Jedro

V konkretni zadevi je šlo za spor o obstoju delovnega razmerja, za takšne spore pa tretji odstavek 41. člena ZDSS-1 določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Okoliščina, da je tožnik vložil tožbo, ki jo je kasneje umaknil, ne pomeni zlorabe procesnih pravic, zaradi katere v tem sporu ne bi veljala določba petega odstavka 41. člena ZDSS-1. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje umik tožbe vzelo na znanje in postopek ustavilo (točka I izreka). Odločilo je, da stranki sami nosita svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka. Navaja, da je bil odgovor na tožbo nujen zaradi zavarovanja pravnih interesov tožene stranke. Tožnik je tožbo umaknil šele potem, ko je tožena stranka odgovorila tudi na pripravljalno vlogo tožnika. Tožena stranka je vse stroške pravilno in pravočasno priglasila. Pri tem je upoštevala čas, ki ga je zakoniti zastopnik tožene stranke porabil za pregled literature in področnih zakonov, čas porabljen za sestavljanje odgovora na tožbo in pripravljalno vlogo, stroške, ki jih je imel z njihovo izdelavo, ter stroške poštnih in telekomunikacijskih storitev. Glede na ustaljeno sodno prakso je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, na katere določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s sprem.) in Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, 2/2004) je oprlo svojo odločitev. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa spremeni tako, da tožniku naloži, da toženi stranki povrne priglašene stroške postopka.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke ZPP, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je sicer pomanjkljiva glede navajanja pravne podlage, kljub temu pa je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. V tej zadevi je šlo za spor o obstoju delovnega razmerja, za takšne spore pa tretji odstavek 41. člena ZDSS-1 določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Okoliščina, da je tožnik vložil tožbo, ki jo je kasneje umaknil, ne pomeni zlorabe procesnih pravic, zaradi katere v tem sporu ne bi veljala določba petega odstavka 41. člena ZDSS-1. 7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.