Jedro

Status žrtve vojnega nasilja - izgnanca pridobi oseba le za čas, dokler je zoper njo trajal prisilni ukrep prisilne izselitve; odhod iz kraja, kamor je bila prisilno izseljena, pomeni prekinitev trajanja prisilnega ukrepa prisilne izselitve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 426/98-6 z dne 25.1.2000 se spremeni tako, da se tožba tožeče stranke zoper odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve L. z dne 23.10.1998, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 popr. v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 23.10.1998 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote M. z dne 11.8.1997, s katero je bilo odločeno, da se mu prizna status žrtve vojnega nasilja, in sicer status izgnanca za čas od 13.7.1941 do 31.12.1941 in status begunca za čas od 1.1.1942 do 15.5.1945. Tožnik po prihodu v domovino ni bil več izpostavljen prisilnemu ukrepu prisilne izselitve, zato po presoji tožene stranke, od tedaj naprej ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa izgnanca, ker pa se zaradi vojnega nasilja ni mogel in ni smel vrniti na dom, je upravičen do statusa begunca.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka dejstva, ki so pomembna za odločitev v obravnavani zadevi, pravilno ugotovila. Ker pa tožniku statusa izgnanca ni priznala tudi za obdobje po 1.1.1942 je napačno uporabila materialni predpis. Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96 v nadaljevanju ZZVN), ki je veljal v revizijskem postopku v 2. členu, ki opredeljuje posamezne kategorije žrtev vojnega nasilja, določa le, da je ob pogojih iz 1. člena ZZVN - izgnanec oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile, žrtev vojnega nasilja - begunec pa oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem ali pred prisilno izselitvijo. Zakon za pridobitev statusa izgnanca torej ne določa dodatnih pogojev v smislu preselitve iz prvotnega kraja izgnanstva v druge kraje. Tožnik, ki se je po podatkih upravnih spisov v začetku leta 1942 iz Bosne, kamor je bil z družino prisilno izseljen, z dovoljenjem okupatorskih oblasti vrnil v domovino, vedar ne v domač kraj, temveč v V. - D., torej na območje, ki je spadalo pod italijansko okupacijsko oblast, po presoji sodišča prve stopnje zato izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanca tudi za obdobje po 1.1.1942. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS. Navaja, da je pri opredelitvi statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanca zakonodajalec, izhajajoč iz splošno znanih zgodovinskih dejstev, ocenil, da določbe 2. člena ZZVN zadoščajo za pravilno razlago zakona. Upošteval je, da je nemški okupator Slovence iz Posavja in Posotelja, ki so prebivali v t.i. izselitvenem pasu, masovno izselil v Nemčijo, slovensko izobraženstvo iz spodnje Štajerske pa večinoma na Hrvaško in v Srbijo. Do statusa izgnanca naj bi bile tako upravičene tiste osebe, ki so bile prisilno izseljene, in to za tisti čas, ko so bile v izgnanstvu izven ozemlja države, sedanje Republike Slovenije. Zakonodajalcu je bilo znano, da so nekateri izgnanci iz krajev, kamor so bili prisilno izseljeni, pobegnili v domovino oziroma da se jim je uspelo (na različne načine) vrniti v t.i. ljubljansko pokrajino, ki je bila do kapitulacije pod italijansko okupacijsko oblastjo. Te osebe, ki so se vrnile v domovino, v drug kraj in ne v domači kraj, iz katerega so bile izgnane, je treba v smislu 2. člena ZZVN šteti za begunce tako kot tiste, ki so pobegnili pred prisilno izselitvijo iz območja, ki je spadalo pod nemško okupacijsko oblast, na območje, ki je spadalo pod italijansko okupacijsko oblast, ali so pobegnili iz izselitvenega pasu na območje, ki ni bilo določeno za izselitev in je tudi bilo pod nemško okupacijsko oblastjo. Le s takšno razlago določbe 2. člena ZZVN je možno zagotoviti enakopravno obravnavanje vseh tistih žrtev, ki so med vojno prebivale na območju teritorija sedanje države, Republike Slovenije, to je v domovini, ne glede na to, ali so že od začetka pobegnile iz enega kraja v drug kraj, ali pa so se v domovino vrnile iz izgnanstva, bodisi s pobegom ali na drug način in se do konca vojne niso smele vrniti na dom. Zato zavrača očitek o napačni uporabi materialnega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožnik v odgovoru na pritožbo ponavlja tožbene navedbe, da je bil z družino prisilno izgnan iz M. v B. ter da se do konca vojne zaradi vojnega nasilja nemškega okupatorja ni smel vrniti na svoj dom. Zato meni, da je do statusa žrtve vojnega nasilja izgnanca upravičen za celotno obdobje, ki se je začelo z njegovo prisilno izselitvijo in končalo z koncem vojne. Navaja še, da tožena stranka ni imela podlage v zakonu za sprejem Navodila za opredelitev statusa žrtve vojnega nasilja - begunca, ki je obvezno za delo prvostopnih upravnih organov. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 2. člena ZZVN, veljavnega v revizijskem postopku, je žrtev vojnega nasilja (ob pogojih 1. in 3. člena zakona) oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec) ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec).

V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ter tožena stranka ugotavljata, to pa potrjujejo tudi podatki upravnih spisov, da je bil tožnik z družino s strani nemškega okupatorja dne 13.7.1941 prisilno izseljen v B. ter da se je z materjo in sestro v začetku leta 1942 vrnil v domovino (na ozemlje, ki obsega državni teritorij Republike Slovenije), vendar ne v domači kraj, temveč v V. - D., torej na območje, ki je spadalo pod italijansko okupacijsko oblast. Po presoji pritožbenega sodišča, v obravnavani zadevi niti ni pomembno, ali je tožnik odšel iz kraja, kamor je bil prisilno izseljen, v drug kraj (vendar ne v kraj, od koder je bil izgnan), z dovoljenjem okupacijskih oblasti, kot navaja sam v tožbi, ali pa je zaradi nasilja in težkih razmer iz izgnanstva pobegnil, kot navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi. V obeh primerih gre za okoliščine na njegovi strani, zaradi katerih je bil, po presoji pritožbenega sodišča, prisilni ukrep prisilne izselitve prekinjen. Zato je pravilna ugotovitev tožene stranke, da tožnik, od prihoda v Ljubljansko pokrajino dne 1.1.1942 dalje, ne izpolnjuje več pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanca, določenih z 2. členom ZZVN. Ker pa iz upravnih spisov izhaja, da se tudi po prihodu v domovino oziroma v Ljubljansko pokrajino, ki je bila do kapitulacije Italije pod italijansko okupacijsko oblastjo, zaradi vojnega nasilja nemškega okupatorja ni smel in ni mogel vrniti na svoj dom, kar v zadevi niti ni sporno, je v njegovem primeru podana dejanska podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca, o čemer je pravilno odločila že tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno ugotovilo, da je sodišče prve stopnje, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS s sodbo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje.