitev glasbe v _"to go"_ restavraciji B. dolžna plačati 171,76 EUR in ne 339,90 EUR.

10. Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je uspeh tožene stranke v tem primeru v pretežni meri le navidezen.

11. Postopek se je začel na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo 19.728,95 EUR. Izvršilno sodišče je predlogu tožeče stranke ugodilo in 7. 11. 2018 za celoten znesek izdalo sklep o izvršbi VL 100085/2018. Tožena stranka je po izdaji sklepa o izvršbi 12. 11. 2018 svojo terjatev delno, v višini 7.311,20 EUR, poravnala. V nadaljevanju postopka pred izvršilnim sodiščem z ugovorom in pritožbo je bil v končni fazi, izključno zaradi delnega plačila po izdanem sklepu o izvršbi izdan sklep, s katerim je bil sklep o izvršbi z dne 7. 11. 2018 delno spremenjen tako, da se je za dne 12. 11. 2018 plačan znesek izvršba ustavila. Zato ni mogoče govoriti o kakršnemkoli uspehu tožene stranke v izvršilnem postopku.

12. Postopek se je nato nadaljeval v pravdi, kjer je tožeča stranka upoštevajoč delno plačilo vtoževala le še 11.868,55 EUR. Na naroku 6. 5. 2022, na katerem je bila glavna obravnava zaključena, je tožena stranka sporočila, da je dan pred narokom, 5. 5. 2022, delno plačala še svojo terjatev v višini 7.125,69 EUR in o tem predložila dokazila. Tožeča stranka na naroku umika za navedeni znesek ni podala. Sodišče prve stopnje je s sodbo tožbeni zahtevek v tem plačanem delu zavrnilo.

13. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil uspeh tožene stranke glede zahtevka v višini 7.125,69 EUR le navidezen. Ni namreč mogoče prezreti dejstva, da je tožena stranka svojo terjatev plačala tik pred zaključkom glavne obravnave in da je tožečo stranko o plačilu obvestila na naroku, na katerem se je glavna obravnava zaključila. Celoten postopek, vključno z narokom za glavno obravnavo dne 6. 5. 2022, se je, upoštevajoč plačilo v višini 7.125,69 EUR tik pred narokom, upravičeno vodil tudi za ta znesek. Ker je bila tožeča stranka šele na naroku seznanjena s plačilom, ji tudi ni mogoče očitati, da umika zahtevka v višini plačanega zneska ni pravočasno podala. Zato je treba šteti, da je tožeča stranka s svojim zahtevkom v znesku 7.125,69 EUR zmagala. Stališče, ki ga je v pritožbi zavzela tožena stranka, je po presoji pritožbenega sodišča tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

14. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je upoštevajoč pojasnjeno uspeh tožeče stranke v pravdi krepko čez 55 odstotkov, uspeh tožene stranke pa pod 45 odstotki. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške pravilna, v skladu z določili 154. člena ZPP.

15. Glede na vse navedeno so pritožbeni očitki glede glavne stvari utemeljeni. Zato je pritožbeno sodišče skladno z določilom 5. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v II. točki izreka delno spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (zavrnilo je še tožbeni zahtevek za 162,14 EUR). Pritožba proti odločitvi o stroških postopka pa ni utemeljena, zato je pritožbeno sodišče po tem, ko je ugotovilo, da niso podane niti kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, izpodbijano odločbo v IV. točki izreka potrdilo in je v tem delu pritožbo zavrnilo.

16. Pritožbeno sodišče navkljub delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje ob upoštevanju drugega odstavka 165. člena ZPP in ob smiselni uporabi določila drugega odstavka 154. člena ZPP odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka ni spremenilo. Tožena stranka je namreč po pritožbi dodatno uspela le z manjšim delom tožbenega zahtevka, ki na končno višino utemeljenih stroškov ne vpliva bistveno, pri čemer v zvezi s tem niso nastali posebni stroški.

17. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Uspeh tožene stranke s pritožbo je bil približno 9,5 odstotkov, uspeh tožeče stranke z odgovorom na pritožbo pa 90,5 odstotkov. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške pravdnih strank odmerilo skladno z določili Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Odvetniške tarife (OT) ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 1.714,06 EUR in vrednost točke 0,60 EUR.

18. Toženi stranki je priznalo 250 točk za pritožbo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (5 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 311,1 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,6 EUR pa 186,66 EUR. Poleg tega je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo še strošek sodne takse v višini 165,00 EUR. Skupaj pritožbeni stroški tožene stranke tako znašajo 351,66 EUR, ob upoštevanju 9,5 odstotnega uspeha pa 33,41 EUR.

19. Stroški odgovora na pritožbo so bili potrebni. Toženi stranki pa je pritožbeno sodišče priznalo priznalo 250 točk za odgovor na pritožbo (in ne 300 točk, saj je bila vrednost spornega predmeta nižja od 1.800,00 EUR) ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (5 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 311,1 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,6 EUR pa 186,66 EUR. Ob upoštevanju pritožbenega uspeha tožeče stranke znašajo njeni pritožbeni stroški 168,93 EUR.

20. Po pobotu obeh zahtevkov lahko tožeča stranka od tožene stranke zahteva povračilo pravdnih stroškov v višini 135,52 EUR. To obveznost je tožena stranka dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Odločitvi sodišča prve stopnje o obveznosti plačila 171,76 EUR ni nasprotovala.